30. 8. 2020 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Inner Voice

Koncept in ideja: Neža Blažič
Soustvarjalki: Tanita Rose, Ajda Špacapan
Besedilo: Aljoša Rebrača
Svetloba, zvok: Primož Jeras 
Zahvala: Za omogočanje prostora za vadbo: Plesni klub Šinšin, MC Kotlovnica Kamnik
Premiera, datum ogleda: 14. 8. 2020, Kamfest 2020

Na letošnjem Kamfestu so se 14. avgusta 2020 na odru Kreativne četrti Barutana predstavile ustvarjalke Neža Blažič, Tanita Rose in Ajda Špacapan v uprizoritvi Inner voice (Notranji glas). Ta zvočno gibalna uprizoritev je raziskovala posameznikov izraz skozi gib, glas in kombinacijo obeh. V ospredje ni postavljala konkretnega, vsem slišnega zunanjega glasu, temveč (kot se glasi sama predstava) notranji glas.

Notranji glas je bil najbolj jasno zaznaven v začetni sekvenci predstave, saj je Neža s stiskanjem ustnic, kot bi jo nekaj zadrževalo pred govornim izrazom, in izredno artikuliranim celostnim, a hkrati statičnim gibom, očitno z neslišnim glasom narekovala gibanje svojemu telesu. Zadrževanje notranjega glasu, da ne bi postal zunanji, se je tako odražalo skozi močno stisnjena usta. Telo samo ni nakazovalo, da bi ga pri izrazu karkoli oviralo, zaradi česar je bil njen gib tekoč, sočasno pa je spreminjal dinamiko gibanja, kar je razlog, da je blago spominjal na govor: z občasnimi ustavitvami giba, ki bi lahko bila zatišja ali preprosto premori med stavki, z natančnim in tekočim gibom, ki je, jasno, spominjal na prost in tekoč govor, in s spreminjanjem dinamike, ki bi se v govor preslikala kot sprememba hitrosti in intonacije. 

Inner Voice (Foto: Aleš Romaniuk)
Inner Voice (Foto: Aleš Romaniuk)

Za razliko od začetnega dela, kjer zunanji glas ni bil prisoten in je telo torej vodil notranji, zadržan glas, pa sta na neki kasnejši točki Nežino telo vodila zunanja glasova Tanite in Ajde. V tistem trajajočem trenutku sta soustvarjalki torej jemali Nežin notranji glas in njen gib narekovali s svojima, kar bi se publiki lahko zdelo kot oblika brezkontaktne manipulacije. Neža namreč v tem primeru dobesedno ni imela besede pri izvajanju svojega giba. Gibanje, ujeto v glasove drugih, se je dinamično premo stopnjevalo s številom na odru prisotnih glasov, saj sta Tanita in Ajda v živo rabljen glas na licu mesta snemali in ga na “loop-u” predvajali, tako da smo gledalci doživljali ponovitve glasov s konstantnim dodajanjem novih. To je privedlo tako do senzorične preobremenjenosti našega sluha kot tudi preobremenjenosti Nežinega telesa, ki se je na neki točki gmoti zvoka uprlo s ponovno najdenim, sebi lastnim glasom —krikom. Krik je torej presekal jasno prikazano pretirano manipulacijo Neže, ki se je poprej telesno obnašala kot lutka, ki zvesto sledi glasovom. Notranje glasove, ki niso bili lastni njenemu plesočemu telesu, je nadomestila z zunanjim glasom, ki je bil v tem primeru vir njene moči in svobode njenega telesa in giba. Ta sekvenca je bil odličen prikaz igre moči in notranje volje, ki se odrazi z aspektom, slišnim navzven.

Inner Voice (Foto: Aleš Romaniuk)
Inner Voice (Foto: Aleš Romaniuk)

Z estetskim gibanjem, geometrijskimi postavitvami odrskih elementov in na odru prisotnih teles pa se gledalec naužije še vizualne estetike, ki jo sicer v nekem trenutku lahko izpodrine asimetrična kostumografija, ki pa ni pretirano moteča. Manj ustrezen pa je bil ravno tako poskus prikaza manipulacije, tokrat popolnoma fizičnega, med Tanitinim in Ajdinim telesom. Ta je bil ustvarjen kot precej nerodna sekvenca kontaktne manipulacije, ko na primer prvo telo porine drugo na način, da se drugo sili prvega ne upre, temveč ji podleže in silo spretno preusmeri v eleganten gib, kot je denimo nameren padec na tla. Ta del glede na tematiko uprizoritve ni bil ustrezno zasnovan, saj je prikazoval manipulacijo zgolj teles, ki nista doprinesli dovolj moči in neke notranje energije, ki bi bili nujno potrebni, če bi želela publika verjeti tej igri moči. Šibkost obeh teles gledalcu ni omogočala prejema neke sporočilnosti tega manipulativnega trenutka, ki bi ga zaradi svoje nejasne povezave z notranjim glasom potreboval še toliko bolj kot ostali segmenti uprizoritve.

Temu delčku navkljub sta bila komunikacija in sodelovanje ustvarjalk na odru tekoča, kar je med drugim verjetno omogočala tudi forma skoraj solistične predstave, kjer preostali dve telesi na odru sicer nikakor nista bili odveč, občasno pa tudi ne nujno potrebni. A zaradi te jasne strukture je ideja notranjega glasu, vselej prisotnega in zadržanega, morda lažje prispela do gledalcev, ki so se že med samim ogledom močno zavedali, kako se notranji glas telesa odziva glede na spreminjajoče okoliščine oziroma na prisotnost ostalih glasov in teles. 

                                                       
Inner Voice (Foto: Aleš Romaniuk)
Inner Voice (Foto: Aleš Romaniuk)
Inner Voice (Foto: Aleš Romaniuk)
Inner Voice (Foto: Aleš Romaniuk)
Inner Voice (Foto: Aleš Romaniuk)
Inner Voice (Foto: Aleš Romaniuk)
Inner Voice (Foto: Aleš Romaniuk)
Inner Voice (Foto: Aleš Romaniuk)