• Datum objave: petek, 23. marec 2018
  • Brina Klampfer in Varja Hrvatin: “Vzkrik! postaja platforma, kjer se dramatiki, režiserji ter igralci med seboj spoznavajo in povezujejo”

    V soboto 24. marca 2018 se bo v Mini teatru začel prvi večer že drugega festivala dramske pisave Vzkrik!, ki ga organizirata Društvo KUD Krik in Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD) v sodelovanju s Trubarjevo hišo literature. Festival bo obsegal tri večere bralnih uprizoritev dramskih besedil, ki so nastali skozi večmesečno delavnico. O festivalu Vzkrik! in delu na delavnici, ki je potekala pod mentorstvom dramatičarke Simone Semenič, smo se pogovarjali z vodjo projekta Brino Klampfer in soorganizatorko Varjo Hrvatin.

     

    Mojca Podlesek: Začnemo lahko kar na začetku. Festival dramske pisave Vzkrik! je še dokaj mlad in letos bo šele drugič ugledal luč sveta. Kaj vse zajema festival Vzkrik!? Kako je nastal?

     

    Brina Klampfer: Sama ideja za festival je vzniknila iz delavnic dramskega pisanja. Na začetku smo organizirali Instant dramo – enodnevne delavnice, kjer so pisci z različnimi mentorji pisali enodejanke. Ob koncu dneva je potekala predstavitev. Sodelujoči in igralci so primavista prebrali besedila. Ker smo tekom delavnic ugotovili, da je potreba po izobraževanju o dramskem pisanju velika, smo se osredotočili na celoletno delavnico, kjer bi udeleženci pisali celovečerne drame in ne le enodejank. Dramatičarka Simona Semenič se je takoj odzvala na naše povabilo za mentorico delavnic in hkrati postala mentorica tudi v smislu organizacije festivala Vzkrik!. Prvo leto je na enajstih delavnicah nastalo sedem celovečernih besedil in avtorji so izrazili željo, da bi bila besedila nekje predstavljena. Koncipirali smo platformo, ki je prerastla v festival in se povezali s študenti AGRFT in z njimi izvedli bralne uprizoritve.

     

    MP: Na koga ste se lahko obrnili, ko ste začutili potrebo po uprizarjanju? Kakšen je bil odziv?

     

    BK: Najprej smo se obrnili na ljubljansko Dramo, saj imajo tam že platformo Nova branja, ampak naša ideja ni bila uslišana, zato smo na lastno pest začeli iskati sredstva, prostor, soorganizatorje… Javni sklad za kulturne dejavnosti in Trubarjeva hiša literature sta se takoj odzvala in sta se oba izkazala za zelo vzpodbudna soorganizatorja. Pomagali so nam s prostorom, tehnično ekipo in pri organizaciji. Potem smo se obrnili tudi na študente AGRFT, ker se nam je zdelo smiselno, da se že pri mladih začne gojiti kultura branja dramskih besedil. Študentje so se v večini odzvali z velikim veseljem, vsi so bili takoj zainteresirani in so v tem videli tako potencial kot tudi potrebo. Odziv je bil pozitiven tudi pri publiki. Vse bralke so bile polne, kar pomeni, da se nam je pridružilo od 50 do 60 obiskovalcev. To je ogromno za formo bralke oziroma bralne uprizoritve, ki ni smatrana za enakovredno gledališki uprizoritvi.

     

    MP: Kam se širi festival Vzkrik! in s kom se povezujete?

     

    BK: Letos smo se povezali s Tednom slovenske drame. Naš festival poteka kot njihov spremljevalni program oz. preludij. Hkrati pa se letos selimo iz Skladovnice na Beethovnovi ulici v Mini teater, v večjo dvorano, saj bo festival potekal že drugo leto in upamo, da bi bili še bolj slišani. Letošnji festival torej poteka v gledališču, kar je tudi ena stopnička višje, saj ima gledališče svoj program ter ima konec koncev svojo spletno stran, kjer se lahko piše tudi o našem festivalu. S pomočjo tega se lahko odprejo pomembne tematike in se ustvari prostor, kjer se reflektira in pogovarja o tem kar se dogaja na delavnicah ter z dramo na sploh.

     

    MP: Kaj vas najbolj preseneča pri festivalu Vzkrik!?

     

    BK: Prva stvar je zagotovo število ljudi, ki pišejo dramatiko. Na delavnico se vsako leto prijavi okoli 40 ljudi, samo iz območja Ljubljane, kar je ogromno. Letošnje delavnice smo koncipirali tako, da se bodo po večini dogajale med vikendi, saj si želimo, da bi lahko prišli tudi ljudje iz drugih regij Slovenije. Na drugi strani pa je tisto negativno presenečenje – da sploh ne zaznamo potrebe iz strani hiš, da bi se napisana dramatika uprizarjala ali pa vsaj bralno uprizarjala. Začeli smo torej z idejo delavnic, napisane drame pripeljali do prvega festivala, pa zdaj drugega, vmes se je še rodila ideja Dramske platforme s Simono Semenič, kar pomeni, da se dramatiki dobivajo vsako drugo soboto v mesecu in si pokomentirajo drame. Hkrati pa je najbolj pozitivno presenečenje to, da se skoraj vsi ustvarjalci povabilu o sodelovanju odzovejo pozitivno in to je dokaz, da ne obstaja samo potreba po pisanju, temveč tudi želja po sodelovanju z avtorji.

     

    MP: Že lansko leto je na festivalu tudi potekala okrogla miza na temo sodobne slovenske dramatike. Kakšne posledice so imeli dotični pogovori?

     

    Varja Hrvatin: Izhodiščna ideja  je bila razpreti vse vidike in problematike sodobne dramatike. Prišlo je do zanimivih uvidov, ko smo iskali tudi rešitve za njih. Pokazalo se je da ljudje veliko razmišljajo o dramatiki in si jo želijo brati, ampak enostavno nimajo dostopa do nje. Tako smo prišli tudi na idejo, da je nastal dramski brskalnik, kjer so zbrane drame sodobnih (mladih) avtorjev. Med soudeleženci festivala Vzkrik! je lansko leto bila tudi Tamara Matevc, ki je urednica portala Sigledal, ki je dramski iskalnik tudi izpeljal in ga nadgradil z dramsko štafeto. Režiser se tako lahko odloči, da režira sodobni slovenski tekst in si glede na parametre poišče kar ga zanima na tem brskalniku. S tem se vzpodbudi tudi to, da se drame lahko bere tudi online.

     

    MP: Kaj pa lahko pričakujemo na letošnji okrogli mizi?

     

    VH: Letos pa se bo miza dotikala ravno tega, kako vzpostaviti bralno uprizoritev kot samostojno formo in tudi razmišljati o tem kako kratke drame nimajo prostora, saj se jih dojema kot osnutek in ne kot samostojno zaključeno celoto, v primerjavi s filmom, kjer je ogromno  festivalov kratkih filmov in obstajajo tudi razpisi ki vzpodbujajo nastanek kratkometražnih filmov, česar v dramatiki recimo ni. Hkrati se bomo dotaknili tudi repertoarne politike; kaj je na primer z letošnjo sezono SNG Drame, ki je namenjena slovenski dramatiki, med tem pa sodobne slovenske dramatike ni moč zaslediti. Med gosti bodo Tina Kosi, Tomaž Toporišič, Iza Strehar, Alja Lobnik, Mateja Kokol  in Zala Dobovšek. Govorilo se bo o vlogi dramatika in njegovi vpletenost v delovni proces predstave, vprašanju avtorskih projektov, pisanja po motivih in priredb… Po Borštnikovem srečanju se je namreč izkazalo, da je večina predstav avtorskih projektov ali predelav. V teh projektih pa nikoli ni vpleten dramatik, medtem, ko bi  ravno to bil nek prostor, kjer bi se dramatik lahko vključil, sodeloval, prispeval vešče gledališko pisanje in se hkrati tudi učil.

     

    MP: Torej del festivala postaja tudi druženje, predvsem ljudi, ki jih zanima dramatika?

     

    BK: Vzkrik! postaja platforma, kjer se dramatiki, režiserji ter igralci med seboj spoznavajo in povezujejo. Mogoče pa se nekoč iz tega rodijo kakšna nova sodelovanja. Takšne prakse so v tujini vsakodnevne, pri nas pa lahko naštejemo le nekaj projektov, kjer avtorska ekipa piše tudi dramska besedila. Za dramatika pa je pomembno oz. nujno, da piše v komunikaciji z igralci in režiserji, da sliši kaj zveni, kaj ne, da vidi kaj na odru funkcionira, saj so odrske zakonitosti povsem drugačne od zakonitosti drame na papirju. Letos je tudi del festivala otvoritvena zabava, ravno zato, da bi dramatiko izza mize premaknili v ples.

     

    MP: Kako pomemben je element druženja za dramatika na podobnih festivalih?

     

    VH: Dramatik potrebuje socializacijo. Od neprestanega občutka inferiornosti, nezadostnosti, nezainteresiranosti, zavrnitev s strani umetniških vodij, itd. izgublja motivacijo in samozavest. Zato je nujno, da se ohranja in ustvarja varno kreativno okolje, kjer smo si vsi enakovredni, kjer krepimo kolegialnost, sodelovanje in spodbudo, namesto konkurenco in zavist.

     

    MP: Kakšen je vtis festivala Vzkrik! in dramskih delavnic iz perspektive sodelujoče dramatičarke? Kako si se odločila za sodelovanje?

     

    VH: Na delavnico sem se prijavila zato, ker sem ravno zaključevala faks in čutila potrebo, da pišem dalje. Ta delavnica je odprla nov način sodelovanja tudi z drugimi dramskimi pisci. Na akademiji si lahko napisal izpitno ali diplomsko dramsko besedilo pri predmetu Dramsko pisanje. In to je bilo to. Nikoli se iz tega ni nič razvilo dalje. Ni bilo interesa, niti zanimanja ali podpore za razvoj, česarkoli. Na tej delavnici se je vzpostavil mentorski odnos, tako s Simono Semenič in hkrati med kolektivom ljudi, kjer vsi stremijo k temu, da si pomagamo, da komentiramo, da smo v stiku s tem kaj, kdo, kako piše in drug drugemu dajemo vzpodbudo ter feedback. S tem ustvarjamo podporo znotraj naše generacije pisanja. Prišlo je tudi do ideje bralnih uprizoritev. To si nismo zamislili tako, da samo predamo tekst režiserju in on iz tega naredi bralko, ampak smo videli v tem priložnost, da dramatik stopi v stik z režiserjem in skupaj delata na tekstu. Na ta način dobi  dramatik feedback od režiserja in uvid v uprizoritev ali adaptacijo. S tem izboljšuje dramatik svojo pisavo tudi na drugi ravni, ne le na papirju. Po lanskoletnih bralnih uprizoritvah je prišlo veliko ljudi, ki so rekli, da bralke radi gledajo oziroma poslušaj in da jim tega manjka. S tem smo vsi dobili potrditev, hkrati pa tudi izkušnjo, ki nam je dala  zagon za naprej. Zato se je ta delavnica še enkrat odvila na isti način. Zdi se mi pa, da je letos še boljše.

     

    MP: Pisanje je lahko samotno delo. Kako se to razlikuje od dela v kolektivu, specifično v kolektivu delavnice Vzkrik!?

     

    VH: Delo v kolektivu se mi zdi pomembno, saj se ti med pisanjem zdi nek del besedila ful dober in ga ti zelo dobro razumeš, medtem, ko ti nekdo drug lahko razjasni kaj je v tem delu zares razumljivo in kaj ni. Meni je najlažje komentirati druge tekste – svojega ne morem, ker nimam distance. S tem, ko imaš na razpolago skupino različnih ljudi, ki izhajajo iz različnih strok in ozadij, ti lahko oni popravijo tekst. Zdi se mi, da so vse drame, ki smo jih napisali; napisali mi posamezni avtorji, hkrati pa smo vsi skupaj pisali vse drame. Ti in računalnik nimata nujno uvida v uprizorljivost in razumljivost že v bolj zgodnjih fazah, medtem, ko nekdo drug lahko to hitro vidi in te s tem zapelje v druge rešitve, ki jih sam morda ne bi odkril.

     

    MP: Kaj je najpomembnejše za dramatika pri pisanju njegovih tekstov?

     

    VH: Pomembno je, da se ne ustališ kot dramatik in se ne navadiš nekega istega principa dela, temveč se ne prestano srečuješ z novimi, različnimi ljudmi, različnimi načini in tako tudi sebe izzivaš in krepiš svojo pisavo.

     

    MP: V kakšni meri je bil element uprizorljivosti prisoten že pri pisanju na delavnici?

     

    VH: Pri delavnici je bilo to glavno izhodišče za pisanje. Na prvem srečanju je Simona zmeraj vprašala zakaj ravno drama in zakaj ne proza, poezija ali scenarij. Od nas je že v izhodiščni točki zahtevala, da razmišljamo o uprizorljivosti in smo konstantno pozorni na to, da ne zaidemo v neko literarnost. Ves čas smo drug drugega spodbujali h razmišljanju o nekih dejanjih in potencialnosti odrskega.

     

    MP: Je možnost, da bi zaradi takšnega pisanja v kolektivu teksti postajali drug drugemu podobni? Kako različni teksti so nastali na delavnici?

     

    VH: Ne, ni. Vsak se je prijavil s tem kar je želel pisati in to v veliki meri tudi uresničil. Je pa dejstvo, da se nas je vedno tekom delavnice spodbujalo, da razmišljamo o tematiki in smo konstantno ozaveščeni kaj si želimo s tekstom povedati.

    BK: Vedno nastanejo zelo raznoliki teksti, saj, ko razpišemo delavnico, prijav ne omejimo s tematikami, ampak samo z dolžino. Lani in letos je nastalo sedem celovečernih dram, ki pa so žanrsko, jezikovno in tematsko totalno različna. Avtorji torej predvsem izhajajo iz sebe – kakšna dramatika in kakšno gledališče zanima njih.

     

    MP: Kakšna je dinamika med dramatiki in režiserji? Na slovenskih odrih se režiserji  le redkokdaj odločijo uprizoriti izvirno slovensko, sodobno delo.

     

    VH: Režiserji s sodobno slovensko dramatiko nimajo stika. Drama se ne tiska, edini način kako lahko prideš do stika z dramo je, da nekdo osebno pristopi do tebe ali pa da dramski avtor teži z e-maili in pošilja svoj tekst naokoli, vendar večinoma naleti na gluha ušesa. Izkazalo se je tudi to, da bralna uprizoritev, kot neka forma, dobi legitimnost in ne ostaja samo v domeni neke vmesne faze med uprizoritvijo in branjem, temveč dejansko obstaja kot samostojna forma, kot je to recimo že prej vzpostavil Preglej. Ljudje radi poslušajo in ne pričakujejo, da je uprizoritev narejena že v celoti, temveč uživajo v tem, da je drama prebrana.

     

    MP: Kakšna so pričakovanja za letošnji festival? Kakšna je vizija festivala Vzkrik?

     

    BK: Ravnokar smo razpisali tretjo delavnico Vzkrik, ki bo letos potekala v treh modulih s tremi različnimi mentorji. Prvi modul delavnic bo prevzel Eric Dean Scott, ki bo s pisci delal v prostoru, drugi modul bo vodil Milan Marković Mathis, ki bo avtorje pripeljal do zaključenih celot, v zadnjem modulu pa se bo priključila še Simona Semenič in z avtorji delala na zadnjih popravkih. Želimo pa si, da bi se čez leto zgodilo še več okroglih miz in bralk, mogoče pa bo to prišlo iz dramske platforme.

     

    ***

    FOTO: Tomo Novosel in Žan Koprivnik

    Sorodni članki: