31. 8. 2020 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Mladi levi: Poskus umiranja

Avtor in performe: Boris Nikitin 
Producentka: Annett Hardegen 
S podporo: Fachausschuss Tanz & Theater der Kantone Basel-Stadt,
Basel-Landschaft 
Prevod v slovenščino: Ana Radović 
Datum ogleda: 25. 8. 2020

23. festival Mladi levi v produkciji Zavoda Bunker nam je 24. in 25. avgusta 2020 omogočal ogled predstave Poskus umiranja (Attempts on Dying) gledališkega ustvarjalca in izvajalca Borisa Nikitina, ki je med drugim sodeloval tudi pri ustvarjanju predstave Nasprotje stvari v Slovenskem mladinskem gledališču.

Z minimalistično formo in dramaturško nekompleksnostjo Nikitin glavno vlogo prepušča vsebini. On medtem sedi na stolu in bere svojo lepo tekočo izpoved, ki jo poudari s krajšimi tihimi premori in vdihi, na steni zadaj pa se zarisujeta angleški in slovenski prevod njegove zgodbe v nemščini. Občasno se po prebranem delu besedila zastrmi v list papirja, ki ga po nekaj trenutkih položi na tla, k drugim, že prebranim listom. Obdaja ga luč, ki na začetku osvetljuje publiko in oder, nato pa neki točki popolnoma neopazno preide v mehak žaromet, ki sveti točno na Nikitina. Kljub izredno lepo in čutno branemu besedilu pa je izvajalec zgolj medij, kar sicer ni popolnoma nič novega ali presenetljivega, je pa zaradi preproste forme to toliko jasneje, prav tako zaradi forme pride vsebina, ki je tu poglaviten aspekt uprizoritve, še bolj do izraza.

Zgodba, ki nam jo Nikitin slika pred očmi, prikazuje dve skladnosti, dve življenji, ki se (z)lomita na sočasnih točkah, življenji pa pripadata Nikitinu in njegovemu očetu. Mešanica (avto)biografske pripovedi in izpovedi publiki se podaja skozi intenzivno avtentičnost navidezno neintenzivemu dogajanju navkljub. Spremembe v odnosu med sinom in očetom ter prevpraševanje teh pripeljejo do nekaterih izredno relevantnih in vedno aktualnih vprašanj, ki si jih lahko zastavimo v okviru odnosov, ki jih imamo z drugimi in odnosa, ki ga imamo sami s seboj.

Zaradi očetove hitro napredujoče bolezni (ALS ali amiotrofična lateralna skleroza), s katero se obremenjuje cela družina z očetom na čelu, nas Nikitin z odprtjem tematike smrtnosti pahne v nam lastni premislek o moralnem vprašanju evtanazije, konkretne situacije Nikitinovega očeta, ki si želi svojo življenjsko pot zaključiti, ko še ne bo popolnoma ponižan in nesamostojen. Slednjega ne bi mogli imenovati jabolko spora med očetom in sinom, saj mu sin zagotovi, da bo očetovo željo po nenaravni smrti upošteval takoj, ko se bo to očetu zahotelo. A ko se oče na neki točki že skoraj odloči za to pot konca, sina to neizmerno prizadene, saj se verjetno šele tedaj v polni meri zave izteka časa, izredno kratkega časa, v katerem bo njegov oče še prisoten, zaradi česar sin očeta prepričuje, naj le vztraja. Zaradi relativno zaupnega in dobrega odnosa med očetom in sinom ne premišljujemo le o težavnosti evtanazije z vidika evtanaziranega, ki ima najtežjo nalogo z določitvijo trenutka svoje smrti, temveč tudi z vidika njegovega bližnjega (ali bližnjih). Evtanazija nam bližnjega človeka nas lahko namreč obda s samoto, na katero postanemo jezni. Jezni, ker ta ni bila nujna ali ker je prišla prehitro za nas. Zato je očetovo ‘zavlačevanje’ in vztrajanje pri življenju za sina pomirjujoče, a točno hkrati obremenjujoče zaradi stalne negotovosti, saj odločitev ni na sinu.

Morda zaradi občutka nemoči Nikitin očetu nato pove za svojo spolno usmerjenost. S tem se pred očetom popolnoma čustveno izpostavi in hkrati vzame vajeti v svoje roke, saj ima nad lastno izpovedjo nadzor, ki mu ga med očetovim odločanjem o smrti tako primanjkuje. Z nelahko izpovedjo pa se počuti bliže očetu, znotraj njunih zgodb pa Nikitin išče stičišča in vzporednice, ki bi mu mogoče bolje pomagali razumeti očetovo spopadanje s problemom.

Z nelahkotno odločitvijo, ki bdi nad Nikitinom in njegovim očetom, pa pride neka želja oziroma pripravljenost po ranljivosti, predvsem razkritjem ranljivosti pred drugo osebo, posledično pa pred seboj. Sinovo razkritje svoje spolne usmerjenosti je dober prikaz deljenja nečesa izredno intimnega pred nekom, čigar mnenje spoštujemo in cenimo, ravno zaradi tega pa nas lahko tudi najbolj prizadene, ergo: ranljivost. In dopuščanje ranljivosti, kar Nikitin osmisli kot eno najtežjih nalog, ki jih je imel priložnost spoznati (in s čimer se verjetno skoraj vsakdo strinja). Stvari, ki bi jih v nekem trenutku lažje zamolčali, pa jih izrečemo, lahko odnos poglobijo ali pa nasprotno, zato je odločitev deljenja nečesa intimnega tako riskantna.

»Tisti, ki molčijo, ostanejo sami,« dene Nikitin. S tem se jasno opredeli do vprašanja deljenja in ranljivosti. Strah pred spremembo je popolnoma trivialen, če je sprememba neizbežna, kot je bila neizbežna smrt Nikitinovega očeta, zaradi česar je njegovo načrtovanje točne smrti resnično zgolj poskus. Smrt se naveliča njegovega odlašanja in ga vzame kljub nepripravljenosti njegovih otrok. Odnos z njihovim očetom, ki je bil nekoč dvosmeren, postane spomin, s čimer se obremenjujejo in se o tem sprašujejo le še živi. A ta čustveno težka življenjska preizkušnja je podala Nikitinu material za poglobljeni razmislek in odpiranje mnogih nelahkih tematik, ki jih njegova predstava z nežno in nevsiljivo gesto ponuja.

Poskus umiranja. Foto: Donata Ettlin