9. 10. 2020 / Oder / Recenzija

Država

Režija: Anja Suša 
Po navdihu Platona, Alaina Badiouja in drugih 
Dramaturgija: Urška Brodar 
Scenografija: Igor Vasiljev 
Kostumografija: Maja Mirković 
Glasba: Vladimir Pejković 
Koreografija: Dragana Alfirević 
Prevod iz poljščine: Tatjana Jamnik 
Prevod iz švedščine: Silvana Orel Kos 
Lektorica: Mateja Dermelj 
Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar 
Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic 
Oblikovanje maske: Nathalie Horvat 
Asistentka dramaturgije: Nina Kuclar Stiković 
Asistentka kostumografije: Slavica Janošević 
Navdih in svetovanje: Borut Šeparović, Goran Injac 
Vodja predstave: Liam Hlede  
Igrajo: Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Draga Potočnjak, 
Robert Prebil, Nika Rozman, Vito Weis 
Premiera: 17. 6. 2019 
Datum ogleda: 29.9.2020

Mednarodni projekt Mladinskega gledališča, ki je premiero doživel pred nekaj več kot enim letom, si Platonovo Državo vzame kot odskočno desko, s katere se odrine v prevpraševanje in iskanje pomenov – pravičnosti, resničnosti, sedanjosti, prihodnosti – predvsem pa ideje idealne države, za model katere postavi Evropsko Unijo in njeno trenutno krizo identitete. Predstava, ki je pravzaprav dve predstavi v eni (besedilo za prvi del je napisala Agnieszka Jakimiak, za drugi Tom Silkeberg), lovi trenutni evropski zeitgeist in nagovarja negotovo prihodnost Unije. Država je politična, kot je politika teatralna, z dodatkom izzivanja klasične gledališke postavitve in razdelitve vlog pa ima močno idejno zasnovo, ki ji večinoma sledi tudi izvedba sama.

Država. Foto: Matej Povše

Scena, v katero vstopimo, je ena uniformnih bruseljskih dvoran, pravzaprav tista, kjer so podpisali Maastrichtsko pogodbo (scenografija: Igor Vasiljev). Ton predstave se vzpostavi že z vstopom igralcev; stopijo vsak na svoj konec in oponašajo otroško mimiko, medtem ko nam otroški glas razlaga pravila igre Človek ne jezi se. Skozi monologe se izrišejo Platonovi liki, ki jim je dodeljen nabor aktualnih osebnosti – politiki, bogataš, množični morilec, umetnik, filozof. Izvirnega materiala se režiserka Anja Suša loti prav po Sokratsko, s skoraj pretiranim ironiziranjem in cinizmom se sprehodi med protislovnimi stališči in vedno znova pristane na prevpraševanju in redefiniranju, med katerim iz vseh strani padajo citati, imena in viri (v spominu sicer ostanejo le redki). Posamezne prizore zaznamuje domiselna koreografija Dragane Alfirević, ki od otroških gest prehaja v toge, napete kretnje politike in gibljiv striptiz filozofije. Skupek likov se nagiba, pada, se gnete, razprši; stalno je v gibanju in stalno nastopa za gledalce na tribuni parlamentarnega amfiteatra. Igralska zasedba (Primož Bezjak, Damjana Černe, Željko Hrs, Draga Potočnjak, Robert Prebil, Nika Rozman, Vito Weis) deluje homogeno in se v koreografiji odlično znajde, dramaturško najmočnejši pa so ironično-humorni vložki, s katerimi se vzpostavi kritični odnos z realnostjo in obenem poudari, da so liki v predstavi le kopije, sence resničnih oseb.

Država. Foto: Matej Povše

Tudi drugi del predstave postavi publiko na oder, igralce tokrat posede v dvorano, ostanki prejšnje scene pa so zdaj potisnjeni k strani. Silkeberg v svojem tekstu izhaja iz Platonove prispodobe o votlini, pogled (oz. misel) poskuša usmeriti v prihodnost, ob tem pa se nasloni na tezo, da je gledališče senca sence. Režiserka se odloči za umik v abstraktni svet idej – konceptualno pogumno potezo, s katero dinamiki prvega dela predstave postavi diametralno nasprotje; pride namreč do popolne razgradnje gledališča in opustitve pričakovanih vlog. Uprizoritev, ki je (fizično) praktično popolnoma statična – tako kot scena, je tudi koreografija zreducirana na minimum – se v celoti prestavi v domišljijski svet. Si lahko predstavo ustvarimo sami? Gledališki list trdi, da si nismo sposobni predstavljati prave utopije, torej prihodnosti, da se nismo sposobni osvoboditi okvira preteklosti in sedanjosti in probleme lahko le redefiniramo. Glasovi igralcev iz rahlo zatemnjene dvorane nas nagovarjajo: ”Predstavljajte si…” in ponujajo iztočnice za prizore, glasbo, osebe – prihodnost, ki naj si jo ustvarimo v miselnem svetu. A tempo besedila je tako hiter in nabito poln pol-skritih pomenov ter zgodovinskih referenc, da se ob trenutku nepozornosti v njih izgubimo, čas za predstavljanje in reflektiranje pa je zelo skopo odmerjen. Domišljijska predstava se tako zamegli, oči pa nam zatavajo po dvorani in ostanejo na napisu, ki se razteza nad vhodom: ”il faut confronter les idées vagues avec des images claires” (‘nejasne ideje moramo soočiti z jasnimi podobami’ iz Godardovega filma Le Chinoise). Morda si res nismo sposobni predstavljati prihodnosti.

                                                            
Država. Foto: Matej Povše