14. maj, 2019 / Kultura / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

Futraj moj ego

Živa
Kadunc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Premiera: marec 2019
Ogledano: 15. april 2019
Nastopajo: Alfa, Seidl, Rose, Sugarbejbi, Sekspolice in Majda iz Mengša
Glasba: Maestro Gorski
Produkcija: Anja Bezlova
Koprodukcija: KD Priden možic
Organizacija: Emanat
V sodelovanju: Klub Gromka

V okviru druge edicije Sindikata odklonskih entitet (13. – 18. 4. 2019), sklopa večih dogodkov,  se je med drugim predstavila Anja Bezlova s kabaretom Futraj moj ego. Dogodki Sindikata so opisani kot premišljeno strukturiran mehanizem za stalno izkoriščanje shiranih pripadnikov robnih urbanih žanrov ter ponujajo prvine stand-upa, performativnega humorja, ironije, satire in družbenega komentarja. Zadnje štiri prvine smo lahko zasledili tudi v kabaretu, kjer igralka (ter hkrati režiserka in ustvarjalka koncepta) predstavi množico samostojnih likov, ki jih uprizori sama. Ti so udarni, karakterno različno obarvani ter odlično izbrani. Lahko smo namreč opazovali podrobno oblikovane ženske like: naborniško angažirano Alfo, skrivnostno Seidi, agresivno mirovnico Majdo iz Mengša, brezposelnega klovna Rose in slačibejbo Sekspolice. Nekateri izmed likov so nastopili na kraju dogodka, drugi so se prikazali v obliki drugega medija, tj. videa.

Dogodek je otvorila prisrčna, angažirana in načelna Majda iz Mengša, ki je publiko povedla v svojo interaktivno verzijo večerne šole, v kateri nam je bila zaupana najpomembnejša lekcija večera: ‘’Slovenija vojske ne potrebuje’’. Sledila ji je nikoli izrečena, a eksplicitna opomba: ‘’Da je Slovenija članica Nata, je popolna neumnost in potrata finančnih sredstev’’’. Tako politično obarvano Majdino učno uro je na videu podpirala Alfa, ki je kot vojakinja pred kamero počenjala klasične “vojaške opravke”, tj. po nepotrebnem razkazovala nepotrebno orožje, ponosno korakala po štabu, se (kot na proslavi) prijazno smehljala in nasploh dajala prijeten, a nepotreben vtis. S tem je publiki resnično zagotovila razmislek o potrebnosti in pomembnosti slovenske vojske – hkrati pa je že podajala nedvoumen odgovor. Z uporabo vojakinje Alfe kot prevodnik ideje o nepotrebnosti vojske se tako z lahkoto izključi misel, da se ta ideja na odru poraja kot bizaren strah pred obveznim služenjem vojaškega roka, saj slednji zavzema le moško populacijo. Hkrati pa to le še podpira Majda iz Mengša, saj je kot izredno angažirana ženska ustvarila peticijo za ukinitev vojske.

Kot kontrast  se je na odru za njo pojavila v pevskem smislu brezupna Rose, po poklicu klovn, a brez upanja in brezposelna. To svetu nepotrebno bitje je izpolnilo svojo močno željo po prepevanju pred publiko, saj je končno zbralo dovolj denarja, da je lahko plačalo korepeticije. Korepetitor pa je sanje Rose skoraj uničil, saj je kar med pesmijo prenehal z igranjem in odločno zahteval višji honorar. Ubogi klovn Rose je v nasprotju s pogoltnostjo zlobnega in pohlepnega glasbenika, ki se klanja kapitalizmu, v publiki vzbudila strašno kolektivno empatijo, bogatejši član publike pa je prostovoljno in radodarno prispeval še nekaj dinarjev za nadaljevanje pevskega nastopa, s čimer je klovnu zagotovo polepšal kar celo življenje. Ta sekvenca se je zdela odličen prikaz bizarnosti novodobnega hlepenja po zaslužku, kar gre pripisati trenutni gospodarski in družbeni ureditvi. Ne le, da prizor z Rose uspešno podaja to idejo, temveč je tudi hiperrealistično nakazan, saj bi publika lahko takoj navedla vsaj 5 podobnih dogodkov iz vsakdanjega življenja. Prizor istočasno vleče blago vzporednico s problemom, o katerem se razpravlja predvsem zadnja leta, tj. neenakovrednost (predvsem v finančnem pomenu) žensk; tako na delovnem mestu, kjer se lahko občasno in za isto plačo kot moški skorajda smešijo (kot na primer klovn), kot v vsakdanjemu življenju.

Malo manj običajna pa je čistilka Seidi z nadimkom Cenzura, po domače in za domače tudi čistka. Seidi, ki je nastopila v videu, očisti vse, kar je potrebno, po želji na primer izrezuje določene časopisne članke, morda za nadrejene pospravi tudi kakšno bolj umazano reč, celo truplo kakšne nezaželene osebe. Sicer pa je prijetno dekle s prašičjo masko (s katero seveda skriva svojo identiteto) namesto obraza in pomembno službo. Slednje jo povezuje še z zadnjo osebo kabareta, slačibejbo Seksipolice. Ta s trdim delom in dobrimi rezultati zaokroži celotno zgodbo večera, ko po slačenju pred izbranim članom publike (in seveda celotno publiko) tega pusti na odru, z lisicami priklenjenega na stol. Nemočnega, s strani policistke izkoriščenega opazovalca kot epilog reši nevedna Majda, ki presrečna pobere večkrat podpisano peticijo za ukinitev vojske ter v dobri volji zaključi ta socialno-reflektiven večer.

Glede na striktno udejstvovanje izključno ženskih likov, ki se zdi upravičeno, lahko opazimo kar nekaj težav, s katerimi se spopadajo ženske na vsakodnevni ravni – večkrat se smatrajo za manj angažirane (temu kontrira Majda iz Mengša), večkrat objektificirane (Seksipolice), manj kompetentne (klovn Rose), in večkrat so zastopane v manjši meri (vojakinja Alfa). Anja Bezlova nam tako s Futraj moj ego daje v razmislek kar nekaj različnih perečih družbenih problematik, a to stori na način, ki publiko zabava in fascinira.

Futraj moj ego