24. 3. 2021 / Oder / Recenzija

Črna koža, bele maske

Koncept, režija, koreografija: Maša Kagao Knez
Dramaturgija in režija: Ivana Djilas
Soustvarjanje koreografije: Rosana Hribar
Avtorska glasba: Boštjan Gombač
Besedila songov: Joseph Nzobandora-Jose
Kostumografija: Jelena Proković
Oblikovanje videa: Vesna Krebs
Oblikovanje svetlobe in scenskih elementov: Danilo Pečar
Oblikovanje kreative: Eva Mlinar
Garderoba: Nataša Recer
Maska: Anita Ferčak
Fotografija: Barbara Čeferin
Soustvarjalci predstave in nastopajoči: Lina Akif, Joseph Nzobandora-Jose, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Maša Kagao Knez
Umetniški sodelavci: Pia Vatovec Dirnbek (mentorica za step), Blaž Celarec (tolkala), Žiga Golob (kontrabas), Primož Fleischman (sopranski in tenorski saksofon) Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Plesni Teater Ljubljana
Premiera: 6. 3. 2021, Anton Podbevšek Teater/Novo mesto

Na spletni strani Tretjega odra smo si v soboto, 6. marca, lahko ogledali spletno premiero predstave Črna koža, bele maske, v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra iz Novega mesta in Plesnega teatra Ljubljana. Režiserka in koreografinja Maša Kagao Knez nam v sorežiji Ivane Djilas v tokratnem avtorskem projektu Črna koža, bele maske predoči vprašanje rasizma. Pa ne rasizma in z njim povezane nestrpnosti nekje daleč stran, na drugih kontinentih, pač pa tukaj, pri nas, v Sloveniji. Kljub temu da istoimenski naslov nosi tudi temeljno delo postkolonialističnih študij Franza Fanona, ki na psihoanalitičen način interpretira problem temnopoltih in preučuje položaje, ki jih ti prevzemajo v odnosu do bele civilizacije, pa izhodišče predstave predstavljajo osebne izpovedi petih ustvarjalcev: mlade igralke Line Akif, raperja in igralca Josepha Nzobandora-Josea, operne pevke Irene Yebuah Tiran, arhitektke in glasbenice Leticie Slapnik Yebuah ter režiserke same. Vsak s svojim umetniškim izrazom, ki mu je najbolj lasten, na oder postavlja vprašanja soočenj, ponotranjenj, razočaranj in hrepenenj v vsakdanjem življenju znotraj prostora, kjer je človek še vedno premnogokrat determiniran na podlagi barve kože.

Foto: Barbara Čeferin

V predstavo nas povede pesem o svobodi »Wade in the water«, ki so jo Afroameričani peli v času suženjstva v Združenih državah Amerike. Pesem upanja, ki je bila javno objavljena leta 1901, med drugim v svoji vsebini skriva namige, kako priti do obljubljene dežele. Postavi se vprašanje, ali je morda spregovoriti o neenakosti preko gledališkega jezika prav tako ena izmed oblik poti »na poti v obljubljeno deželo«, kjer ljudje ne bodo več determinirani na podlagi rase?

Do nedavnega je namreč gledališče predstavljalo pomembno stičišče določene skupnosti in kot tako generiralo kolektivno izkustvo in angažiralo posameznika, da je začel vzpostavljati odnose do družbenega in postavljati pod vprašaj meje znotraj katerih delujemo. Sprožiti val dialogov in re-definiranja znanih vzorcev funkcioniranja preko gledališke predstave, torej lahko predstavlja korak »na naši poti v obljubljeno deželo«.

