8. november, 2019 / Oder / Recenzija
Živa Kadunc je leta 2017 zaključila Srednjo in vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana, kjer je obiskovala program Umetniška gimnazija: smer sodobni ples. Izobraževanje se trudi nadaljevati na Fakulteti za matematiko in fiziko, konkretneje na programu Matematika. V predstavah so želi videti interdisciplinarnosti, saj jo zabavajo vse možne korelacije - predvsem med umetnostjo in matematiko.

CCN – Ballet de Lorraine: Stoletje Mercea Cunnighama

Živa
Kadunc

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Za štiri stene (For Four Walls)
Koreografija: Petter Jacobsson, Thomas Caley
Glasba: John Cage, Štiri stene, 1. stavek

Deževni gozd (RainForest)
Koreografija: Merce Cunningham
Glasba: David Tudor, Deževni gozd

Zvočni ples (Sounddance)
Koreografija: Merce Cunningham
Glasba: David Tudor, Brez naslova 1975/1994

Ogled: 6.10.2019, Cankarjev dom

6. oktobra 2019 se je v Cankarjevem domu odvila uprizoritev 3 plesnih predstav koreografov Pettra Jacobssona, Thomasa Caleyja in Mercea Cunninghama, izvajal pa jo je ansambel skupine CCN – Ballet de Lorraine. Koreografiji z naslovoma Deževni gozd (RainForest) in Zvočni ples (Sounddance) sta v celoti delo Cunninghama, koreografiji Za štiri stene (For Four Walls) pa pritiče drugačna zgodba. Po premieri leta 1944, ki je bila hkrati edina dosedanja izvedba te plesne stvaritve, se je delo izgubilo, kasneje pa se je našlo med rokopisi Cunninghamovega tesnega soustvarjalca in ravno tako genialnega skladatelja Johna Cagea, ki je zložil kompozicijo za solo klavir prav za Za štiri stene. Tudi zato sta se Jacobsson in Caley verjetno odločila, da notirane koreografije ne bosta skušala natančno posnemati oziroma obnoviti, temveč bosta trud vložila v namen poustvaritve vtisa in atmosfere Mercea Cunninghama. V njej sta ohranila tudi njima lastne prvine in vzorce.

Za štiri stene, foto Laurent Philippe
Za štiri stene, foto Laurent Philippe

Cunningam je že od svojega zgodnjega obdobja ustvarjanja na koreografijo gledal kot na nekaj, kar ne potrebuje narative ali karakterjev ali likov, bolj ga je privlačila ideja premisleka o prostorski organizaciji in doživljanju stvarnosti. To je jasno že ob samem pogledu na vsaj eno izmed uprizorjenih treh koreografij. Ideja se tako v gledalcu kristalizira na čistem začetku, ko opazimo scenografijo, ki je seveda v vsakem izmed delov uprizoritve različna; v Za štiri stene je 23 plesalcev postavljenih pred dve pravokotnimi ogledali, postavljenimi eno ob drugo, da se stikata na enem robu. Publika se zaradi obilice vizualnih informacij (velika plesna zasedba in multiplikacija njihovih teles v odsevih) ne zmore ustaliti v opazovanju konkretnih vzorcev in repeticij slednjih. Ti se preprosto pojavijo na večih krajih hkrati, kar pa sicer opazovalca ne zmoti, saj hitro začuti dodobra premišljeno in sistematično kompozicijo gibalcev, ki popolnoma ustreza prostorsko-vizualnemu pomnoževanju stvarnosti v odsevih ogledal. Gibanje spominja na konstantno delujoč mehanizem, ki se kljub mnogoterim kompleksnim komponentam vsakokrat časovno in prostorsko uskladi, da lahko deluje naprej. Vse to pa z vrhunsko spisano skladbo John Cage domala redefinira svoj dotedanji stil, saj poleg značilnih ponavljajočih se pasusov in brezkončnosti napisana le v belih tipkah klaviature in polna diametralnih nasprotij – izmenjujejo se izredno različne dinamike, jakosti in višine tonov, ta intenzivnost pa je za Cagea neznačilna. Glasbena kompozicija se tako preslika v koreografijo, kjer so zaznavne izredno podobne sledi sprememb glasbe, kar je morda posledica v živo igrane glasbe – “korepetitor” tako lahko spremlja in sledi plesalcem.

