29. november, 2019 / Oder / Recenzija

Gospa z morja

Jaka
Smerkolj Simoneti

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Premiera: 23. 11. 2019, SNG Drama Ljubljana
Avtor: Henrik Ibsen
Avtorji priredbe: Tin Grabnar, Brina Klampfer, Urša Majcen Režiser: Tin Grabnar
Dramaturginja: Brina Klampfer
Skladateljica in oblikovalka zvoka: Mateja Starič
Scenografa: Dorian Šilec Petek, Sara Slivnik
Kostumografka: Sara Smrajc Žnidarčič
Oblikovalec svetlobe: Kristjan Vidner
Lektorica: Klasja Kovačič
Svetovalec za gib: Klemen Janežič
Asistentka dramaturginje: Urša Majcen
Izvajalca glasbe: Matjaž Krivec, Marko Brdnik
Igrajo: Pia Zemljič, Bojan Emeršič, Tina Vrbnjak, Doroteja Nadrah, Rok Vihar, Luka Bokšan, Klemen Janežič

Napoved nove uprizoritve Ibsenove Gospe z morja v svežem prevodu Darka Čudna je že v svojih začetkih nakazala temeljno vsebinsko usmeritev, ki besedilo veže na krovno rdečo nit letošnje sezone SNG Drama Ljubljana – ljubezen. Tako je v uprizoritvi protagonistka Ellida Wangel obravnavana predvsem v svoji ljubezenski razpetosti med moža doktorja Wangla in Tujca, njenega ljubimca iz preteklega življenja, medtem ko so druge teme besedila (vprašanja izbire, svobode, feminizma, patriarhalnega sistema, …) deležne bolj obrobne obravanave.

Na fotografiji: Rok Vihar, Tina Vrbnjak, Doroteja Nadrah, Luka Bokšan in Pia Zemljič Foto: Peter Uhan
Na fotografiji: Rok Vihar, Tina Vrbnjak, Doroteja Nadrah, Luka Bokšan in Pia Zemljič Foto: Peter Uhan

Prav tako je v novi uprizoritvi samo Ibsenovo besedilo bolj obrobno, nad njim prevladuje izrazito močan in jasen strukturni oziroma formalni koncept, ki Ibsenovo skandinavsko pokrajino pred gledalci slika skorajda izključno skozi zvok z uporabo vnaprej nasnetih zvočnih učinkov. Ta zelo jasna dvojnost narekuje gledanje uprizoritve in ustvarja njene najmočnejše trenutke, ko je razdelitev forme in vsebine presežena in se oba pola spojita v celoto. Zvočna postavitev Ibsenovega besedila je nekakšna nadgradnja taktike, ki se jo je Tin Grabnar poslužil že v Lutkovnem gledališču Maribor, kjer je na podoben način (tam so se zvočni učinki ustvarjali v živo) uprizoril Snežno kraljico po motivih Andersena. Tam je tudi sodeloval z Matejo Starič, ki se ustvarjalnemu kolektivu Gospe z morja pridružuje kot skladateljica in oblikovalka zvoka. Gre za izrazito drzno in pogumno odločitev, ki terja natančno izvedbo in tehnično podporo. Zvoku se podreja tudi sama estetika uprizoritvenega prostora, ki sta ga oblikovala Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik. Ker je večji del stvarnih akcij premeščen v polje slušnega, je oder izpraznjen posameznih scenskih elementov. Igralno površino določa bel kvadrat, ki spominja na poenostavljen tloris hiše in na robovih katerega odzvanjajo odpiranja in zapiranja vrat, čeprav uprizoritev ne obravnava okvirja samo kot hišne stene. Prav tako tu ni prostora za vizualno impozantne slike, ki bi pozornost prevračale na oči. V tem se zdi izrazito domiselno in povedno skorajda nevidno dvigovanje belega horizonta, kakor nevidno dvigovanje plime, ki bo počasi potopila akterje v Ellidino opevano morje. Subtilno-metaforično prostor sledi svoji junakinji, v prvem delu z uporabo sufit poudarja globino, v katero je zabredla in v drugem, ko se s prihodom Tujca Ellidina dilema utelesi, uprostori svobodo, po kateri naslovna junakinja stremi, prostor se odpre, razsvetli in v tem razgali.

Na fotografiji: Luka Bokšan in Doroteja Nadrah Foto: Peter Uhan
Na fotografiji: Luka Bokšan in Doroteja Nadrah Foto: Peter Uhan

V tovrstni postavitvi je več prostora prepuščenega izstopajočemu svetlobnemu oblikovanju (Kristjan Vidner), ki nas popeljuje skozi prostore Ibsenove drame in igra ključno vlogo v oblikovanju atmosfer. Luč deluje dovolj abstraktno, da dopušča prosto pot gledalčevi domišljiji, hkrati pa s svojo jasno prisotnostjo in prehajanjem pomaga slediti dramaturški niti dogajanja. Na drugi strani je kostumografija Sare Smrajc Žnidarčič v službi dramskih likov, loči se od uprizoritvenega okvirja in skuša oživeti letoviščarje in prebivalce fjorda. V tem izpostavlja Ellido kot figuro v belem, ki se spogleduje tako z ikonografijo norke, kakor tudi z ikonografijo nekakšnega duha ali prikazni.

Vendar je Ellida v interpretaciji Pie Zemljič nadvse realna, snovna, četudi ostaja nejasna v širši interpretacijski odločitvi, kaj točno je njeno gonilo. V priredbi je okrnjena njena predzgodba – mama, ki stori samomor, in smrt očeta, ki Ellido prisili, da zapusti svetilnik – tako njena združitev z doktorjem Wanglom ostane stvar gledalčevega razumevanja Ellidinih besed: »Takrat sem bila res zaljubljena.«, ki bi jih težko brali brez kančka cinizma. Vzpostavljeno je, da od moža zdravnika prejema zdravila, nekakšne antidepresive, ki utemeljujejo njene mestoma skorajda manične izpade. Njen kontrapunkt je umirjen in morda še preveč všečen doktor Wangel (Bojan Emeršič), ki skuša razvozlati vzrok ženine nesreče – vezan tudi na dejstvo, da ji že več let ni do spolnosti s svojim partnerjem. Iz tega vzvoda na obisk povabi ženinega starega znanca, nadučitelja Arnholma (Rok Vihar), ki je tudi poučeval njegovo starejšo hči iz prvega zakona, Boletto (Tina Vrbnjak), in obisk izkoristi za snubitev slednje. Kompozicijski vozel likov se sklene z mlajšo hčerjo Hildo (Doroteja Nadrah) in bolnim umetnikom Lyngstrandom (Luka Bokšan), ki se skozi uprizoritev spogleduje z vsemi tremi ženskimi liki.

Na fotografiji: Bojan Emeršič in Rok Vihar Foto: Peter Uhan
Na fotografiji: Bojan Emeršič in Rok Vihar Foto: Peter Uhan

Vozel in spogledovanje sta ključni besedi reflektiranja uprizoritve, saj se dinamika vodilnih odnosov izpeljuje kot nekakšna veseloigra, mestoma lahkotna, mestoma melodramatična, brez dokončne žanrske razjasnitve. Postavitev moških likov je glede na izvirnik izrazito nedolžna; Lyngstrand in Arnholm sta naivna pripadnika svojega spola in položaja, ki v sebi ne nosita preizpraševanja družbenih struktur in pozicij moči, ki jima pritičejo. To se skuša postaviti pod vprašaj z igralskim izrazom, ki občasno prehaja v karikiranost oziroma satiričnost, vendar zaradi pomanjkanja jasnejšega vsebinskega konteksta uprizoritve (kontekstualizirana je v uvodnem nagovoru v resnici samo njena formalna plat) ima smeh, ki se v dvorani sproža med prizori moške nadvlade nad življenji žensk,  grenak priokus, neulovljiv med afirmacijo in posmehovanjem tovrstnih zaprašenih svetovnih nazorov. Hilda in Boletta sta v tem postavljeni v vlogo dveh skrajnih polov. Prva je potisnjena v živahno mladost, ki veselo in uporniško nasprotuje uveljavljenemu družbenemu redu. Doroteja Nadrah ujame duh mladega dekleta, ki v sebi nosi še tisto nekaj divjega morja, o katerem govori njena mačeha, vendar se zdi, da ji uprizoritev ne dopušča, da bi presegla kratka enostavčna nasprotovanja, ki so s strani ostalih likov bolj kot ne preslišana. Druga, starejša, ki jo upodablja Tina Vrbnjak, je že doživela »aklimatizacijo« in se podredila svoji vlogi gospodinje, ki skrbi za svojega očeta in edino možnost izhoda vidi v poroki z moškim, ki ga ne ljubi. Tina Vrbnjak v tem uspe ustvariti izstopajočo niansirano vlogo, ki v svoji odrski pojavnosti sicer uteleša utesnjenost in zapetost Bolette, a v intepretaciji nudi jasno usmeritev gledalčevega branja v nasprotovanje ustaljenemu družbenemu redu. Nekako sklene in ilustrira lok, ki ga je pred njo preživela Ellida in s tem, ko od Arnholma zahteva življenje po svoji meri: »Učila se bom, kar bom želela.«, odpira upanje na boljše življenje. Igralski korpus dopolnjuje Tujec (Klemen Janežič), ki v dogajanje vstopi kot nekakšna prikazen drugega, prejšnjega življenja, neločljivo povezan z mistiko narave in divjostjo morja. Njegov prihod sproži Ellidino preizpraševanje in narekuje dinamiko drugega dela uprizoritve, zato se zdi realnost, s katero je izpeljana ta fantazmična pojava, preskromna uprizoritvena strategija, da bi podprla Tujca kot skorajda magični preobrat v Ellidinem življenju.

Na fotografiji: Klemen Janežič in Pia Zemljič Foto: Peter Uhan
Na fotografiji: Klemen Janežič in Pia Zemljič Foto: Peter Uhan

Celotna igralska zasedba izkaže odlično obvladovanje in prevzemanje formalne plati uprizoritve, igranje na zvočni pokrajini, ki terja tudi neke druge vrste ekspresijo. Neprestano menjavanje med govorom na mikrofone in brez njih, skakanje v intimo in iz nje, četudi brez jasno razberljivih znakovnih pomenov več govornih leg. Mnoge akcije so izvedene preko pantomime (svetovalec za gib Klemen Janežič), za igro pa so na voljo le mikrofoni in spremljajoči kabli ter zvočniki, ki s seboj prinašajo nekaj domiselnih mizanscenskih rešitev; denimo virtuozno navijanje kablov Bolette v nasprotju z okronim mečkanjem Lyngstranda. Prav tako je morje objektivizirano v zvočnik, ki si ga skušata prilastiti Ellida in Tujec.

Če se uprizoritev stežka ujame med Ibsenovim naturalizmom in svojo zvočno sliko, so njeni presežki in dramaturški vrhi (dramaturginja Brina Klampfer in asistentka Urša Majcen) ustvarjeni v metafizičnih prizorih, ko se vsebina odlepi s trdnih tal in nas preko zvoka popelje na morsko dno. Tako je izjemno čarobna pripoved Lyngstranda o njegovem prvem snidenju s Tujcem na krovu kasneje potopljene ladje. Luka Bokšan jo obarva s srhljivim tonom, ki se gledalca drži še ob Tujčevem prihodu v odrsko dogajanje. Podobno efektivni so prizori, ko morje požira Ellido v njenih monologih ter v strastni fantaziji, ki jo doživlja z Janežičevim Tujcem, kjer pa se zdi, da realna koreografija spolnega akta nasprotuje magičnemu značaju sanjskega prizora. Sanjski spoj zaljubljencev deluje bolj okoren, kakor kaj drugega. Tako je uprizoritev najmočnejša, ko se osvobodi realističnega in potopi v prostor gledališke čarovnije, ne ozirajoč se na pravila igre, ki naj bi veljala v tovrstnem tipu drame.

Na fotografiji: Bojan Emeršič, Pia Zemljič, Rok Vihar, Doroteja Nadrah, Tina Vrbnjak in Luka Bokšan Foto: Peter Uhan
Na fotografiji: Bojan Emeršič, Pia Zemljič, Rok Vihar, Doroteja Nadrah, Tina Vrbnjak in Luka Bokšan Foto: Peter Uhan

Gospa z morja je tako predstava, ki je fascinantna v svoji formalni podobi in impresivna v spogledovanju s filmsko zvočno obdelavo znotraj gledališkega okvirja, vendar pušča občutek, da je tehnična zahtevnost terjala večji del procesa in s tem onemogočila pozornost za nekatere nujne vsebinske poglobitve. Gre za prakso, ki se zdi izrazito zanimiva, a bo potrebovala svojo ustalitev v produkcijski logiki, če bi preko nje želeli ustvarjati tudi vsebinsko bolj artikulirana dela. Ellida Wangel se sicer odloči za svojega moža in s tem njegovo sprejme kot svojo družino. Tujca odslovi: »Nisem tvoja, nisem nikogaršnja, samo svoja,« po čemer prične pripravljati družinsko večerjo in se dokončno podredi vsemu, kar se je tekom uprizoritve od nje pričakovalo in se ji očitalo. Morska deklica se torej do konca aklimatizira. Partnerska ljubezen preseže strastno zaljubljenost. Uprizoritev pa gledalca pušča z vprašanjem o pristnosti Ellidine pomiritve, ki jo lahko razumemo ali pa si želimo, da bi vse skupaj poplavilo morje.

                                                                      
Na fotografiji: Bojan Emeršič, Pia Zemljič, Rok Vihar, Doroteja Nadrah, Tina Vrbnjak in Luka Bokšan Foto: Peter Uhan
Na fotografiji: Klemen Janežič in Pia Zemljič Foto: Peter Uhan
Na fotografiji: Klemen Janežič in Pia Zemljič Foto: Peter Uhan
Na fotografiji: Luka Bokšan in Doroteja Nadrah Foto: Peter Uhan
Na fotografiji: Tina Vrbnjak in Rok Vihar Foto: Peter Uhan
Na fotografiji: Bojan Emeršič in Rok Vihar Foto: Peter Uhan
Na fotografiji: Pia Zemljič in Bojan Emeršič Foto: Peter Uhan
Na fotografiji: Rok Vihar, Tina Vrbnjak, Doroteja Nadrah, Luka Bokšan in Pia Zemljič Foto: Peter Uhan
Na fotografiji: Luka Bokšan, Doroteja Nadrah, Rok Vihar in Tina Vrbnjak Foto: Peter Uhan
Na fotografiji: Doroteja Nadrah, Tina Vrbnjak, Rok Vihar, Bojan Emeršič in Pia Zemljič Foto: Peter Uhan
Na fotografiji: Rok Vihar, Luka Bokšan in Pia Zemljič Foto: Peter Uhan
Na fotografiji: Rok Vihar, Pia Zemljič in Bojan Emeršič Foto: Peter Uhan