• Datum objave: ponedeljek, 6. junij 2016
  • Marja Kodra: “Situacija ni tako slaba, da bi lahko obupali nad gledališčem. To je umetnost, ki bo večna.”

    Marja Kodra je upokojena profesorica slovenščine in vodja kamniške dijaške gledališke skupine Rudolfi, ki se v kulturnem prostoru udejstvuje že kar 22 let. Pohvali se lahko z mentorstvom/režijo 22 predstav in 15 literarnih večerov, s skupino pa je izdala tudi avtorski CD. Rudolfi so s svojimi predstavami nastopali skoraj po celi Sloveniji, med drugimi tudi v Cankarjevem domu, njihov stalno prizorišče pa je Kulturni dom Kamnik, kjer polnijo dvorano že odkar le-ta obstaja. 

    Z Marjo Kodra sva se sestala v njeni nekdanji učilnici slovenščine, ki je nostalgično odeta v plakate vseh predstav, ki so jih Rudolfi uspeli postaviti na oder. Njena energija in strast do gledališča sta zavidanja vredni. Pogovarjala sva se o vlogi gledališča in seveda njenih Rudolfih.  

     

    Z dijaki, ki jih zanima gledališče, se ukvarjate že kar 22 let. Kaj je bil vaš namen in ali ste ga do sedaj dosegli?

    Kaj je cilj? Ne vem. Jaz to rada delam od svojih gimnazijskih let in cilj je pravzaprav tem dijakom ponuditi to, kar radi delajo. Skupaj se usesti, se pogovorit, poiskati kakšen primeren tekst, malo pregledati in tako naprej. Moram pa reči, da se je v teh letih struktura moje gledališke skupine popolnoma spremenila. Najprej so bili z nami taki dijaki, ki so iskali potrditev, so bili učno manj uspešni in so se našli v gledališču. Sedaj se je pa to čisto obrnilo in imam v skupini ogromno odličnjakov in manj tistih, ki so v šoli bolj odrinjeni.

     

     

    Kako motivirate dijake, da kljub šolskim obveznostim in drugim zunanjim zanimivostim delajo še za predstavo? 

    Združuje nas ljubezen do gledališča in pisane besede, medsebojni odnosi, prijateljstva in tisti občutek treme pred uprizoritvijo. Vse to nas motivira, da nadaljujemo. Vse skupine so izjemno povezane, včasih se temu še sama čudim, ampak iz Rudolfov izhajajo prijateljstva, ki segajo daleč v zrelo življenje. In to je tudi eden od ciljev te skupine – graditi prijateljstva.

     

     

    Kar nekaj dijakov iz vaše skupine pa se tudi pripravlja na maturo. Kako uskladite svoje termine in delo?

    Če so zavzeti, in so, potem ni problema. Smo pa vaje uskladili tako, da so mlajši vadili med tednom, maturantje pa med vikendom, saj so imeli takrat več časa. Na začetku vsakega leta pa vedno poudarim, da je to resno delo, ki mora na koncu nekaj pokazati oziroma obroditi sadove in zato je skupina sestavljena iz ljudi, ki imajo močan interes in so pripravljeni zanj tudi nekaj žrtvovati.

     

     

    Izbira tekstov je izredno pomembna. Do sedaj smo bili priča uprizoritvam različnih žanrov, od družbeno-kritičnih dram do komedij. Verjetno morajo biti primarno besedila zanimiva za dijake, hkrati pa tudi za starejšo publiko? Kako poteka izbor? Ali so vanj vključeni tudi dijaki sami?

     

     

    To pa je najtrši oreh. Dijaki so vedno vključeni v izbor, saj bi bil popoln nesmisel, da bi sama izbirala besedila. Skupaj iščemo, jaz jih tudi vedno motiviram, da poleti pobrskajo za kakšno zanimivo dramo. To je težko delo – izbrati eno dobro besedilo. Jaz imam rada tekste, ki so bili čim manjkrat ali pa nikoli uprizorjeni, da gremo prvič v to, zato da mi to naredimo tako, kot mi to vidimo, ne pa da nas omejuje primerjava z drugimi.

     

     

    Uprizarjate tudi lastna besedila oziroma besedila spisana v skupini sami?

    Ne. Edino za 10-letnico skupine smo naredili lasten muzikal Razbita žoga. Takrat smo vse sestavili sami, drugače pa izbiramo besedila zunanjih avtorjev.

     

     

    Letos ste na oder postavili satirično besedilo Andreja Rozmana – Roze Ana Migrena. V njem je skrita kritika neoliberalnega sveta. Nekaj podobnega smo lahko videli tudi lani z udarno predstavo R.U.R. Ali bi se lahko reklo, da ste Rudolfi skupina, ki želi opozoriti na napake v (kamniški, slovenski, svetovni) družbi?

    Ja, zanesljivo. Jaz recimo nikoli ne bi zbrala nekega plehkega teksta, ki nima nobene notranje poglobitve. Torej nekaj mora imeti, neko srž, problem. Zagotovo gledamo na to, da iščemo take tekste, ki imajo močno poanto. Zelo rada imam tudi simboliko in poetiko besedil ter predstav samih. To, skupaj s sporočilnostjo, je nekaj zelo lepega.

     

     

    Pa menite, da se mladi zavedajo te družbeno-kritične vloge gledališča? 

    Jaz mislim, da se. Ker se o tem ogromno pogovarjamo. Zato pa tudi priprave trajajo tako dolgo. To zavedanje mora obstajati, ker drugače ne vem, kako bi predstave uspele.

     

     

    Kaj pa publika? Ali verjamete, da je kamniška družba (večinoma namreč uprizarjate v kamniškem kulturnem domu) dojemljiva za vaše predstave ali jih vidijo le kot sprostitev, zabavo?

    Ne, jaz mislim, da je kar dojemljiva. Vsaj polovica publike nas spremlja ves čas in sem zelo vesela, da smo dobili to stalno publiko, ki gledališče razume. Gledalec mora od predstave nekaj odnesti. Jaz vedno upam, da se predstava ljudi dotakne, ker če se jih ne, potem je delo nesmiselno.

     

     

    Kaj vas žene, da nadaljujete z delom z dijaki in se ne pomaknete v sfere starejših gledaliških skupin?

    Dijaki sami. Če enkrat ne bi bilo več zanimanja, bi to skupino razpustila. Ampak je vedno ogromno zanimanja. In kadar je zanimanje, enostavno ne moram nehati. Dajemo si veliko energijo, kar se opazi tudi na odru. O tem razmišljam ves čas. Najprej sem mislila, da imam le srečo, ampak do sedaj so bile prav vse skupine tako močno povezane, prijateljske, da je prav presenetljivo.

     

     

    Ali vam je kakšna uprizoritev še posebej pri srcu?

    Več jih je. Ne vem, zelo težko rečem. Prvi Zgubljeni koraki so bili zelo dobri, pa tudi Mali princ, tak mehek, pa zanesljivo Dam ti dan. Štiri do pet predstav je takih, da me niso popolnoma prepričale, ostale pa so bile odlične.

     

     

    Kaj je za vas največji uspeh Rudolfov?

    Jaz mislim, da smo veliko naredili za kamniško publiko. Pa tudi, da so ti dijaki-igralci odnesli zelo lepe spomine na šolo zaradi te skupine. To se mi zdi en velik uspeh. Tudi to, da smo že toliko let skupaj je svojevrsten uspeh.

     

     

    Posredno ste mi na to vprašanje že odgovorili, pa vseeno … Ali bi se lahko reklo, da so Rudolfi del vaše osebne rasti?

    Da, absolutno. Rudolfi so moja druga družina. Saj to se tudi vidi v celotnem delu, drugače se verjetno ne bi ohranili tako dolgo.

     

     

    Na žalost pa v današnji Sloveniji gledališče in nasploh kultura nista več del vsakdana v življenjih (večine) mladih. Kaj bi rekli mladim, ki želijo stopiti v gledališki svet, a dvomijo zaradi vsesplošnega prepričanja, da v gledališču ni zaslužka oziroma prihodnosti?

    Zanesljivega zaslužka v kulturi trenutno res ni, ampak verjamem, da se bo to spremenilo in je to le prehodno obdobje. Tudi v drugih umetniških sferah je zelo podobno. Saj se tudi bere zelo malo. Ampak to se bo vse zopet začelo vzpenjati. Počasi. Tudi abonmajev je vedno več. Več kot, na primer deset let nazaj. Rudolfi še vedno polnimo dvorane, tako da situacija ni tako slaba, da bi lahko obupali nad gledališčem. To je umetnost, ki bo večna.

     

     

    Marji in Rudolfom v imenu celotnega kolektiva želim veliko sreče v nadaljnjem udejstvovanju in naj le-to traja še mnoga leta. 

    Sorodni članki: