22. maj, 2019 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

De Facto (pojdi s seboj)

Živa
Kadunc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Premiera: 12. maj 2019
Datum ogleda: 14. maj 2019
Avtorja: Leja Jurišić in Milko Lazar
Glasba: Milko Lazar
Koreografija: Leja Jurišić
Scenografija in luč: Petra Veber
Tehnični vodja: Igor Remeta
Producent: Žiga Predan
Produkcija: Pekinpah, Leja Jurišić
Koprodukcija: Cankarjev dom

Uveljavljena plesalka in koreografinja Leja Jurišić in izvrsten skladatelj ter multiinštrumentalist Milko Lazar sta v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma nastopila s predstavo De Facto (latinski izraz, ki pomeni “by [the] fact”) s podnaslovom Pojdi s seboj. V predstavi raziskujeta nepredvidljiva presečišča in korelacije giba in zvoka, avtorja pa predstavo opisujeta kot iskanje sledi do resnice sodobnega človeka. Umetniška individualista v sodelovanju tu presegata sama sebe, tudi po gledališkem listu sodeč, saj gre zasluge za celoten ustvarjalni proces in seveda rezultat pripisati le njima. Tako sta na publiki že na začetku pustila strašansko velik vtis, ki med potekom predstave le raste.

Gledalci, ki sedijo na tribuni, ki je postavljena na odru, imajo odličen razgled na prizorišče, ta pa ima za podlago ikonografsko sliko. Na tej so postavljeni orkestrsko razporejeni stoli z notnim pultom, namenjenem dirigentu, ter odprt klavir, pri čemer je pred stoli in klavirjem dobršen prostor namenjen plesalki. Prva na oder vstopi Leja, ki s prezenco gladko ohranja pozornost publike, umirjenemu ležanju na odru navkljub. Začne se torej v tišini, Milko na odru še ni prisoten in opazujemo lahko le ležečo Lejo, ki nenadoma vstane ter zapusti oder. Ko vstopi glasbenik, se usede za klavir in prične z disonalnim, torej neharmoničnim pizzicato igranjem, ki pa presenetljivo ne zveni moteče. Plesalka se vrne in pred klavirjem oblikuje gib glede na Lazarjevo igranje. Tako kot zvok tudi gib ni klasično estetski, temveč je grotesken, morda celo izprijen, a tekoč. Dialog poteka ravno prav časa, da se zavemo težke naloge, ki sta si jo zadala ustvarjalca v tem segmentu, tj. uspešno poslušanje drug drugega ter sledenje ustvarjanju giba in glasbe v danem trenutku. Popolno svobodo, ki je prisotna le v samostojnem ustvarjanju, zavržeta in jo hkrati v čim večji meri iščeta v sodelovanju.

De facto (Foto: Petra Veber)
De Facto (Foto: Petra Veber)

Po tej sekvenci, ki se s prihajanjem in odhajanjem plesalke in spremembami sloga igranja glasbenika še nekajkrat ponovi, sledi zabaven del, ki vključuje pianino. Ta je vmes namreč pripeljan na oder (ki ga Milko medtem zapusti), Leja pa ga izkoristi kot sedalo. Po njem nerodno, a paradoksalno spretno pleza – zdi se, kot da želi na njem ustvariti zapeljivo koreografijo. Zapeljivosti Lejinega giba in pogleda pa se upira zvok tipk, ki jih plesalka medtem (ponesreči) pritiska z različnimi deli telesa. Dozdeva se, da sta tako glasbena kot gibalna prvina tu osvobojeni vsakršne forme, pa tudi smisla, ki pa se publiki ne zdi potreben, saj gre za resnično zanimiv ter zabaven del De Facta.

Ravno tako zanimiva je temu sledeča orkestrska izvedba, ki ni izvedena v živo (predvajana je namreč z zvočnega posnetka), a jo kljub temu za dirigentskim stojalom vodi Milko Lazar. Skladba, ki jo igrajo, močno spominja na kakšno delo Honeggerja s pridihom Philipa Glassa, zaznavne so tudi razparcelirane prvine post-avantgarde, primešane prvinam glasbenega modernizma. Ta zvočni hibrid je vseeno najlažje definirati kot primer glasbenega minimalizma, kar še podpira plesalka, ki se orkestru pridruži s krajšim zamikom ter na nenavaden način: na dirigentov znak namreč v ritmu poje košček čipsa. Njena vloga hrustalke čipsa se ponovi vsake nekaj taktov, poneha pa šele proti koncu orkestralnega dela, pri čemer seveda sledi dirigiranju glasbenika. Opazimo, da je spet poglavitno sodelovanje, pri čemer nekdo vodi in drugi sledi in spet pomislimo na vprašanje svobode v ustvarjalnem procesu. Zabavno je tudi razmisliti, kaj bi se s skladbo zgodilo, če bi se Leja uprla dirigentu.

Zadnji del je precej podoben disonančnemu delu, le da Milko Lazar tokrat bolj kotonalno poustvarja prepariran klavir. Na tega namreč namesti violino, ki jo najprej igra s tehniko pizzicata, ko pa (ponovno minimalistična prvina) vključi metronom, prične z igranjem z lokom. Temu se pridruži Leja z gracioznim in mehkim glasbi skladnim gibom. Medtem začne multiinštrumentalist vpletati še fraze, igranje na klavir, pri tem pa njegovo igranje spominja na skladanje Alexandreja Desplata (še posebno zaradi metronoma). Ta izredno gledljiv del predstave, ki je hkrati za publiko najlepši (zaradi glasbene in plesne harmonije ter harmonije med izvajalcema), dokazuje, da je to sodelovanje uspešno, saj nas vodi do razmisleka o odnosnosti glasbe in giba, odnosnosti med dvema človekoma, ki bodisi sodelujeta enakovredno bodisi vodita ali podpirata drug drugega, odnosnosti svobode in posameznika, itd. Predstava nas povede v doživljanje estetike in prikrit razmislek o ustvarjanju, kar jo dela gledljivo, nenavadno, zanimivo ter izvrstno.

                                        
De facto (Foto: Matija Lukić)
De facto (Foto: Matija Lukić)
De facto (Foto: Petra Veber)