O rasnem diskriminiranju prva spregovori najmlajša v kolektivu, Lina Akif, ki opozori na zapostavljanje, ki ga je deležna v slovenskem gledališkem prostoru. Neenakega obravnavanja je vajena tudi avtorica Kagao Knez, ki so ji zaradi temnejše polti v gledališču prav tako neprestano dodeljene predvsem vloge begunk in tujk. Kar je skrb vzbujajoče, saj bi gledališče kot prostor svobode in sprejemanja drugačnosti moralo med prvimi odpraviti s tovrstnimi stigmatizacijami. S svojo občutljivo in izčiščeno pripovedjo o rosni izkušnji nasilja Jose izpostavi problem rasnega razločevanja, ki se dogaja najranljivejši in najmanj krivi skupini, otrokom. Ti med spopadanjem s preživetjem v določeni kulturi na žalost tovrstne vzorce največkrat ponotranjijo, se z njimi sprijaznijo in jih sprejmejo, namesto da bi bilo obratno in bi se okolica učila sprejemati drugačnost. Medtem ko Akifova in Jose posežeta po monološki obliki izpovedovanja, se Kagaova odloči za kabarejsko formo, Irena Yebuah Tiran in Leticia Slapnik Yebuah pa doživeto in nenehno vero v spremembo izražata skozi petje in instrumentalno glasbo. V predstavi se ustvarjalci neprestano poigravajo s komentarji, ki so jih bili deležni na račun svoje polti. Vendar je kljub težki tematiki režiserka zmožna travmatične izkušnje predstaviti z lahkotnostjo, a ne na način, da bi probleme banalizirala. Dotika se jih subtilno, iskreno in nas ne pušča ravnodušnih. Režiserka bolečino, ki bi se na mnogih mestih lahko sprevrgla v jezo in bes, razplasti. S tem nam omogoča uvid v globino stisk in ran, ki se vedno na novo odpirajo, ne samo skozi lastno zgodovino nastopajočih, pač pa skozi celotno kronologijo človeštva. In ravno zaradi te intimnosti zgodbe postajajo še toliko bolj glasne.

Mnogo situacij, okoliščin in zgodb lahko slišimo, mnoge pa občutimo v plesnih solo variacijah režiserke. Ples postane oblika izhoda v svobodo ali oblika upora. Pri ustvarjanju koreografije je skupini pomagala tudi plesalka in koreografinja Rosana Hribar. Avtoričina značilna topla luč na odru izriše kožo, figure in dele telesa, kar daje občutek mehkobe. Žalost in nemoč ob etikiranju mestoma preide v songe, ki jih je zapisal Joseph Nzobandora-Jose, ali zgolj v melodijo, ki pa je pogosto sinonim hrepenenja. Za glasbeno podlago je poskrbel Boštjan Gombač in z njo v predstavo vdihnil tisti značilen ritem in barvo predstav Kagao Knez. Ples in glasba predstavljata povezovalno, rdečo nit predstave, ki narekuje njen tempo in možnost predihavanja upodobljenega in izrečenega.

Skupek odtisov, izkušenj in vprašanj, transformiranih preko različnih uprizoritvenih praks, tako tvori celoto gledališko-plesne-glasbene predstave. In zdi se, da novodobni trend avtorskih in osebnoizpovednih predstav ne bi mogel biti boljša odločitev za odpiranje tovrstne tematike, predvsem zato,  ker še vedno lahkoverno mislimo, da v našem okolju ne predstavlja težave. 

Foto: Barbara Čeferin

Predstava sicer ne moralizira, nas pa opozarja na različne variacije rasizma, rasističnih izjav in obnašanj, ki se nam nevede prikradejo v vsakdanjik. Maša Kagao Knez je ena izmed redkih ustvarjalk, ki na izredno oseben način odpira tovrstno problematiko v slovenskem gledališkem interierju. S to potezo nam daje možnost, da se tudi mi preizprašamo in ozavestimo obstoj le te. Naivno ugotavljamo, da izpovedane reakcije in situacije res niso stvar preteklosti, ampak so še vedno močno zakoreninjena prepričanja in edine resnične zgodbe, ki jih poznamo.


                                                                                                    
Črna koža bele maske , Foto: Barbara Čeferin
Črna koža bele maske , Foto: Barbara Čeferin
Črna koža bele maske , Foto: Barbara Čeferin
Črna koža bele maske , Foto: Barbara Čeferin
Črna koža bele maske , Foto: Barbara Čeferin
Črna koža bele maske , Foto: Barbara Čeferin
Črna koža bele maske , Foto: Barbara Čeferin
Črna koža bele maske , Foto: Barbara Čeferin
Črna koža bele maske , Foto: Barbara Čeferin
Črna koža bele maske , Foto: Barbara Čeferin