4. april, 2019 / Oder / Recenzija
Irina Lešnik (1989) po nekaj zbranih diplomah s področja humanistike in družboslovja piše in predava med Ljubljano in Koprom. Občasno jo odnese še kam dlje. V svojem raziskovalnem delu poskuša združiti težko ulovljivo polje umetnosti s pedagoško znanostjo in hkrati ohraniti suverenost obeh. Gledališče je njen drugi dom.

Andrej Rozman Roza: Baal (Po motivih Baala Bertolta Brechta)

Irina
Lešnik

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Premiera: 20. 3. 2019, SMG
Režija: Vito Taufer
Dramaturgija: Dubravko Mihanović
Scenografija: Zora Stančič
Animacija: Andrej Kamnik
Kostumografija: Barbara Stupica
Glasba: Aleksander Pešut – Schatzi
Glasbeni aranžmaji: Vasko Atanasovski Trio
Igra: Ivan Godnič, Jure Ivanušič, Uroš Maček, Robert Prebil,
Matej Recer, Ivan Rupnik, Dario Varga, Matija Vastl

V času, ko se gledališče oz. umetnost nasploh bori za pozornost posameznika z nešteto drugimi, družbenokritično manj »zateženimi« načini preživljanja prostega časa, z revolucionarno zavzetostjo na odru opravimo bore malo. Anarhizem je že davno presežen, ob moralizmu pa se nam začne spahovati. Česar smo resnično lačni, je prava mera trpko-sladkega humorja s priokusom družbene kritike. Andrej Rozman – Roza v svojem novem dramskem komadu Baal, ki je nastal po motivih istoimenske drame Bertolta Brechta, ponuja natanko to; za tiste s slabim želodcem ogled raje odsvetujem.

Rozin Baal je v Slovensko mladinsko gledališče po dvakrat prestavljeni premieri končno pijano priplesal 20. marca 2019. Roza je sicer v veliki meri ohranil Brechtov dramski okvir, tako da je marsikateri prizor iz izvirnega dela povsem prepoznaven, posodobil pa je like, motive in jezikovni izraz. Ne preseneča, da je režijo predstave prevzel Vito Taufer, ki je z Rozo že večkrat sodeloval, nekoliko bolj presenetljivo pa je dejstvo, da je celotna igralska (Godnič, Ivanušič, Maček, Prebil, Recer, Rupnik, Varga, Vastl) in glasbena (Vasko Atanasovski trio) ekipa izključno moška. Izkaže se, da je bila odločitev za moške v vlogah žensk učinkovita, saj je v igri zelo nazorno prikazano mačistično izživljanje in zlorabljanje ženskih likov, kar bi v dobi #jaztudi gibanja zagotovo delovalo bolj travmatično kot humorno. Igra si namreč kljub provokativni motiviki (šovinizem, priseljenska problematika, pedofilija cerkve, homofobija …) prizadeva ostati šaljivo lahkotna do samega (nesrečnega) konca. Šaljivosti navkljub je družbenokritično sporočilo jasno.

Epicenter predstave predstavlja naslovni lik Baal, ki pa se je od Brechtovskih časov precej spremenil. Pred nami ni več svobodomiselni revolucionar, ki bi deloval v imenu vrednot in idealov, pač pa razvajeni mamin sinko, katerega edina motivacija je preživeti s kar najmanj truda. V srhljivo dobri igralski interpretaciji Ivana Godniča nas Baal spomni na vse zatajevane želje in vzgibe, ki jih v imenu družbene sprejemljivosti potlačimo nekam globoko vase:

»Kdor hoče prežvet / ta zajeban svet, / mora verjet vase in v svoj red. // Da nam živlenje s čim manj muke teče / in nas tko vest kot karkol druzga čim manj peče, / si mormo zgradit / visok obrambni zid, / se zapret v svoj grad in varovat zaklad iz svojih / najlubših razvad.«

Baal je v svoji trmoglavosti, egocentričnosti in popolni neposrednosti sprva celo simpatičen – ne bo se prilagajal dvoličnim konvencijam, zlaganim parolam in preračunljivim spletkam hinavske družbe –  vendar kmalu ugotovimo, da je povsem brezbrižen tudi do odnosov z najbližjimi. Ženske v njegovem življenju so potrošno blago, z izjemo matere, katere vloga je, da ga kljub lastni onemoglosti do smrti vzdržuje; edino dolgotrajno prijateljstvo z Ekartom (Jure Ivanušič), pa se konča z ubojem. Na tej točki se zgrozimo, da smo takega človeka lahko sploh kadarkoli občudovali, ugotovimo, da njegov narcisizem in popolno pomanjkanje empatije kažeta na hudo bolezensko stanje, katerega vzrok smo mi sami, nekdanji občudovalci. Vendar je na tej točki že prepozno. Baal že ropa banke, državo ali, kar je najhuje, svoje bližnje.

Zagotovo k splošnemu vtisu predstave veliko pripomore kabaretska struktura z glasbenimi vložki mednarodno uveljavljenega tria Vasko Atanasovski, ki s svojim prepoznavnim jazzovsko navdahnjenim slogom predstavlja pravo glasbeno poslastico. Režiser Vito Taufer je poskrbel za smiselno prepletanje dramskih in kabaretskih vložkov, tako da slednji predstavljajo nekakšen glasbeni oddih od sicer dialoško pestrega odrskega dogajanja. Nasploh je ritem predstave hiter; dodelana dramaturgija (Dubravko Mihanović) uspe obdržati pozornost gledalcev v vsakem trenutku. Glasbene dele dopolnjujejo tudi preproste, a domiselne abstraktne animacije, ki so projicirane na zadnjo steno odra (Andrej Kamnik). Scenografija (Zora Stančič) je minimalistična, kostumografija (Barbara Stupica) pa se osredotoča predvsem na prepoznavne ženske kose (vpadljivi uhani, čevlji z visoko peto), ki jasno nakazuje preobrazbo moških igralcev v ženske like.

Četudi igralci brez izjeme briljantno odigrajo mnoštvo vlog, v katerih se znajdejo (od raznih Lojzk in Jan do švercerjev, dilerjev in ženomorcev), glavna vloga v predstavi vendarle pripada jezikovnemu izrazu. Tako zvana »rozalščina« si nikakor ne prizadeva dosegati jezikovnih standardov iz že precej zaprašenih slovničnih bukev, pač pa prinaša necenzuriran, avantgarden, predvsem pa živ jezikovni izraz, domiselno ujet v rimane verze: »Še so drevesa, ni jih mal, / s katerih bi viset se dal. / In znajo čakat več sto let, / da pride nanje kdo viset.« Andrej Rozman Roza, pesnik, dramatik in ponosni falirani študent slavistike, ruši predsodke o jezikovni »pravilnosti« in »nepravilnosti«, saj s svojim pesniškim in dramskim opusom dokazuje, da je jezik živa tvorba, ki se jo da pregnesti v različne forme in figure. Je živ dokaz o tem, da slovenščini ne grozi »pohaba« in »izumrtje«, kot se v zadnjem času pogosto govori in piše, pač pa da so njena največja grožnja jezikovni zakrknjenci, ki se bojijo vsega novega in drugačnega.

Zgodba o Baalu, ki v Brechtovih poetičnih besedah »vključuje posledice poletja, žganja in prepevanja« danes ne predstavlja izjemnega pesnika, svobodomiselnega revolucionarja, ki bi nam bil lahko v navdih, pač pa ravno nasprotno – padec čustvenega invalida, bolezenskega narcisa, »totalnega luzerja«, ki ga je družba ustvarila, povzdignila in zavrgla. V dobi, ki vedno in povsod poudarja individualizem, nam je tudi to lahko v navdih, da morda kdaj pa kdaj le zapustimo ta svoj grad, kjer skrbno varujemo zaklad iz najljubših razvad.

Baal (Foto - Marko Modic)