5. januarja, 2020 / Oder / Recenzija

Heroj 3.0 – Več kot besede

Tajda
Lipicer

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Avtorja in izvajalca: Uroš Kaurin in Vito Weis 
Dramaturgija: Katarina Stegnar 
Video: Boris Bezić 
Glasba: Lea Čehovin in Ilj Pušnik 
Vizualna podoba: Toni Soprano Meneglejte 
Producentka: Nataša Zavolovšek 
Oblikovalec luči in tehnik: Gašper Bohinec 
Fotograf: Saša Huzjak 
Produkcija: Moment Maribor 
Koprodukcija: PTL, II. gimnazija Maribor, Bunker, Desirée
Central Station 
Podprto s strani Ministrstva za kulturo Slovenije in Mestne
občine Maribor

Heroj 3.0 je nadaljevanje serijsko zastavljenega projekta dveh igralcev, Uroša Kaurina in Vita Weisa, ki sta s se s tovrstnim ustvarjanjem vzpostavila že preko “pilotne epizode” Heroj 1.0 in drugega dela Heroj 2.0, podnaslovljenega z Predstava vseh predstav. Ker je bil slednji deležen pozitivnih odzivov s strani publike in številnih nagrad, se pred ogledom tretjega v dvorano že vstopa z določeno mero pričakovanj. Predstava Heroj 3.0, podnaslovljena z Več kot besede, ki združuje elemente tako performativnega kot gledališkega,  je svojo premiero doživela na 18. festivalu Drugajanje, ki je letos med 25. in 28. novembrom potekal v Mariboru, njegov fokus pa je letos temeljil na sodobnem plesu.

Predstavo Heroj 3.0 pa lahko kljub temu, da gre za nadaljevanje istega projekta, beremo kot avtonomen izdelek, ki za svoje razumevanje ne predvideva poznavanja prejšnjega dela. Ker pa je gledalec na nek način zaznamovan z vtisi predhodnika, lahko med deloma zasledimo paralele, morebitno tematsko navezovanje, vsebinsko nadaljevanje ali kontraste. Predstava Heroj 2.0, Predstava vseh predstav izraziteje ironizira herojstvo ter zgodbo posameznega heroja vpenja v kontekst igralskega poklica. Tokrat pa je v tematsko polje postavljena dinamika odnosa dveh prijateljev, izražena skozi različne tipe igre; igra kot razvedrilna, otroška dejavnost, nadalje kot igra moči, nemoči in premoči ter nazadnje igra kot izvedbena, gledališka dejavnost, preko katerih njun odnos degradira.  

Estetsko je morebitno nadaljevanje zastavljeno podobno kot predhodna epizoda; oder je izčiščen, scenografije praktično ni, zaradi logističnih rešitev sta v zadnji del igralnega prostora postavljeni dve zavesi, vsaka z ene strani, ki segata skoraj do polovice dolžine igralnega prostora, ki ga igralca zapolnita s svojima telesoma – zopet večino časa odeta v Cesarjeva nova oblačila, pri čemer jima pride v pomoč veliko število rekvizitov, ki so glede na posamezen prizor vsi smiselno uporabljeni. Tako so na primer za ilustracijo podobe jelena uporabljeni jelenji rogovi. Gre za podobo živali, ki se večkrat pojavlja mestoma tekom uprizoritve in sodeluje z njeno vsebino in obliko. Tako igralca na začetku s poskakovanjem ustvarjata nek ritem, ki spominja na zvok teka jelenov, nato pa s paritvenimi klici najbolj očitno razbijata četrto steno in vstopata v prostor, namenjen publiki.

Preko posameznih scenskih elementov, od scenografije, kostumov do rekviztov, pa sežeta njuni telesi. Podnaslov uprizoritve namreč tokrat ne umešča le vsebinsko, pač pa tudi izvedbeno. Če sta se leto nazaj predstavila kot Heroja v svoji najvišji obliki v Predstavi vseh predstav, sta zdaj Heroja v preizpraševanju oblike. Več kot besede ponese vsebino na raven telesnega, fizičnega. Odsotnost besed omeji njuna izrazna sredstva, posledično pa je tudi fokus gledalca bolj usmerjen in osredotočen na znake, simbole, spremlja premike, akcije in geste, da bi preko njih razbral rdečo nit.

Heroj 3.0 - Več kot besede. Foto: Saša Huzjak
Heroj 3.0 – Več kot besede. FOto: Saša Huzjak

Ta se gledalcu razkrije preko asociativno nanizanih prizorov, ki jih pogosto ločuje kar lučno oblikovanje. Večina prizorov uspešno podpira misel uprizoritve, saj večina akcij prikazuje dinamiko prijateljsko-kolegialnega odnosa preko oblik igre, število njih pa je zgolj asociativnih in ilustrativnih.

Glede na trajanje prevlada uvodna niansa prizorov, v kateri se igralca publiki (ponovno) predstavita. V tej sekvenci je zaznati zametke ironije; igralca razposajena priskakljata na oder in nadalje v krogu poskakujeta po njem ter se nasmihata publiki. Začetna složnost njune medsebojne dinamike se nadaljuje v ilustrativno procesijo ogrevalnih vaj, osredotočenih na posamezne dele telesa. Te zaradi potenciranja bolj spominjajo na nekaj, kar bi počela v času akademije in ne pred vsakim nastopom, kar podkrepi ironijo prvega dela. Ta doživi svoj vrh, ko na oder priletita z ogrinjali iz brisač, prav takšnimi, kot jih nosijo pravi heroji; moralni, junaški, čisti in posvečeni, takšni, ki se ne igrajo, da so, ampak zares, ampak prav čisto zares, so.
A če bi v tem trenutku Uroš in Vito postala »taprava«, bi se predstava lahko na tej točki enostavno zaključila. Uroš in Vito se samo igrata. Igrata se, da sta heroja in nato se igrata s svojima malima herojčkoma, pri čemer spominjata na infantilna fantka, ki sta pravkar odkrila vir svoje moči. In ko odkrijeta svoj vir moči, se že poženeta v boj. Igrata krvavo igro kamenja, škarij in listja. Tistemu, ki uporabi močnejše sredstvo, je dodeljena vloga z več moči; nekdo, ki jaha in ni zjahan, nekdo, ki ni zamrznjen, temveč zamrznjenenega pokrije z antifreeze folijo, nekdo, ki ni zapuščen, temveč drugega zapusti.

Preko različnih aktivnosti igre moči in nemoči se odraža tekmovalna narava njunega odnosa, ki jo igralca tematizirata že v drugem delu projekta, Heroj 2.0, le da je v slednjem ta pripeta na širši kontekst njunega poklica. Tretji del projekta se od drugega odmika tudi v načinu razvoja njunega odnosa. Če se v drugem delu napetost in nestrpnost med njima postopoma stopnjuje, se v tretjem delu oba znajdeta v vlogah poraženca in zmagovalca, tako je izmenično vedno en podrejen drugemu.

Po številnih akcijah upiranja, umiranja, oživljanja, zapuščanja, po zmagah in porazih, po zadnjem duetu, ki ga ne zapojeta, temveč odrigata, Vito nenadno zapusti Uroša. Ob njegovem odhodu se Uroš ne more pobrati. Dobesedno se ne more pobrati s tal, ob vsakem ponovnem poskusu mu zdrsne in zopet pristane na mokrih tleh. Smeši se. Postane kura. Postane tjulenj. In postane zajec. Vita pa od nikoder. Kliče ga, vzklikajoče momlja njegovo ime (saj sta oba vendar več kot besede) Vita pa zopet od nikoder. Nakar se pojavi ob vhodu v dvorano in svojega kolega z distance opazuje, kako ta skuša z nizanjem akcij izzvati njegovo pozornost.

Sledeči prizor v publiki vzbuja gnus: Uroš si seže v hlače in ven potegne dobesedno drisko, ki pa jo lahko razumemo kot metaforo za sklepno točko pričujočega razvoja njunega odnosa, ko prideta do spoznanja, da sta drug drugemu nujna: če ne delujeta složno, se od strahu, ki nastopi zaradi zapuščenosti, lahko kar pos…

Heroj 3.0 – Več kot besede. Foto: Saša Huzjak

Predstava se zaključi precej rožnato, s simbolno spravo, ko skupaj počistita oder vse nesnage, ki se je nabrala v njunem skupnem času in se odeneta v skopa oblačila iz cunj ter z rdečimi herojskimi ogrinjali, takšnimi kot jih imajo tapravi heroji. Dramaturški lok njunega odnosa se zaključi z ugotovitvijo, da igra ne vzdrži, če je ne igrata skupaj. Naj bo to igra kamenja, škarij in listja ali pa dramska igra, zaradi česar lahko tretji del razumemo kot navezavo ali morebitno vsebinsko nadaljevanje drugega dela. Če v drugem delu namreč znotraj njunega odnosa vlada rivalstvo, v tretjem delu (v kontekstu igralskega poklica) ugotovita, da je za igro potrebna složnost, sodelovanje in posluh ter ne prepuščanje usode slepemu naključju, kot je izid igrice kamen, škarje, list.

Igralca v predstavi zopet dokazujeta svojo vsestranskost. Ker sta se že dokazala kot sposobna (dramska) igralca, sta se tokrat dokazala kot vešča v obvladovanju in izrazju svojega lastnega telesa in v korespondenci tega do telesa svojega partnerja. Navidezno omejen repertoar sredstev, ki je bil osiromašen le za besedne prvine, je postal njuno orodje. Zaradi ozaveščenosti gibov, bogate mimike in obvladovanja glasu lahko vsebino narekujeta s tako enostavnimi prvinami, kot je sama usmeritev pogleda. Kljub njuni duhovitosti in spontanosti, ki publiko predstave neprestano animira, pa se zdi, da posamezni deli ne podpirajo vodilne misli uprizoritve, v kar so všteti prizori, ki se odmikajo od strnjene pripovedi o dinamiki odnosa v tolikšni meri, da postanejo preveč specifične mikro akcije, ki okrnijo pronicljivost zastavljene makro tematike. Morebiti samo zaradi načina, v kakšno zaporedje so nanizani, saj tudi prehodi mestoma delujejo grobi. Je pa zaradi raznovrstnega materiala uprizoritev živa in dinamična, žal pa takšna vezljivost prizorov osiromaši konceptualno jasnost, ki je bila tako močno izrazita v drugem delu.

Vsekakor pa je uprizoritev lahko plodovito polje diskurza o sredstvih, s katerimi operira gledališče, o njegovi prodornosti do gledalca ter o združevanju performativnih elementov s prvinami (klasičnega) gledališča. Uprizoritev se namreč ponekod naslavlja kot performans, spet drugod kot predstavo ali plesno predstavo. Najbolj upravičeno se zdi naslavljanje projekta s predstavo, saj gre za obliko, ki načeloma združuje tudi elemente performativnega, predvsem kar se tiče telesa in prostora, kar pa glede na stil in vsebino še vedno ostaja obrobno. Format predstave pa narekuje predvsem to, da znotraj pripovedi ne izražata samih sebe, temveč ustvarjata neke like ter ločujeta prizore, ki imajo vsak svojo dramaturško linijo, svoj začetek, v katerem se predstavita kot določen lik, jedro in konec, njihov seštevek pa tvori odprto formo uprizoritvenega pojava, ki svoje ravnotežje lovi na meji med elementi performativnega in gledališkega.

                                                  
Heroj 3.0 - Več kot besede. Foto: Saša Huzjak