18. marec, 2016 / Oder

Jelena Rusjan: »Bojim se tega, da bom postala površna «

Pia
Vatovec

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Jelena Rusjan je igralka, performerka, glasbenica in režiserka, ki že deset let živi in dela v Ljubljani. Aktivno sodeluje pri številnih projektih in predstavah, od leta 2009 pa je slovenski publiki najbolj poznana zaradi avtorske glasbeno-performativne trilogije Škrip in sodelovanja v kultni elektronsko alter-rock zasedbi Borghesia ter zasedbi NAPRAVI MI DETE. Nekaj več o njej pa v spodnjem intervjuju:

 

 

Katero je glavno izhodišče za projekt ÜberŠkrip?
Na kratko: Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, je videl predstavo Škrip Inc., bila mu je všeč in hotel je nekaj takega v svojem gledališču. Predlagal mi je, da nekaj podobnega naredim in da to postavimo kot del programa za obeležitev 60-letnice delovanja gledališča. Dela sem se lotila tako, da sem najprej prebrala monografijo Mladinskega gledališča, kjer sem tudi našla predstavo Žrtve mode bum bum Dušana Jovanovića iz leta 1975. Ta predstava nas je skupaj s Katarino Rešek, Katjo Perat in dramaturginjo Andrejo Kopač inspirirala, ko smo pisali tekst za ÜberŠkrip, ki je nastajal skozi »kolažiranja« izbranih verzov svetovne poezije dela in upora, političnih govorov, ljudskih pregovorov in enciklopedijskega materiala, ki smo ga nabirale nekaj mesecev.

 
Kako se je ÜberŠkrip nadalje razvijal?
Na samem začetku sem se odločila za scenografsko ekipo – Lenko Đorojević in Mateja Stupico. Njun intermedijski projekt Nevromat, ki sem ga videla nekaj mesecev preden me je Goran poklical za sodelovanje, mi je bil namreč zelo všeč in že takrat sem obema povedala, da bi rada, da delamo skupaj na projektu – seveda, če bi se v prihodnosti pokazala priložnost za sodelovanje.
Pri mojih prejšnjih predstavah smo punce, ki smo projekt delale, same naredile kostume in sceno. To velja še posebej za projekt Škrip Orkestra. Za Škrip Inc. je bil budžet malo večji, pa sem  lahko zraven povabila še sodelavce: Jureta Lavrina za video, Matijo Dolenca za glasbo in Nežo Jurman za scenografijo.

 
Pri projektu Škrip Inc. vam je prav prišla tudi malo drugačna pomoč.
Tako je, preden se je začela predstava, smo objavili razpis, kjer smo prosili državljane, da svoje stare nedelujoče in uničene gospodinjske aparate prinesejo k nam. Dobili smo veliko »neuporabnih« aparatov, ki smo jih, zanimivo, uporabili za sceno. Snaga Ljubljana nam je pomagala preprosto tako, da smo šli na smetišče in smo ves material, ki smo ga dodatno potrebovali, dobili zastonj. Nato je tudi Elektro Ljubljana prispeval s svojim sponzorstvom, ekipa pa je delala za minimalne honorarje. Škrip Inc. je bila na nek način večja produkcija, vseeno pa ne morem reči, da so s finančnega vidika zadeve potekale gladko.

 

Kako so se podobni procesi odvijali v sklopu projekta ÜberŠkrip?
Ker je ekipa ustvarjalcev v tem konkretnem primeru tudi avtorska ekipa in so vsi prispevali svoj delež, predstavlja ÜberŠkrip t. i. Gesamtkunstwerk. Ko smo s Katarino Rešek in Katjo Perat spisale tekst, smo z Lenko in Matejem delali na sceni, potem pa zadeve dopolnjevali in razvijali z ostalo avtorsko in igralsko ekipo. ÜberŠkrip torej bazira na dejstvu, da je gledališče medij, ki dovoljuje preplet različnih umetnostnih vej. V tem smislu smo vsi v tem procesu tudi sodelovali: predstavo smo skupaj širili, ene stvari smo dodajali – druge spet spreminjali.

 

Poleg igralcev v predstavi gledalci lahko vidimo še nekaj zanimivega in vseskozi prisotnega na odru.
V ÜberŠkripu je stroj, ki ga sta ga Matej in Lenka izjemno dobro naredila – mislim, da bi bil ta stroj lahko eksponat v kakšni galeriji.

 
Torej imamo na odru stroj, koreografija pa je tudi zelo natančna, izrazito repetitivna in tako spominja na delovanje stroja. Zakaj je temu tako?
Überškrip je reciklaža zgodovine – neskončni loop – zanka človeške zgodovine. Potreba po uničenju ustvarjenega in ponovnem ustvarjanju in uničenju in ustvarjanju in …

 
Kako ta koncept recikliranja zgodovine vpliva nate?

Ta koncept v bistvu izhaja iz mene, to je nekaj, kar jaz trenutno mislim.

 

 

V katerem smislu?
V tem smislu, da to, kar je na odru, na žalost predstavlja način, na podlagi katerega naš svet funkcionira. Mislim, da se zgodovina ponavlja in da je edina stvar, ki ostaja nespremenjena in brezmejna, človeška neumnost.
Ne glede na tehnološki napredek, ki smo mu v XXI. stoletju postali priča (in hkrati tudi sužnji), smo kot človeška bitja na povsem istem nivoju, kot smo bili pred tisoči let – vedno stremimo k temu, da sami sebe uničujemo. Dokaz za to so vse vojne in vsa uničenja, ki se konstantno ponavljajo.

 

 

So pa tudi ponovna rojevanja.
Ja, so obdobja, ko prideš do dna in potem pride neka stvar, ki te porine, da greš naprej in živiš naprej. Vse, kar se zgradi, se izniči in tako umreš in se rodiš in gradiš na novo. Večina se nas zaveda, da živimo v težkih časih, ampak kljub temu se nekako poskušamo znajti in si ustvariti normalno življenje, ki se vsake toliko časa razsuje in ga potem na novo poskušamo zgraditi.

 

 

Za to pa potrebujemo motivacijo. Kaj tebe motivira?
Delo me motivira. Res je, da ne vem, kaj vse me bo čez deset let, ampak zaenkrat je delo to, kar me motivira.

 
Je tvoja sedanja motivacija še vedno ista, kot je bila pred desetimi leti?
Deset let nazaj sem se počutila, kot bi bila v nekakšni črni luknji in nisem verjela, da je možno uspeti. Šele takrat, ko sem prišla v Slovenijo, sem na nek način začela živeti in se končno počutila kot človek, ki ima v tej družbi neke možnosti. Morda je to iluzija, ampak vseeno čutim ogromno razliko v svojem življenju pred tem, ko sem bila v Beogradu in Sarajevu, in po tem, ko sem prišla sem. Seveda sem imela tudi veliko srečo, da sem se lahko takoj po prihodu začela ukvarjati s stvarmi, ki so mi blizu in me res zanimajo. Takrat se mi je končno odprlo, dobila sem željo po ustvarjanju in udejstvovanju v nekem krogu, ki je meni blizu, ter dobila ogromno volje za delo.
V Sloveniji so bili takrat pogoji boljši, vsaj na kulturni sceni. Deset let kasneje je situacija drugačna.

 
Kaj pa po tem, ko nekaj naredimo?
Del poklica samozaposlenega v kulturi je to, da dolgo časa čakamo na vabilo za sodelovanje in dolgo časa tega ni, potem ko vabilo končno pride, pa nikoli ni samo – pride namreč več stvari naenkrat in potem moramo izbirati. Delo samo po sebi nikoli ni problem, problem je zavedanje, da nikoli ne moremo vedeti, kaj sledi. V mojem specifičnem primeru (trenutno) lahko upam, da se bo predstava igrala naprej in da bo uspešna. Kot ekipa smo jo ustvarili s to željo, vendar ne moremo vedeti, kaj nas čaka.

 

Praviš, da vabilo nikoli ne pride samo. Ali trenutno poleg predstave sodeluješ še pri kakšnem projektu?

Ja, na srečo gledališče ni edina stvar, s katero se ukvarjam. Sem članica Borghesie in tudi skupine NAPRAVI MI DETE. Pred nekaj leti sem začela igrati bas kitaro in z dvema fantoma smo formirali TRUS!, moj prvi bend. TRUS! je po dveh letih žal razpadel, vmes pa je prišlo vabilo za Borghesio, ki je sedaj po 20-letnem premoru prenovljena in poleg Alda Ivančiča in Daria Serevala smo v bendu tudi jaz, Irena Tomažin in Andraž Mazi. To je tudi ena super stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Sodelovanje z Aldom Ivančičem se je nadaljevalo s tem, da je naredil glasbo za ÜberŠkrip. Hkrati sva se z glasbenico in filmsko režiserko Katarino Rešek, ki je imela pred nekaj leti petčlanski bend NAPRAVI MI DETE, ki je prav tako razpadel, pogovarjali o njegovi oživitvi … In tako imamo zdaj  skupaj z Nejo Tomšič in Etian Nedić novo »all girl bend« različico NAPRAVI MI DETE. Vmes pa tudi nekaj šivam in vse to me izpolnjuje, ni praznega hoda.
Recimo, da se zdaj ne pogovarjamo o eksistencialni plati, temvečo duhovnem stanju človeka.

 

 

Če povzamemo – kaj je zate še izziv?


Vsaka nova ponudba je izziv. Izziv je tudi to, da se preživljam z delom, ki me veseli. To zahteva ogromno truda. Izziv je to, da nekako poskušam ostati normalen človek, ki prispeva k temu ozkemu krogu, v katerem deluje in da sem iskrena v tem, kar delam. Največji izziv pa je, ko se nič ne dogaja in ti še vedno vztrajaš v tem, kar delaš. Zame je pri tem bistveno, da ne delam stvari z levo nogo, temveč s polnim srcem. Zna se namreč zgoditi, da človek zaradi ogromno nekih razlogov pozabi na ključno stvar in to je uživati v tem, kar počneš. Vsi vemo, da to ni vedno tako: niso vedno vsi zadovoljni in včasih je problem najti ta motiv in smisel v našem početju, še posebej v tej razpadajoči družbi. Še vedno imeti nekaj za povedati in upati, da bodo ljudje razumeli, pa niti ne vsi, ampak vsaj 1 % – vse to je izziv.

 

 

Česa se Jelena Rusjan boji?
Bojim se tega, da bom postala površna. Bojim se, da bom izgubila samokritičnost in doslednost. Bojim se, da bom ostala brez idej.

 

 

Spomin iz otroštva, ki te je zaznamoval:
Posebej me je zaznamovala vojna na Hrvaškem in v Sarajevu. Takrat v Beogradu ni bilo vojne, razen bombardiranja, vseeno pa so se čutile posledice. Zgodaj in hitro sem spoznala, da je življenje “zajebano”, imela sem 12 let. Hitro sem spoznala, kaj je nacionalizem, fašizem, šovinizem …

 

 

In Überškrip obravnava omenjene »-izme«.  Ali se morda pojavlja vprašanje, kako se vse to razume (ali ne razume) v Sloveniji?


Vsak doživlja stvari na svoj način. Čeprav nimaš izkušnje, imaš vseeno strah pred vojno. Mogoče Slovenija nima te izkušnje z daljšo vojno, ampak svet, v katerem živimo, dejansko je v vojni. Morda ta vojna ni vidna, vseeno pa poteka povsod okoli nas. Zato je predstava aktualna – ker zdaj živimo v takem trenutku. Ne rabimo se pogovarjati o tem, ker je jasno, da sta strah in vojna povsod okoli nas. Je pa opazno, da se v zadnjih petih letih v Sloveniji dogajajo stvari, ki so se dogajale v Srbiji v 90-tih letih: ljudje masovno ostajajo brez služb, niža se standard življenja, pojavlja se neka čudna oblika patriotizma, ljudje postajajo paranoični.

 

 

V predstavi Überškrip  lahko zasledimo zanimiv stavek, nekaj v smislu »pa je vendar sreča biti mlad«. Kako bi to trditev lahko povezala z zgoraj opisanim?


Mislim, da je v Sloveniji še vedno prisotna močna kritična misel, ki še ni emigrirala. Zdi se mi, da se je v ostalih bivših državah Jugoslavije zgodilo nekaj hujšega, slabšega: velik del intelektualne in kritične mase se je izselil, ljudje so šli  s trebuhom za kruhom ali pa so bili izgnani. V Sloveniji je kritična masa še vedno prisotna in upam, da se kaj podobnega tukaj ne bo zgodilo, ker potem imamo še manj možnosti za kakršnekoli spremembe.

 

 

Če smo že pri borbi: kaj bi spremenila v gledališču?


Mislim, da z vsako predstavo, ki jo naredim, nekaj po malem spreminjam. Vsaj rada verjamem v to.

 
Kaj pa morebitne sistemske spremembe?
V gledališču je veliko zanimivih paradoksov. Eden je ta, da so gledališki ustvarjalci (igralci, režiserji …) v institucijah zaposleni za nedoločen čas. Mislim, da je s tem principom dela težko vzpostaviti konsistentno in produktivno dinamiko v gledališču, od ustvarjalcev pa vsi pričakujemo, da bodo vedno “genialni”. Morda je moje mnenje radikalno, vendar se mi zdi, da bi morali gledališčniki imeti v tem smislu neke vrste mandat. To je kompleksna problematika, ki je ne morem razložiti v enem stavku, vendar se mi zdi, da je ureditev tega vprašanja pomembna in je o tem vredno razmisliti.

 

 

Ali je bil za Überškrip bolj pomemben proces ali končna predstava?


Zelo sem zadovoljna s predstavo: ekipa je bila odlična in skupaj smo zelo dobro delali. To ni vedno nujno tako: včasih je proces zabaven, ekipa je lahko odlična, predstava pa ni dobra. Najboljše je, kot v primeru Überškripa, ko je dober proces in hkrati dobra predstava. Zadovoljstvo ekipe na koncu takšnih projektov je izjemen občutek.

 

 

Če gremo v preteklost: tvoj prvi projekt, prva predstava?


Avtorska?

 

 

Ali pa ne.


Prva predstava, ki sem jo naredila, je Škrip Orkestra.

 

 

Kaj pa prva predstava, v kateri si igrala?


Bila sem v petem razredu osnovne šole in takrat sem se intenzivno ukvarjala z baletom, torej sem verjetno igrala kakšno “Pahuljico” (smeh).

 

 

In prva vloga?

Svojo prvo vlogo pa sem odigrala v dramskem krožku. Šlo je za dve bandi: Dobrići in Đubrići in jaz sem takrat bila Đubrić. Zanimivo je, da me tudi danes velikokrat povezujejo s t. i. trash estetiko – torej moja prva vloga iz najstniških let na nek način še drži.

 

 

Kaj te trenutno oblikuje?


ÜberŠkrip.

635911402321162628_bor_uber_shrip_tisk_konf_0017