3. oktober, 2019 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Mladi levi 2019: Je to soba

Živa
Kadunc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Festival Mladi levi 2019, Stara mestna elektrarna
Koncept in režija: Tina Satter
Skladateljica: Sanae Yamada
Oblikovanje kostumov: Enver Chakartash
Scenografija: Parker Lutz
Oblikovanje svetlobe: Thomas Dunn
Oblikovanje skulptur: Amanda Villalobos
Producent in inspicient: Randi Rivera
Vodja skupine: Mariana Catalina
Tehnični vodja: Andy Sowers
Zasedba: Emily Davis, Frank Boyd, TL Thompson, Becca Blackwell
Ustvarjalna producentka: Meiyin Wang
Prevod v slovenščino in podnapisi: Petra Lesjak

Uprizoritev dobesednega prepisa FBI-jevega zasliševanja Reality Winner z naslovom Je to soba se je na festivalu Mladi levi 2019 predstavila na odru Stare mestne elektrarne Elektra Ljubljana. Celotno dogajanje se  nanaša ne le na določeno zaslišanje, temveč je dobesedno prepis pogovora med tremi FBI agenti ter bivšo lingvistko/prevajalko za podizvajalca ameriške vojske. Lingvistka naj bi spletnemu mediju The Intercept posredovala tajne informacije o ruskem vmešavanju v ameriške volitve, nato pa je bila obsojena na najdaljšo doslej dosojeno kazen za tovrsten zločin. Govorimo torej o uprizoritvi resničnega dogodka in njene kopije na odru, zaradi česar je zasnova scenarija preprosta, predstava pa zastavljena hiperrealistično.

Emily Davis je postavljena v vlogo Reality Winner, ki jo izpraševalci obiščejo na domu. Konkretno ji vprašanja zastavljata dva agenta partnerja, tretji pa medtem preiskuje njeno posest. Prva težava se pojavi, ko agentje ugotovijo, da je v hiši prisoten pes. Iz govorjenega dramskega teksta je razvidno, da so med dejanskim dogajanjem psa premeščali iz enega prostora v drugega, v predstavi pa so to premeščanje izpeljali z nadomestkom živega psa: plišasto igračo. Razvidno je, da so se za to potezo odločili že zaradi tako minimalistične scene (na odru je prisotna le bela platforma s stopnicami, na kateri stojijo agentje in Reality) in lažje logistične izpeljave, vseeno pa prenašanje plišaste igrače z enega na drug konec odra zmoti, saj je prva očitno nerealistična komponenta predstave, ki naj bi sicer stremela k realistični upodobitvi.

Ravno tako domnevni realizem nekako izpodbija predzadnji prizor, v katerem zasliševalca Reality že sprovocirata do te mere, da se sama izda in prizna napako. Ko iz nje vlečeta še zadnje malenkosti, se v besedilu pojavi ime medija, ki so ga ustvarjalci nadomestili s hipno zatemnitvijo luči ter glasnim, dramatičnim zvokom. Ker sicer celoten pogovor poteka necenzurirano in si gledalec s tem razlogom občasno ne zna predstavljati niti točne prostorske postavitve, postane rahlo ironično, da ime medija, ki naj bi mu Reality posredovala zaupne informacije, ni izgovorjeno na odru.

Sicer precej inovativen medijski prehod med posnetkom zaslišanja ter odrsko izvedbo tako publike žal ne uspe doseči v polni meri. Ker so igralci zelo očitno sužnji teksta, se do gledalcev nakazani naturalizem ne prebije, Kljub poizkušanju vsaj realistične uprizoritve je morda Je to soba vseeno zasnovana preveč ‘ameriško’ in klišejsko dramatično, da bi dosegla svoj polni potencial na evropskem trgu.

Tina Satter: Je to soba: Dobesedni prepis Reality Winner