• Datum objave: petek, 15. september 2017
  • Kritiško-novinarski seminar 9. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije: Film o pionirju slovenskega lutkarstva

    Foto: Boštjan Lah / LGM

    V sklopu spremljevalnega programa Bienala lutkovnih ustvarjalcev smo bili priča lutkovnemu gledališču v filmski obliki. Lutkarstvo v Sloveniji ima zanimivo zgodovino, kar ponazori tudi prvo javno predvajanje dokumentarnega filma Klemenčič in njegov Gašper, ki portretira akademskega slikarja in lutkarja Milana Klemenčiča. Poudarja njegovo osrednjo vlogo za slovensko lutkarsko ustvarjanje in njegov zanos za ustanovitev lutkovnega gledališča. Tako kot se je Klemenčičeva karierna pot začela s slikarskim ustvarjanjem, tudi film sprva predstavi primere njegovih slikarskih del ter njegovo motivno usmerjenost v upodabljanje krajin. Prav tako je Slovencem odprl pot barvne fotografije: v obdobju od leta 1899 do 1936 je fotografiral okrog 2300 motivov, večino portrete (in tudi avtoportrete). Vendar njegova raznovrstna ustvarjalnost se je še najbolj izrazila in imela zgodovinske posledice z lutkarstvom. Sprva je v svojem domu postavil Malo marionetno gledališče, v katerem je bil sam svoj ravnatelj, režiser, igralec, inscenator, osvetljevalec, ustvarjalec lutk in prevajalec dram, žena pa mu je pomagala z kostumi. 22. decembra 1910 je v zasebnem krogu uprizoril Mrtveca v rdečem plašču, ki predstavlja rojstvo slovenskega lutkovnega gledališča.

    S klasično glasbo v ozadju se v dokumentarnem filmu slikajo rekonstrukcije predstav, fotografije in video posnetki marionetnih lutk, scenografije, Klemenčiča ter krajev, v katerih je živel. Naratorsko tekočo pripoved prekinejo humoristični izseki lutkovne igre Gašperčka, v vlogi Gašperja Tiča, ki izraža zanj značilno nagajivost in iznajdljivost. Če je za Ruse značilna Petruška, Francoze Guignol, Nemce Kasperl in Angleže Punch, pa je osrednji lik slovenskega lutkovnega gledališča Gašperček, ki se je v določenem časovnem obdobju preobrazil v Jurčka in Pavliho. Od predstave Začarani princ je postal pomembna lutkovna figura in duša Klemenčičevega marionetnega gledališča.

    Klemenčič se ni zamejil le na prostor svojega doma za lutkovno produkcijo, temveč sta se skupaj z doktorjem Ivanom Lahom zavzemala za ustanovitev prvega poklicnega lutkovnega gledališča: avgusta 1919 se je objavil oklic, ki je bil spomladi uslišan – ustanovljeno je bilo slovensko marionetno gledališče, vodenje gledališča je prevzel Milan Klemenčič. V tem času je bil poleg prevedenih Poccinijevih dram, uprizorjen tudi znani Doktor Faust, ki ga je Klemenčič predelal po nemških predlogah. Kljub aktivnemu delovanju gledališča je bil zaradi perečih problemov (prevelikega prostora, pomanjkanja sredstev in slovenskih avtorjev, nezanimanja institucij za lutkovno gledališče) ustvarjen protestni shod marionet, kasneje pa se je Klemenčič odpovedal vodstvu gledališča in se umaknil nazaj za slikarska platna.

    Klemenčičeve lutke je odkupilo žensko telovadno društvo Atena, a tudi to se je soočalo s podobnimi težavami. Vendar se je, s Klemenčičevimi temelji in kasnejšo lutkovno produkcijo Sokolske zveze in ustanovitvijo Jugoslovanske lutkarske zveze, lutkarstvo v Sloveniji počasi začelo razvijati. Dokumentarni film scenaristke in režiserke Magde Lapajne je torej zgodovinski pregled Klemenčičevega lutkovnega ustvarjanja, prizadevanja za ustanovitev marionetnega gledališča in želje po prepoznanju lutkovnega gledališča kot bistvenega dela narodne kulture. S tem pa pokaže, kako pomembno vlogo je Milan Klemenčič igral v razvoju lutkovnega gledališča.

    Besedilo je nastalo v okviru kritiško-novinarskega seminarja, ki v času 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (Lutkovno gledališče Maribor) poteka v sodelovanju s spletnim portalom Koridor – križišča umetnosti in KUD Moment. Mentorica seminarja je dramaturginja in gledališka kritičarka Zala Dobovšek.

    Sorodni članki: