• Datum objave: petek, 30. november 2018
  • Jasna Jasna Žmak in Goran Ferčec: Naloga dramaturga je neprestano postavljati vprašanja.

    Od petka do nedelje se bo v prostorih Stare mestne elektrarne odvil cikel Staging a Play koreografa in avtorja Matije Ferlina, sestavljen iz treh del – Steklena menažerija, Tartuffe in Antigona. Dve izmed predstav (Stekleno menažerijo in Antigono) smo v Ljubljani že imeli priložnost videti. Prva je premiero doživela leta 2015 in na bienalu sodobnega plesa Gibanica 2017 prejela nagrado za najboljšo predstavo po izboru strokovne žirije, Antigona pa je bila premierno uprizorjena letošnjega junija in je prav tako uvrščena v tekmovalni program Gibanice 2019. Tartuffe, druga predstava v ciklu, se bo pri nas predstavila prvič, in je nastala v produkciji Zagrebškega plesnega ansambla ter teden nazaj prejela Hrvaški gledališki nagradi za najboljšo koreografijo ter za najboljšo moško plesno vlogo (Darko Japelj). Jasna Jasna Žmak in Goran Ferčec sta dolgoletna sodelavca Matije Ferlina, ki sta z njim sodelovala že pri večih predstavah, tokrat kot dramaturga: Goran pri prvi in tretji predstavi, Jasna Jasna pa pri Tartuffu. Poleg lastnih izkušenj iz dela na predstavah sta nam ponudila tudi njun pogled na cikel, ki ga bomo prvič lahko videli zaporedoma.

     

    Jasna Jasna Žmak

     

    Maša Radi Buh: Z Matijo ste že večkrat sodelovali, med drugim je, na podlagi vašega besedila Samice, nastala predstava v produkciji Istrskega narodnega gledališča, bili pa ste tudi dramaturginja pri predstavi Mi smo kraljevi a ne ljudi, ki prav tako ni nastala na podlagi kanoniziranega dramskega besedila. Kako je bilo tokrat, ko ste delali z nekim poznanim, starejšim, kanoniziranim besedilom?

     

    Jasna Jasna Žmak: Z Matijo sem pred Tartuffom in Mi smo kraljevi a ne ljudi sodelovala pri dveh predstavah, ki sta nastali na podlagi mojih besedil – Samice in Drugi sočasno, kjer je ena izmed predlog nastajala sočasno s procesom, druga pa je bila končana že pred prvo vajo. Podobno je bilo pri Mi smo kraljevi a ne ljudi in Tartuffu – besedilo za Kraljeve smo krojili v živo, med procesom, Molierja pa smo v glavnem pripravljali v času pred vstopom v dvorano. Za Matijevo delo je, ne glede na vrsto izhodiščnega materiala in na njegov odnos s procesom vaj, preko vseh teh projektov specifičen njegov interes, da najde drug(ačen) način pristopov do tekstov, ki jih uporablja.

     

    Vsekakor je Tartuffe v tem ciklu prvi kanonizirani tekst in prvi kanonizirani avtor, kar mu je definitivno dalo posebno avro, ki je predhodna besedila niso imela. Vendar pa bi rekla, da je bila ta avra prisotna bolj v recepciji samega dela, ne pa v procesu nastajanja. Vsaka od teh predstav je imela drugačno konceptualno premiso, metode dekonstrukcije besedila, s katerimi smo se ukvarjali, so bile vsakič specifične, kanoniziranost predloge pa se je izrazila v samem načinu gledanja/branja predstave. Kar želim reči je, da je Matija te tri drame izbral zaradi njihovega ikoničnega statusa v zgodovini dramatike in gledališča, a njegova odločitev, da ta dela postavi na oder brez izgovorjenega besedila, odločitev, da stavki ne bodo izgovorjeni, temveč skoreografirani, je odprla pot za precej drugačen pristop k tej kanoniziranosti. To, kar se mi v tem ciklu zdi izjemno pomembno, je obravnavanje besedila kot repozitorija druge vrste pomenov od tistih, ki smo se jih navadili v okviru dramskega gledališča.

     

    MRB: Glede na to, da ste delali dramaturgijo v predstavi, ki je bila druga iz zaporedja, ste verjetno drugače vstopili v ta proces?

     

    JJŽ: Na to ne gledam na tak način. Mislim, da tudi pri predstavah, ki niso del nekega cikla vedno obstajajo projekti, ki so bili znotraj opusa nekega avtorja pred njimi. Vse, kar delamo, ima svoje mesto v tej verigi, navezuje se na stvari, ki so tukaj že bile in pripravlja teren za nove stvari, ki še pridejo. Iz neke perspektive je torej Tartuffe res bil druga predstava cikla, a iz neke druge četrta, iz tretje dvanajsta. Preden smo začeli, mi je bilo seveda pomembno videti Stekleno menažerijo, prvo predstavo iz cikla, a pri Matiji ne gre nikoli, niti znotraj tega cikla, za premočrten in predvidljiv razvoj ideje, temveč za njeno nadgradnjo.

     

    A ker sem z Matijevim delom dobro seznanjena, tako kot dramaturginja, gledalka in kot prijateljica in ker imava že dovolj skupnih izkušenj, bi rekla, da deliva dobre bližnjice za medosebno (spo)razumevanje. Matija je tip avtorja, ki v proces vstopi z zelo jasnimi in konkretnimi idejami, ki se iz projekta v projekt na fascinanten način razvijajo in razcepljajo, tako da se moj vstop v ta proces ni pretirano razlikoval od vstopov v tiste predhodne. Ko se enkrat ‘priklopim’ na Matijevo idejo, mu zlahka sledim.

     

    MRB: Kako bi opisali cikel vseh treh predstav zdaj, ko je zaključen? Katere so bile za vas neke glavne ugotovitve ali pristopi, ki bi jih radi izpostavili?

     

    JJŽ: Tretje predstave iz cikla še nisem imela priložnosti videti, a upam, da se bo to zgodilo v Ljubljani in zelo se veselim, da bom v svoji glavi lahko združila vse tri (ali vseh pet ali vseh trinajst) predstav. V dveh projektih, ki pa sem jih do sedaj videla (in pri enem izmed njih tudi sodelovala), je po mojem mnenju Matija pokazal, kako globoko je njegovo poznavanje in razumevanje gledališča in izvedbenih mehanizma. Tartuffe je po eni strani predstava, ki se gleda z lahkoto, a po drugi strani mislim, da je zanjo potrebna močna koncentracija in velik angažma gledalca. V njej se nahaja polno plasti in nekaterih od njih še sama nisem uspela prebrati. Matija ima izjemno senzibilnost za postavljanje odnosov in intenzitet na oder in mislim, da je v tem delu to jasno pokazal. Osebno sem se kot avtorica in dramaturginja iz dela na tem projektu ogromno naučila o mizansceni, o globini, perspektivah, pogledu, o trajanju. Mislim, da so danes takšne predstave redke.

     

    Antigona - foto: Nada Žgank

    Antigona – foto: Nada Žgank

    Steklena menažerija - foto: Nada Žgank

    Steklena menažerija – foto: Nada Žgank

    Tartuffe - foto arhiv: ZPA

    Tartuffe – foto arhiv: ZPA

     

    Goran Ferčec

     

    MRB: Sodelovali ste pri dveh predstavah cikla, kakšne so bile vaše izkušnje, mogoče težave na katere ste naleteli v svojem delu dramaturga?

     

    Goran Ferčec: Kot dramaturg sem z Matijo sodeloval pri kar nekaj projektih. V ciklu Staging a Play je bilo to pri predstavah Steklena menažerija in Antigona, pri prvi in tretji v nizu. Ideja, s katero smo vstopili v ta projekt, je bil interes, da raziščemo prostor med dramskim besedilom kot predlogo in izvedbenimi mehanizmi, ki zaobidejo klasični tip uprizarjanja ali dobesednega prevajanja besedila v sceno. Naloga dramaturga je neprestano postavljati vprašanja. Postavljanje vprašanj je eden izmed načinov, kako se lahko koncept in ideja začneta širiti. Postavljeno vprašanje pogosto lahko privede do problema in ukvarjanje s problemom pomeni ukvarjanje s predstavo. Najkompleksnejša naloga je najti princip, ki bo predstavljal strukturno-konceptualno linijo, postopek, na podlagi katerega se bo gradila izvedba in celotna predstava.