Deževni gozd, foto Laurent Philippe
Deževni gozd, foto Laurent Philippe

Druga uprizorjena koreografija nosi naslov Deževni gozd in v sebi nosi nekaj melanholičnega, kar morda pridaja tudi glasba Davida Tudorja, ki z zvoki cvrčanja, trkanja, ptičjega žvrgolenja ter ostalimi neopredeljivimi živalskimi zvoki in zvoki narave ustvarja na trenutke zaradi atonalnega skoraj neposlušljivo zvočno sliko. Ta kljub rabi naravnih zvokov v vlogi stimulusa za stvarjenje teh zvokov oddaja nekakšen industrijski pridih, nekaj umetno ustvarjenega, kar potrdijo plesalci, ki se z malodane grotesknimi, čudaškimi, a nežnimi premiki umeščajo v atonalnost glasbenega aspekta. Zgradba plesne kompozicije postane jasnejša, če se zavedamo dejstva, da je Cunningham rad ustvarjal z glasbeno kompozicijo brez metrike, saj ravno v Deževnem gozdu to pride resnično do izraza. Prej omenjen industrijski pridih pa nadgradi scenografija (Andy Warhol), poimenovana Srebrni oblaki. Govorimo namreč o s helijem napihnjenih po odru tavajočih balonih v kovinskem odtenku, ki v sebi očitno nosijo ravno pravšnjo zmes zraka in helija, da ob potisku (predvsem navzdol) počasi sledijo implicirani sili giba, se premaknejo in tam obstanejo. Hkrati dodajajo in odvzemajo občutek težnosti in breztežnosti, pa tudi ne osmišljajo poteka časa. Publika bi lahko ob opazovanju tega nenavadnega odrskega odvijanja podvomila o resničnosti oziroma stvarnosti tega dogajanja.

Deževni gozd

Večer se je zaključil z zadnjo koreografijo Zvočni ples – scenografskim in plesnim biserom večera. Deset plesalcev je postavljenih pred neurejeno padajočo zaveso zamolklo rumeno-zlate barve težkega blaga. Skoznjo je speljan sprva neopazen prehod, ki plesalcem omogoča zvite prihode in odhode z odra. Tu se v največji meri pojavljajo konkretnejša sodelovanja med plesalci, pri čemer gre v večinskem deležu za dejanski fizični kontakt, na katerega se dotaknjeni plesalec naravno odzove. Najbolj opazen aspekt gibanja pa je namerna neusklajenost plesalcev – ker je Cunningham pri svojih plesalcih iskreno cenil; njim lastno gibalno interpretacijo koreografij. Z lahkoto razumemo, da iz tega razloga prihaja do na videz nepopolnega, a kaotično lepega zamika, ki ne zmoti našega iskanja estetike usklajenosti in sočasnosti.

Cunningham v tej koreografiji preseže osnovno komponiranje, nov stadij. Z genialno prostorsko segmentacijo (gosta, težka zavesa prostor ločuje in ga gosti, v njem ustvarja nek sebi lasten prostor, ki brez nje ne bi mogel obstajati, zato se v njem dogodijo ravno tako dobesedno enkratne reči), omenjeno dopustitvijo lepe neskladnosti individualnih plesalcev ter atmosfero, ki bi lahko spominjala na baročno, če ne bi imela v sebi preveč drugačnosti in elegance, je koreograf presegel samega sebe. Aspekte je namreč tako dobro razčlenil ter jih takoj nato sestavil skupaj, da lahko govorimo o dekompoziciji. V podporo koreografski inovaciji se v ozadju predvaja delo Davida Tudorja, ki s hitrostjo, usklajeno s koreografijo Cunninghama, poudarja bežno mogočnost celotne uprizoritve.

                                             
Deževni gozd, foto Laurent Philippe
Deževni gozd, foto Laurent Philippe
Deževni gozd, foto Laurent Philippe
Za štiri stene, foto Laurent Philippe