14. april, 2019 / Oder / Recenzija

Nasprotje stvari

Ajda
Bračič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Režija: Boris Nikitin
Dramaturgija: Goran Injac
Nastopajo: Primož Bezjak, Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Blaž Šef, Stane Tomazin
Asistenca režije: Jan Krmelj
Premiera: 28. 3. 2019
Datum ogleda: 29. 03. 2019

Nasprotje stvari je politična predstava. V njej se nosijo vojaške uniforme, v njej eksplodirajo otroški vozički in se nekaj malega tudi prepeva. Vizualna lupina Nasprotij je nekakšen mikstejp dvajsetega stoletja, leder pajkic in umetniških alternativ, ki so iz desetletja v desetletje brbotala v globočinah evropskega undergrounda. To predstavo navdahne s tisto žalostno nostalgijo po nedoživetih stvareh, s katero se danes sooča večina mladih odraslih, in ki potencira njihovo anksioznost ob ujetosti v veliki mlin trenutne ekonomsko-politične ureditve. V ozadju odra ves čas utripa napis: »The new avantgarde is coming in 20 minutes,« kot medla obljuba nečesa novega, udarnejšega in drugačnega od vsega, kar si moremo zamišljati.

Ogrodje predstave je pet monologov, po eden za vsakega izmed nastopajočih (Primož Bezjak, Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Blaž Šef, Stane Tomazin). Ivan Peternelj v svojem uvodnem odlomku trdi, da to, kar gledamo, ni prvo dejanje ter da predstava traja tri ure, čeprav se to kasneje izkaže kot neresnično ter s tem zamaje naše dojemanje resničnosti kot neizpodbitne. Nadaljuje Blaž Šef s svojim “šnelkursom” nemškega idealizma, ki misel popelje dlje: da bi zaobjeli vse možne potencialnosti, je treba najprej obstoječi stvarnosti odvzeti primat in jo razumeti le kot eno izmed možnosti. Primož Bezjak polemizira o jezi sodobnega sveta, Stane Tomazin pa o načinu soočanja z drugačnostjo sovražnika, ki ga je bojda treba požreti, prebaviti in izločiti. Bistvo predstave se izkristalizira v po-odmorskem nastopu Janje Majzelj. Ta uteleša posameznikov čustveni lok, ki vodi do zatekanja k fašistoidnim praksam: od začetne zmedenosti in resigniranosti prek zavedanja svoje podrejene vloge v svetu pa do iracionalnega, telesnega besa. Ta je edini, ki lahko sproži akcijo – spremembo, zato se ga posameznica oprime z vsemi štirimi.

Nasprotje stvari (Foto Matej Povše)
Nasprotje stvari (Foto Matej Povše)

Nastopajoči se raziskovanja fašizma, lajtmotiva uprizoritve, sicer lotijo korak za korakom. Kako je videti fašist? Kaj počne čez dan? Videti je, da počne in premišlja prav običajne stvari in da tiči tudi prav tu, med nami, ob nas – v nas. Fašista najprej vidimo skozi oči levice, kakor si ga levica zamišlja, dokler se v vratolomnem skoku situacija ne obrne in fašizem zaslišimo v izjavah prav teh, ki so še trenutek pred tem branili vse nasprotno. Fašisti “štrikajo” (ne štrajkajo), vmes pa napletajo mreže svojih idej, ki jim je kar naenkrat težko uiti. Do neke mere se z izrečenim namreč strinjamo vsi, saj nitim izrečenih misli ne sledimo do konca, do odklonilnih, izključujočih zaključkov, v katerih se na videz nedolžna izhodišča izkažejo za zametke fašističnega načina razmišljanja. 

Nasprotje stvari v nedogled negira, ironizira in spretno preskakuje s (političnega) brega na (politični) breg tako, da venomer ostaja na nasprotni strani. Preklaplja tudi med meta- in klasično gledališko govorico: enkrat je publika nagovorjena neposredno, drugič opazuje dogajanje izza četrte stene, enkrat so igralci ljudje, drugič liki. Način podajanja vsebine v predstavi je enkrat zarotniški, posmehljiv, razbohoteno satiričen, nato pa kar naenkrat v sebi prepozna resničnost današnjega sveta, ki je preveč podobna grotesknemu duhovičenju norega teoretika zarote, da bi se ji še lahko smejali. Kot rečeno v enem izmed monologov: »Čakamo na comic relief, ki ga ni in ga v stvarnosti tudi ne bo.« Ob tem gledalec prestrašen, zasačen, obstane – humor je dovoljen do tam, kjer postane orodje za razbremenitev resnosti situacije. Ta pa je, govori predstava, še kako resna.

