24. 8. 2020 / Oder / Recenzija

Gejm

Režija: Žiga Divjak
Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališča in Maska Ljubljana
Besedilo je nastalo na podlagi pričevanj, zbranih v bazi podatkov Border Violence Monitoring.
Premiera: 10. 6. 2020 
Igrajo: Primož Bezjak, Sara Dirnbek, Maruša Oblak, Matej Puc, Vito Weis,
Na posnetku: Hamza Aziz, Zaher Amini, Khalid Ali, Behnaz Aliesfahanipour
Pomoč pri raziskavi: Maja Ava Žiberna
Asistenca režije: Ana Lorger, Nika Prusnik Kardum
Dramaturška sodelavka: Katarina Morano
Scenografija: Igor Vasiljev
Kostumografija: Tina Pavlović
Glasba, oblikovanje zvoka in videa: Blaž Gracar
Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj
Prevod po tonskem posnetku: Barbara Skubic
Oblikovalec luči, tehnični vodja predstave in rekviziter: Igor Remeta
Producentka in vodja predstave: Tina Dobnik 

Avtorski projekt Gejm, ki je nastal v koprodukciji Maske Ljubljana in Slovenskega mladinskega gledališča ter v režiji Žige Divjaka, bi moral svojo premiero doživeti v drugi polovici marca. A Gejm, igra naključij, je, ironično, sam naletel na nepredvidljivo oviro in premiera se je zamaknila za slabe tri mesece v junij.

Gejm (Foto: Matej Povše)
Gejm (Foto: Matej Povše)

Gejm, začaran krog fizičnih in psihičnih ovir, poln nepričakovanih in nepredvidljivih vdorov pesti organov oblasti je igra namernega goljufanja, sleparjenja in razčlovečenja, ki svojemu subjektu ne dovoli možnosti kolebanja med igrati in ne igrati, temveč ga v svojem primežu protislovij zreducira na brezimni objekt. Ta postane le še ena od številk znotraj striktno nerazvozljivo zakodiranega programa brez gotovega izida. Nekateri se gejmu uspešno zoperstavijo, iz njega pridejo kot “zmagovalci, a je to prej izjema kot pravilo — tako imenovana “zmaga” pa niti slučajno ne pomeni, da je krog gejma sklenjen.

Ta prikriti proces gejma ustvarjalci spreminjajo v polje vidnega, slišnega. Igralci skozi pripoved in interpretacijo v prvi osebi ednine v slabih dveh urah predstave odstrejo našemu svetu vzporedno vesolje nasilja – fizičnega, psihičnega in medetničnega, ki v tem trenutku poteka na mejah Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine ter dlje, v zakritih, a zato nič kaj manj resničnih prostorih naključnosti in negotovosti: stvarnih prostorih, kjer z represijo in nasiljem kraljujejo brezobrazniki, ki se odeti v pogrebno črnino mastijo s kokakolo in piškoti.

Čeprav je gejm razdeljen na več nivojev, t. i. levelov, se uprizoritev osredotoča na tistega zadnjega, tistega tik pred ciljem, na tistega, kjer moraš samo še malo stisniti, pa boš zmagal in vsega bo za vselej konec. Osredotoča se na tistih zadnjih 100 kilometrov pred prečkanjem meje, ki pa se vijejo v nedogled.

Gejm (Foto: Matej Povše)
Gejm (Foto: Matej Povše)

Igralci so na potrebni varnostni razdalji razporejeni med nas, gledalce. Ker se igralec, interpret, nosilec zgodbe in besede nahaja v neposredni bližini gledalca, sedi na enakem stolu, na enakem “nivoju”, njegove besede prodrejo še globje in udarijo še močneje, kot če bi šlo za običajno razdelitev na “mi – oni”. Tekom uprizoritve nam postane jasno, da je predstava proti udarec takšni delitvi nasploh, ne le znotraj gledališkega medija, temveč na globalni ravni.

Vsaki prvoosebni pripovedi (opremljeni z objektivnimi podatki, kot so število udeležencev, njihova starost, nacionalna pripadnost in surovo poročilo o prizadejanem nasilju) sledi fizična akcija — poseg v prostor, s katerim vsak igralec prispeva k postopno spreminjajoči se scenografski podobi uprizoritve, kot bi ta (tekom trajanja predstave) imela neke vrste evolucijski razvoj. Igralec, ki se je nazadnje znašel v vlogi nosilca pripovedi, vzame enega od rekvizitov, ki asociira na vsebino te pripovedi in ga položi na podest, ki ne simbolizira le prostora gejma, ampak nazorno prikazuje meje med državami in kraje, kjer so se odvijali dotični dogodki. Z vzpostavljanjem asociativne mreže rekvizitov slednji delno prevzamejo funkcijo nosilca zgodbe. Postanejo abstrahirane nemočne figure, ki jih nekdo na milost in nemilost premika po igralni plošči.

Gejm (Foto: Matej Povše)
Gejm (Foto: Matej Povše)

Pripovedi, ki se vrstijo v tem zaporedju, so boleče, nakopičene, sunkovito plasirane, odpripovedovane v enem zamahu. Čeprav vsaka pripoved vsebinsko odmeva kot enak korak, ki je nekoga stal poraza, vsak naslednji zareže z drugačnim avtorsko-interpretacijskim ritmom. Matej Puc, Maruša Oblak in Vito Weis najmanj plasirajo čustva na že tako emotivno obteženo in težko vsebino. Takšen pristop je bolj učinkovit; ker je vsebina »odpripovedovana« in ne prikazana, poteka v glavi vsakega gledalca drugačen režijsko-dramaturški postopek gledanja te vsebine — ta je videna bolj z notranjimi očmi. Posledično želi gledalec sam plasirati svoja čustva na besedo in ne želi, da bi to bilo storjeno namesto njega. Zato je dovolj, da igralec v prostor pošlje besedo in že sliši njen odmev v gledalcu. Hitro nam postane jasna kontinuiranost, zaporednost, kvantitativna obsežnost, neizbežnost ter predvsem nespremenljivost pričujočih dogodkov.

Prednosti koncepta uprizoritve pa se pokažejo na isti točki kot njene slabosti. Čeprav gre v večini za učinkovit pristop režiranja in usmerjanja gledalčeve recepcije, lahko celoten skupek mikro vsebin, mikro pripovedi spominja na variacije na isto temo, ko se te nalagajo ena na drugo. Prenasičenost informacij in gostobesednost namreč rezultira v občutek faktografske preobremenjenosti, uprizoritev pa s tem tvega, da od sicer celovite in zaokrožene pripovedi po ogledu v gledalcu ostane le odmev ponavljajočih se elementov; bel kombi, železni pendreki, zažgani potni listi, vožnja v ekstremnih temperaturah, zaudarjajoče bruhanje v višku poletja, deroča reka, nočni prizori na gozdnih mejah, policijske postaje, živi tunel udarcev ter črne uniforme, skozi katere je mogoče videti le oči policistov.

Po drugi strani pa je po premisleku moč ugotoviti, da nam uprizoritev posredno sporoča točno to – da od ljudi, ki se do konca borijo za svoje življenje in dostojanstvo, ostane le to: skope sledi po katerih bo hodilo še neskončno mnogo njihovih naslednikov, njihove osebe pa ostajajo nevidne.

Orkestracija uprizoritvenih elementov in sam uprizoritveni model nista v neskladju z njeno sporočilnostjo (čeprav se lahko tako zazdi), mestoma pa obstaja med njeno vsebino in njenim učinkom na gledalca nekakšna disharmonija.

                                                                                               
Gejm (Foto: Matej Povše)
Gejm (Foto: Matej Povše)
Gejm (Foto: Matej Povše)
Gejm (Foto: Matej Povše)
Gejm (Foto: Matej Povše)
Gejm (Foto: Matej Povše)
Gejm (Foto: Matej Povše)
Gejm (Foto: Matej Povše)
Gejm (Foto: Matej Povše)
Gejm (Foto: Matej Povše)