28. november, 2019 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

CoFestival 2019: Memememe

Živa
Kadunc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Premiera: 21.11.2019, Stara mestna elektrarna 
Nastopajo: Peter Frankl, Kaja Janjić, Julija Pečnikar,
Daniel Petković
Koncept, režija in koreografija: Jan Rozman
Dramaturgija: Varja Hrvatin
Zvok in video: Vid Merlak
Kostumografija: Tanja Pađan (Kiss The Future)
Oblikovanje svetlobe: Urška Vohar
Scenografsko svetovanje: Dan Pikalo
Grafično oblikovanje: Matija Medved
Video dokumentacija: Hana Vodeb
Foto dokumentacija: Nada Žgank
Izvršna produkcija: Sabina Potočki Produkcija: Emanat

Kot predfestivalski dogodek je 21. novembra 2019 v Stari mestni elektrarni Elektro Ljubljana premiero doživela plesna predstava Memememe. Režiser in koreograf Jan Rozman se tu ubada s fenomenom spletnih meme-ov (v prevodu razvedrilk), ki so v splošnem največkrat podane skozi video, zvok ali vizualni medij. Zato predstava povezuje štiri gibalce (Peter Frankl, Kaja Janjić, Julija Pečnikar, Daniel Petković), štiri telefone, ki jih le ti uporabljajo, ter mnogo avdio/video referenc, ki se prikazujejo na ogromnem belem platnu. Na njem se med drugim pojavljajo posnetki zaslonov omenjenih štirih telefonov, ki jih gibalci uporabljajo za ‘snemanje’ sebe in ostalih, za tekočo izvedbo tega divjega video dogajanja pa je poskrbel Vid Merlak.

Memememe. Foto: Nada Žgank.

V začetni sekvenci uprizoritve je publika bombardirana z informacijami; na odru so s telefoni v rokah prisotni gibalci, ki snemajo dogajanje, medtem ko se pred telefoni pačijo, objemajo, pošiljajo poljubčke, skupaj plešejo, se dogajanje na vseh štirih zaslonih projicira na platnu, ob vsej tej zmešnjavi pa je prisotna še glasba, ki jo precejšnji delež populacije, večinsko mlajše od 30 let, asociira s kulturo meme-ov. Do gledalca tako prispe neobvladljivo število podatkov, ki jih je sploh nezmožen zaznati v celoti, kaj šele razumeti in se opredeliti do njih. Ta šok pa se zdi nujno potreben, saj to z lahkoto povežemo s preobilico informacij, novic, trditev in mnenj, ki jih dejansko prejmemo vsak dan, kar pa je fenomen sodobnega življenja. Tako so podatki res razpoložljivejši, prikladno dosegljivi (časovno in prostorsko) na vsakem koraku, kar pa je tudi razlog, da se sodobni človek vsak dan ubada z delom, ki še nikoli prej ni bilo prisotno v taki meri kot danes. Odločiti se mora, katere informacije bo zaznal, ozavestil, sprejel in si jih zapomnil in katere bo zavrgel – ta redukcija pa je naporna na nezavedni ravni, četudi močno potrebna, saj lahko zaradi prevelike količine podatkov pride do čutne preobremenitve. V tem delu predstave se tako zavemo, da se ta šokantna gmota znanja ne pojavlja zgolj v trenutku gledanja predstave, temveč v našem vsakdanu, kar nas močno obremenjuje.

Kljub temu, da se vse gibanje, geste, podobe in izrazi najmanj podvajajo, se gledalec med opazovanjem kaj kmalu odloči za opazovanje živega dogajanja, torej odvijanja na odru. Ne glede na sodobno obsesiranje z internetom, sploh s socialnimi omrežji, se zavedamo iskrenosti in pristnosti komunikacije ter interakcij v živo, ter jo celo še vedno preferiramo. Tudi performerji v nekem trenutku odložijo telefone in se posvetijo opazovanju drug drugega, opazujejo gibe sogibalcev ter jih precej pogosto kopirajo. Tudi tu se lahko obrnemo k vzporednici meme kulture, saj je v njej prisotno predvsem kopiranje in variiranje nekih idej in stilov, vseeno pa se to pojavlja v manjši in hkrati elegantnejši meri kot prej, četudi gre za že pretirano pomnoževanje prikazov idej. Razlika je, da nas v živem primeru ne skrbi, da bi se individualnost posameznika preobrazila oziroma zlila v nek kolektivni karakter, kar se zdi v začetni sekvenci precej upravičena skrb gledalca, na katero morebiti opozarjajo tudi oblačila gibalcev – vsa so živo zelene barve zgolj z drobnimi razlikami, tako pa nakazujejo na odvzem posameznikove identitete.

Memememe. Foto: Nada Žgank

Tudi v naslovu je zaznavna težavnost sodobnega življenja. Memememe sicer lahko smatramo kot meme, ki je ponovno kopiran, kot je zanj značilno, prav tako pa je mogoče razbrati tudi odmev besede ‘me’, torej mene, ki sprva kaže na egocentričnost posameznika, takoj nato pa še na njegovo osamljenost, predvsem če to povežemo konkretno z besedilom, ki se pojavlja na platnu. Gre namreč za dialog, v katerem prva oseba zastavlja preprosta, precej površinska vprašanja tipa ‘kako gre?’, druga oseba pa nanje v nekem trenutku odgovarja iskreno ter samoreflektivno, giblje pa se nekje med realizmom in pesimizmom. Zdi se resnično natančen prikaz trenutnega psihičnega stanja povprečnega (mlajšega) človeka, ki je stalni obdanosti z ljudmi navkljub osamljen, depresiven, brez ciljev ali brez sredstev, predvsem pa brez upanja. Namesto, da bi se zaupal nekomu, ki mu je blizu (čustveno ali prostorsko), pa se zanaša na nek virtualni stik, ki se skozi pogovor prikaže kot bežen znanec.

Ta ideja še močneje prodre do nas v zaključnem delu, ko vsi štirje performerji raztrgajo platno in pričnejo vanj ovijati svoje glave, da na koncu ne vidijo ničesar, publika pa tudi ne vidi njihovih obrazov, kar jim daje neko anonimnost, še bolj pa do izraza pride resnična osamljenost, saj se ne zmorejo zanašati na ostale, in celo na svoje čute ne več. Tako se v samotnem svetu na odru nekako poiščejo, se primejo za roke in se pretvarjajo, da jim nek neznan dotik in občutek bližine zgolj nekoga daje uteho. S tem Memememe postane relavanten, prikupen in aktualen prikaz nekaterih težav skupnosti/družbe, ki jo na prikazan način najintenzivnejše doživlja mlajša generacija, zadeva pa vse nas. 

                                                            
Memememe. Foto: Nada Žgank