Po zložni poti od začetnega hahljanja prek vmesnega krohota do končne streznitve in molka nas predstava pelje v spremstvu klasičnih komedijantskih prijemov, ki seveda lahko učinkujejo le, če jih izvaja odličen igralski ansambel, kar lahko zagotovo trdimo za nastopajočo peterico. Tej gre prav tako dobro od rok muziciranje, sploh propagandni komad (ali komad, ki spominja na druge komade, ki spominjajo na propagando) z naslovom Leni Riefenstahl in pa udarni 1,2,3,4, v katerem se znajde tudi nekaj intertekstualnosti (»Oblaki so rdeči …«). Glasbeni vložki v Nasprotjih so pank-kabaret-laibachovski aktivistični performans par excellence. Totalna retrofilija, ki je v bistvu morda tudi zares nova avantgarda.

Nasprotje stvari (Foto Matej Povše)
Nasprotje stvari (Foto Matej Povše)

Ob vsem tem preskakovanju sem ter tja se kdaj pa kdaj sicer stoži po tem, da bi si predstava zavihala hlačnice ter namesto z brega na breg pogumno stopila kar v sredo hudournika in dejansko predlagala, kaj je človeku storiti. Na to sicer kaže tako, da je še najmanj samoironična in se še najmanj negira takrat, ko govori v prid individualnosti, ko poveličuje posameznika in ko stavi na mišljenje z lastno glavo. Ko v gledališkem listu naletimo na izsek iz besedila Umberta Eca Prafašizem, ki v nekaj točkah povzame skupne značilnosti raznolikih pojavnih oblik fašizma, ugotovimo, da se tem točkam predstava eni za drugo postavlja nasproti. Nasproti stvarem, ki definirajo fašizem; po Ecu so to kult tradicije, zavračanje modernizma, iracionalizem, strah pred drugačnim, nestrinjanje z množico itd. Namesto tega Nasprotje zahteva individualnost, jasen glas posameznika v kolektivnem boju. Zato tudi predstava samapušča gledalcu odprte možnosti za interpretacijo in ne kriči na ves glas. Ne zapoveduje, temveč spodbuja k razmisleku.

Nasprotje stvari kot legitimno odpira možnost, kako je fašizem pogoj, da se vzpostavi njegova alternativa in je odpor sploh možen. Nostalgija po dvajsetem stoletju, ki jo evocira vizualna podoba predstave, je morda tako močna prav zato, ker se je retrospektivno lažje opredeliti za “good” ali “bad guyse” in se zdi odpor proti potencialno in dejansko škodljivim praksam vladajočega sistema samoumeven. V vsakokratnem vrtincu sedanjosti, kadar se razmerja moči v nekem zgodovinskem trenutku šele vzpostavljajo pred našimi očmi, pa je za to, da bi začeli z odporom, potrebno kar nekaj miselnega napora in poguma. Pasti v fašistično past je lahko, zaplesti se v toksično “štrikanje” idej še lažje. Zato, kot slišimo v predstavi, je treba najprej »zanikati obstoječo resničnost in jo dojeti kot eno od možnosti in ne kot neizogibno danost. In predpogoj za to možnost je negacija

Negacija, motnja obstoječih struktur – to je naloga zavednega posameznika in to je značilnost vsake avantgarde. Tudi te, ki za vedno prihaja čez 20 minut.

                                             
Nasprotje stvari (Foto: Matej Povše)
Nasprotje stvari (Foto Matej Povše)
Nasprotje stvari (Foto Matej Povše)Nasprotje stvari (Foto Matej Povše)
Nasprotje stvari (Foto Matej Povše)
Nasprotje stvari (Foto Matej Povše)
Nasprotje stvari (Foto Matej Povše)