     

    Pri sodelovanju z Matijo mi je osebno najpomembnejši čas inkubacije, ki je potreben za vzpostavitev avtorskega koncepta. Prav tako so pomemben del sodelovanja pogoji dela, ki omogočajo laboratorijsko-raziskovalne metode; veliko pogovora, vsakodnevna srečanja, pravico do poskusa in napake, skupen čas.

     

    MRB: Kakšne so bile po vašem občutku razlike pri delu z večjo skupino ljudi in nato samo z enim izvajalcem, ki je hkrati soavtor?

     

    Moja pozicija dramaturga v projektu je vedno usmerjena k dvema stvarema – k izvoru (k besedilni predlogi) in k Matiji kot avtorju in sodelavcu. Te tri točke vzpostavljajo trikotnik, znotraj katerega se ustvari polje komunikacije in dela na predstavi. V primeru Steklene menažerije so se izvajalke in izvajalci nahajali znotraj tega trikotnika – v svobodnem polju, na linijah izmenjave idej, ki smo jih vzpostavljali Matija, jaz in besedilo. Pri Antigoni je ta raziskovalni prostor med Matijo-avtorjem, besedilom in mano zavzemal Matija-izvajalec. Podobna situacija je bila tudi pri predstavi Sad Sam Lucky, osnovani na Kosovelovi poeziji. To je bolj zaprta in komorna situacija v odnosu kot takrat, ko se sodeluje z ansamblom ali drugimi izvajalci. Za mene kot dramaturga odpira več možnosti in večji prostor tveganja, v katerega sem pripravljen stopiti. A ne zato, ker je odgovornost manjša, temveč zato, ker se ideje ne prenašajo med izvajalci in sodelavci ter se hitreje zavrnejo in/ali sprejmejo, kar pomeni več časa za razmišljanje, pogovore in raziskovanje.

     

    MRB: Pri eni predstavi tekst ni bil izrečen na odru, pri drugi pa poslušamo govorjene odlomke drame Antigona? Kako ste skupaj z Matijo iskali ravnotežje, da besedilo ni nadvladalo nad fizičnim dogajanjem?

     

    Ali da fizično dogajanje ni nadvladalo besedilu! Celoten cikel Staging a Play je usmerjen na raziskovanje giba v odnosu z besedilom in obratno. Vse tri predstave so analitične scenske celote, ki na bolj ali manj formalističen način dekonstruirajo izvedbeno manifestacijo tekstualnega aparata – natančneje govora. Ne gre torej toliko za poskus, da se besedilu najde nova odrska oblika, temveč bolj za poskus, da se za govor, kot tisto skozi kar se besedilo manifestira, najde adekvatni izvedbeni modus – a ne samo preko transpozicije govorjenega v gestualno, kjer gesta prevzame funkcijo govora. Gibanje se vzpostavi kot avtonomni mehanizem, katerega naloga ni ‘prevajanje’ govora v gib, ampak z orodji, ki jih poseduje plesno telo znotraj koreografskega sistema, prebrati besedilo s telesom, kot da bi bilo partitura. Pri Antigoni govor, ki ga izvaja performer (Matija op.a.) ni avtonomni princip in ni usmerjen na logos, ampak je treba na govorno akcijo gledati kot na enega izmed elementov, ki se koreografira in ki, tako kot gib, prinaša nek pomen, v tem primeru narativ o Antigoni.

     

    MRB: Kako bi opisali cikel vseh treh predstav zdaj, ko je zaključen? Katere so bile za vas neke glavne ugotovitve ali pristopi, ki bi jih radi izpostavili?

     

    Mislim, da cikel še ni zaključen. Začetna ideja, ki sva jo z Matijem razvila znotraj koncepta Staging a Play je bila, da želiva prostor za eksperiment, ki je vedno odprt – mehanizem, ki neprestano dela in znotraj katerega izmenjujeva ideje. Sodelovanje pri teh dveh predstavah mi je bilo osebno zelo pomembno pri prevpraševanju logike gledališkega uprizarjanja in scenskih postopkov. Pri delu znotraj institucionalnih gledališč je vedno zelo malo časa za takšno prevpraševanje, a zdi se mi, da je prav danes to prevpraševanje zelo pomembno za gledališče kot medij in za performativnost v celoti.

     

    Sorodni članki: