• Datum objave: sobota, 13. januar 2018
  • Pregled leta 2017: Oder

    Leto 2018 smo srečno dočakali in ga toplo sprejeli, preden pa se dokončno potopimo v Cankarjevo leto in poplavo kulturnih dogodkov na to temo, se še enkrat ozrimo po minulem letu in strnimo njegovo dogajanje na slovenski gledališki sceni. Leto 2017 se je zataknilo med dvema megalomanskima obletnicama: leta 2016 smo obeležili 400. obletnico smrti Williama Shakespeara, letos pa praznujemo obletnico (tipično slovensko) smrti Ivana Cankarja. Na prvo žogo je tako lansko leto nenavadna mešanica izdihljajev Shakespearovega zvenečega jubileja, na drugi strani pa priprava na veliko praznovanje naše doline šentflorjanske – a kljub generalni povprečnosti je 2017 vendarle pustilo pečat v slovenskem družbenem in kulturnem smislu. Poglejmo, zakaj.

     

    1200px-ShakespeareIvan_Cankar

     

    Najbolj vidna je vsekakor 150. obletnica Dramatičnega društva, prve prave slovenske gledališke organizacije, ki je na dolgi rok zaslužna za današnje število poklicnih gledališč v Sloveniji. V SNG Drama je bila tako slavnostna sezona posvečena ravno tem jubileju, počastili pa so ga tudi z izdelavo simbolnih srebrnikov, z nakupom katerih prispevamo k razvoju gledališko-pedagoških programov. Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) je ob 150. obletnici skrbno pripravil posebno razstavo O POTEH K »NAJLEPŠI IZNAJDBI ČLOVEŠKEGA DUHA« NA SLOVENSKEM: Mejniki v razvoju Dramatičnega društva v Ljubljani, v sodelovanju z UL AGRFT pa izdal znanstveno monografijo Začetki in dosežki slovenskega gledališča moderne dobe: Ob 150-letnici ustanovitve Dramatičnega društva v Ljubljani. Eno glavnih mejnikov v zgodovini slovenskega gledališča smo tako obeležili slavnostno in natančno.

     

    Eden izmed vrhuncev gledališkega leta je seveda podelitev Borštnikovih nagrad, ki so jih v Mariboru podelili 52. leto zapored. Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije je za najboljšo uprizoritev v minuli sezoni okronalo AGRFT produkcijo Zločin in kazen. Borštnikov prstan je prejela prvakinja SNG Drama Saša Pavček (fotografija levo), ki je decembra postala tudi nova predsednica Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Med ostalimi nagradami je bila verjetno najbolj osvežujoča sprememba nagrada za režijo, ki je romala v roke mladega obetavnega režiserja Žige Divjaka. Borštnikovo nagrado za igro so prejeli Ana Urbanc, Gregor Zorc in Maruša Majer, velika slavljenka Borštnikovega srečanja pa je bila mala predstava Nemoč (fotografija desno), ki je pobrala nagrado za najboljšo uprizoritev, za scenografijo (Damir Leventič), za povrh pa je strokovna žirija za najboljšega igralca izbrala Nika Šrkleca za vlogo klovna Hansa Schniera.

     

    Pavcek Sasa FOTOnemoc-01-v

     

    Nik Škrlec pa ni samo (upravičeno) ljubitelj stroke, temveč tudi publike: na 47. Tednu slovenske drame v Kranju je prejel nagrado občinstva za svojo magistrsko predstavo Naj gre vse v π ali kako sem si zapomnil 3141 decimalk. Festival je podelil še naslednje nagrade: Šeligova nagrada je romala v Slovensko mladinsko gledališče za predstavo Republika Slovenija, Grün-Filipičevo priznanje je prejel dr. Tomaž Toporišič, na dramatičarskem področju pa sta slavili dve dramatičarki: dobitnica Grumove nagrade 2017 je Simona Hamer za besedilo Razglednice ali strah je od znotraj votel od zunaj pa ga nič ni, nagrado za mladega dramatika pa ima Nika Švab za besedilo Ujeti trenutek.

     

    Spomniti moramo še na Severjeve nagrade, ki so bile podeljene pred slabim mesecem: za igralske dosežke v poklicnih gledališčih sta nagrado prejela Jure Henigman in Blaž Šef, za dosežke v ljubiteljskih gledališčih Alen Mastnak, v študentskih krogih pa sta v produkciji Seksualna perverzija v Chicagu posebej izstopala nagrajenca Tamara Avguštin in Timon Šturbej. Na Gorenjskem so poleg škofjeloških Severjevih nagrad v prvih dneh januarja podelili še eno nagrado: v Prešernovem gledališču Kranj so Darji Reichman na Ta veseli dan kulture prvič podelili novoustanovljeno nagrado Julija, ki jo gledališče podeljuje skupaj s časopisom Gorenjski glas za najboljšo igralsko stvaritev domačega ansambla v minuli sezoni.

     

    Nagrad za naše gledališke ustvarjalce s tem še ni konec, segajo pa tudi čez državne meje: režiser Jernej Lorenci je prejemnik Evropske gledališke nagrade za novo gledališko stvarnost gledališkega festivala Premio Europa, za katero je bila nominirana tudi gledališka ustvarjalka Karmina Šilec. Lorenci je prvi Slovenec, ki je prejemnik te prestižne nagrade za svoj opus, s katerim naj bi premikal in zaznamoval evropsko gledališče.

     

    Kar se tiče uprizoritev, burnejših premikov sicer ni bilo: predvsem po reklami je izstopala velika koprodukcija SNG Drame, MGL in Cankarjevega doma s predstavo Vojna in mir, ki pa je nekako izzvenela – zato pa še toliko bolj nestrpno pričakujemo letošnjo koprodukcijo istih akterjev in Pohujšanje v dolini šentflorjanski.

     

    Leto 2017 je prineslo še 17. festival Zlata paličica, v okviru katere je zaživela nova platforma Zlata paličica, referenčna baza gledaliških  predstav za otroke in mladino. Sicer sta bili zmagovalki festivala mladinska predstava Nekoč, ko nas ni bilo več Anje Suše ter otroška predstava Medved in mali (na fotografiji) Ivane Djilas. Slednja je bila tudi prejemnica grand prix nagrade 9. bieanala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije 2017, ki se je odvilo septembra v Mariboru.

     

    medved-in-mali-1

     

    Poglejmo še, kaj se je dogajalo na področju sodobnega plesa. Začetek plesnega leta je zaznamoval že 8. bienale slovenske sodobne plesne umetnosti Gibanica, na katerem se je v tekmovalnem programu znašlo devet predstav tako domačih kot tujih avtorjev. Nagrado Ksenije Hribar za življensko delo je prejela Neja Kos (na fotografiji), med ostalimi nagrajenci pa so bili Snježana Premuš, Tina Valentan, Kaja Lorenci, Sabina Potočki, Andreja Kopač, Nada Žgank, Sunčan Stone, Katja Legin ter Žigan Kranjčan in Gašper Kunšek. Slednja sta konec marca odpotovala v Luksemburg, kjer sta kot ena izmed dvajsetih izbranih predstavila svoje delo Ejlijen Ekspres na festivalu Spring Forward.

     

    1d6fcec3b63f58e2879d76c736b911c5

     

    Poleg domače plesne produkcije, ki smo jo večinoma lahko spremljali v Plesnem teatru Ljubljana, Španskih borcih in Stari mestni elektrarni, se je velik delež predstav odvil v okviru različnih festivalov. Junija smo lahko v okviru Tedna za ples videli nabor del iz preteklih sezon, jesensko festivalsko zaporedje pa je začela že tradicionalna Front@ v Murski Soboti. Takoj za njo se je odvil mednarodni Spider, konec septembra pa CoFestival. Skupaj s Performo & Platformo, ki se je v Mariboru ukvarjala z domeno ženske so na naše odre pripeljali vrsto mednarodnih predstav. Oktober se je začel v duhu Mesta žensk, ki se je preko 10 dni odvijal pod sloganom Natura_nacija_norma,  jesen pa se je zaključila z Živo 2017, kjer smo bili priča pregledu plesne ustvarjalnosti mladih. O plesalki Živi Kraigher, ki je temu tridnevnemu dogodku dala ime, je izšla knjiga z naslovom Ko se zgodi ples, kjer najdemo zbirko zapisov, dokumentov in spominov.

     

    V splošnem je bilo je plesno leto na žalost brez (opaznega) napredka pri izboljšanju njegovega položaja, prav tako še vedno nismo dočakali ponovne ustanovitve Centra za sodobne plesne umetnosti, ki ga je minister Anton Peršak omenil v svojem govoru na prej omenjeni Gibanici. Tudi v Nacionalnem programu za kulturo je bil sodobni ples le bežno omenjen. Marca se je poslovila tudi ena izmed najpomembnejših oseb sodobne plesne umetnosti prejšnjega stoletja, Trisha Brown.

     

    Če si dovolimo reči, da leto plesu ni bilo ravno naklonjeno, pa je bilo za slovensko gledališče resnično tragično. Moramo se spomniti tistih, od katerih smo se nadvse kruto in tragično poslovili: junija je svet zapustil Gašper Tič (fotografija levo), pol leta za njim pa Jernej Šugman (fotografija na sredini). Od nas se je poslovila tudi ena najbolj prepoznavnih obrazov in glasov Lutkovnega gledališča Ljubljana, Nadja Vidmar (fotografija desno). Povedano je bilo že ogromno, a še vedno nihče ne more zares ubesediti šoka, bolečine in žalosti, ki je ostala za tistimi, ki smo jih tako nenadno izgubili. V gledališkem svetu je zazevala velikanska praznina, za katero se zdi, da jo bo nemogoče zapolniti.

     

    tic-gasperle52_50_sugman_ga_i630x630Nadja-vidmar

     

    Leto 2017 je navsezadnje torej bolj kot ne zaznamovano z žalostjo in tragiko, a moramo vendar optimistično zreti dalje, v pričakovanju novih gledaliških stvaritev in kdo ve, morda ponovnih presežkov. Predvsem pa še vedno verjeti v magijo umetnosti, v njeno moč; v naš smeh, jok, jezo in veselje; ter v neizmerne sanje, ki jih vsak večer skupaj izsanjamo na slovenskih odrih.

    Sorodni članki: