24. april, 2019 / Oder / Recenzija
Kaja Novosel je diplomirana dramaturginja, študij pa nadaljuje na magistrskem programu dramaturgije in scenskih umetnosti. Znotraj svoje stroke se najraje giblje med pisanjem tekstov in teorijo drame, z rahlim poudarkom na prvem. Gledališko ji predstavlja izziv in frustracijo ter hkrati neizmerljivo lepoto in zadovoljstvo. Najraje piše monologe, včasih tudi kakšno recenzijo. Rada veliko govori in med pisanjem tvori predolge povedi - tako med prvim kot drugim nemalokrat izgubi fokus. Sočasno se uči znakovnega jezika in se aktivno pripravlja na strokovni izpit za tolmačko slovenskega znakovnega jezika.

Razbiti vrč

Kaja
Novosel

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Premiera: 13.4.2019
Ogledano: 17.4.2019
Režija: Vito Taufer
Prevajalec: Andrej Rozman Roza
Dramaturg: Mate Matišić
Scenograf: Igor Pauška
Kostumografka: Barbara Stupica
Skladatelj: Mate Matišić
Oblikovalec videa: Voranc Kumar
Oblikovalec svetlobe: Pascal Mérat
Lektor: Arko
Asistent režiserja: Mitja Lovše
Igra: Branko Šturbej, Jurij Zrnec, Marko Mandić, Polona Juh,
Maruša Majer, Bojan Emeršič, Timon Šturbej, Vanja Plut,
Matija Rozman, Zvezdana Mlakar

Razbiti vrč Heinricha von Kleista v režiji Vita Tauferja je sklepna predstava sezone SNG Drama Ljubljana, ki jo kot rdeča nit vodi vprašanje intimnega v človeku in družbi – čeprav ni čisto jasno, zakaj je ob obilici posrečenih predstav sezone ravno ta tista, ki zaokroža celoto Intime. Zgodba sojenja in iskanja krivca za razbiti vrč gospe Marjete, ki je povezan tudi s skrivnostnim moškim v sobi Marjetine hčere Eve, je situacijska komedija, ki je pikra kritika človekove morale in moči oblasti, zaradi katere jo nemalokrat skupi mali človek.

Ko razmišljamo o besedilu iz začetka 19. stoletja, lahko kar nekaj elementov podčrtamo in jih navežemo na sodobnost: od zlorabe moči, pohote starejšega moškega na oblasti, zaradi katerega nastrada mlado, revnejše dekle, vprašanje morale in objektivnosti oblasti, ki klub svojim napakam ne propade, pa prek umetnega delanja spektakla zaradi spektakla samega do navezanosti na materialno plat življenja. Malo morje je možnih interpretacij, ki smo jih tudi dobili servirane v napovedih predstave – drugo pa je, koliko od tega smo dejansko videli na Velikem odru Drame.

Razbiti vrč (Foto: Peter Uhan)
Razbiti vrč (Foto: Peter Uhan)

Scenografija (Igor Pauška) je preprosta in zreducirana na osnovne scenografske potrebščine osrednjega dogajalnega prostora sodniške dvorane, v dialogu z nezaznamovano in znakov izčiščeno kostumografijo Barbare Stupica pa tvorita nek oddaljen svet, ki zgodbo ne postavlja niti v sodobnost niti v čas nastanka, temveč nekam vmes, v objektivno brezčasje. Zdi se, da je še najbolj sodoben element predstave jezik, ki ga je prevajalec Andrej Rozman – Roza premaknil v neko osrednjeslovensko, ne preveč zaznamovano govorico, ki nas bliža času in prostoru dogajanja. Nov prevod je gibek in vedno znova izviren v formulacijah, ki tvorijo ritmiko, značilno za Rozin jezik, hkrati pa se (kar je skladno dogajanju in igralskim konceptom) jezik likov z izjemo svetnika Valterja (Branko Šturbej) giba v nižjih registrih. Če so se že vizualni elementi skupaj z lučjo
(Pascal Mérat) in glasbo, ki pride v ospredje na začetku in koncu ter s tem uoukvirja dogajanje (Mate Matišić), lepo uskladili in skorajda podredili v korist govorjenega, pa slednje žal ne pride do nas v taki meri, kot bi to lahko prišlo: ne doseže nas niti v komičnih plateh uprizoritve (pretirano karikiranje posameznih likov in skorajda farsičnost situacije) niti v njenih resnejših nastavkih (manipulacija nemoralne oblasti, osrednji odnos starejšega moškega na oblasti do mladega, podrejenega dekleta v stiski).

V vsaki komediji se skriva nekaj tragičnega in tesnobnega – a če se to že podčrta, je potrebno okrog tega previdno in natančno zgraditi nov svet, ki funkcionira in predstavi izbrani zresnjen problem. Očitno je, da so to ustvarjalci sicer poskušali, a ob ohlapni in nedorečeni režiji in osrednji misli niti kopica prvakov Drame ni mogla doseči želeno. Največ je iz predstave iztisnil Jurij Zrnec v vlogi pokvarjenega sodnika Adama, ki je uspel iz publike izvabiti nekaj smeha zaradi fizične dodelanosti lika s telesnimi poškodbami in mačkom (oboje posledica prepite noči), na drugi strani pa tudi zaradi njegovega naravnega smisla za humor, zaradi katerega ostaja velik ljubljenec občinstva. Druga bolj izstopajoča akterka predstave pa je Maruša Majer, ki je s svojo molčečo vlogo utelesila in osmislila stisko dekleta, ki je razpeto med tistim, kar je prav, in katastrofo, ki ji grozi. V svojem molku izstopa iz banalnosti dogajanja, vendar zaradi odnosa ostalih likov do nje kljub temu ostaja nekoliko spregledana figura vse do njenega finalnega monologa. Preostanek sicer res zvezdniške zasedbe je bil kljub potencialu zadušen v nedorečenih in neizpeljanih dramskih situacijah – kar je ob taki zasedbi izjemna škoda. Medtem, ko je Branko Šturbej sicer jezikovno posrečen s svojo zborno slovenščino in vmesnimi hehetajočimi medmeti (a kot lik manj režijsko osmišljen), pa sta Marko Mandić kot pisar in Polona Juh kot gospa Marjeta kljub njunemu trudu popolnoma potisnjena v ozki okvir predstave.

Nemoralnost oblasti, ki klub temu ostaja prvi glas in ukaz ljudstva, ter Evin tih upor, ki ga kljub temu zlomi družba, so poteze, ki bi bile lahko ob dodelavi uspešne in fino umeščene v naš čas, a ostajajo zgolj to – nedokončane poteze. Ob posrečenosti dramske predloge ter sijajni zasedbi nas predstava sicer ne pusti hladnega, vendar imamo kljub temu občutek, da nas pelje žejne čez vodo. Lahko bi se krohotali – pa se smehljamo, lahko bi bili zaprepadeni – pa se le nakremžimo in lahko bi bili popolnoma zadovoljni – pa sumimo, da je bil kljub močnem igralskem kolektivu in dodelanih avdiovizualnih elementov koncept (pre)šibek, predstava pa narejena (pre)hitro.

                                                                                                                   
Razbiti vrč (Foto: Peter Uhan)
Razbiti vrč (Foto: Peter Uhan)
Razbiti vrč (Foto: Peter Uhan)