13. 10. 2020 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Oči, ki letijo

O krhkosti trenutka, ki lahko bodisi razpade, bodisi lahko iz njega nekaj vznikne.

Avtorice in izvajalke: Anja Bornšek, Barbara Kanc, Tina Valentan
Oblikovanje zvoka: beepblip 
Avtorsko oblikovanje svetlobe: David Cvelbar
Dramaturška svetovalka: Katja Legin
Zvočni tehnik: Jure Vlahovič
Produkcija: Kino Šiška
Koprodukcija: Zavod MOJa KreacijA
Partner: Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti
Posebna zahvala Ministrstvu za kulturo RS za morebitno podporo ob nezaključenem letnem projektnem razpisu.
Datum premiere: 28. 9. 2020
Datum ogleda: 29. 9. 2020

V Kinu Šiški se je 28. septembra 2020 odvila premiera Oči, ki letijo ustvarjalk Anje Bornšek, Barbare Kanc in Tine Valentan. Skozi segmentirano, a na splošno nedefinirano formo in preplet upočasnjenega bivanja na odru ter lahnega redkega giba, so ustvarjalke gledalcem omogočile skoraj popolnoma odprte interpretacije odrskega dogajanja.

V prvih sekvencah so publiko skozi precej abstraktno narativo vodili napisi, ki so definirali praznine, v katerih so se gibala telesa avtoric. Pri tem pa je, zaradi njihovih večinoma različnih, na trenutke pa popolnoma enakih postavitev, postalo jasno, da si vsak predstavnik publike praznine z minimalno usmeritvijo (napisom) predstavlja složno z odrskimi figurami (ustvarjalkami). Praznine, ali bolj polpraznine, je moral začutiti vsak posamezno in si ustvariti določeno individualno podobo, ki je bila prisotna ali v tem primeru bolj odsotna. S tem so avtorice zgolj mehko nakazale smer, v kateri naj bi gledalec razmislil o videnem, dopustile pa so izredno svobodo gledanja. 

Ob sekvenci praznin je publika lahko premišljevala o polnih, praznih ali vmesnih (pod)prostorih, ki so se konkretno porajali, lahko so zgolj uživali v zračnosti in svobodi užitka, ki ga je ta sekvenca omogočala, itn. Publika je tako odvisna zgolj sama od sebe, ne doživlja diktatornosti gledališča, ki nas navadno jasno in natanko usmerjeno vodi skozi dogajanje na odru, pri tem pa točno ve, kaj bi mi morali ob tem doživljati ali si zamišljati. Ravno tako pa se ne obremenjuje s tem, ali v lastnem razmisleku o predstavi tava ali ne.

Preprosto je dopuščeno vse, tako opazujočim kot ustvarjalkam, ki s svojo mirnostjo skorajda upočasnjujejo potek naših misli, četudi se določeni elementi predstave zdijo potrebni zgolj, da bi zmedli gledalce. Tako raba brezovih vej v približku geometrijskih konstrukcij ne prodre do nas z ničimer, razen morda tako, da je vzrok našega občutka nejasnosti. Res pa je, da se šele v takih trenutkih pričnemo zavedati, kako zelo kot publika slonimo na razumevanju, jasnosti in predvsem dobrih osebnih predstavah o simboliki, ki jo nenehno iščemo in za katero včasih mislimo, da jo zaznavamo. 

Nežnost, distinktiven gib vsake izmed avtoric in kontaktna improvizacija nas na kar nekaj točkah odpeljejo v nekakšen prazen prostor naših glav.  V njem lahko gledalec predstave zgolj potrpežljivo sledi rahlo neuravnoteženi abstrakciji, ki iz nas vleče ostanke domišljije in največji potencial divergentnega mišljenja, kar smo ga zmožni, kot gledalci postanemo samostojni.

                              
Oči, ki letijo