• Datum objave: sreda, 21. november 2018
  • Zarja Vršič: Rusalka

    Deklica trupla najprej ni opazila. Bilo je čisto belo in napihnjeno, od daleč bolj podobno nekakšni veliki blazini. Z rečnim tokom je počasi plulo vse bližje in se nazadnje zataknilo v prepletenem vrbju in rečnemu blatu na bregu. Previdno se mu je približala in čakala, če se bo zganilo, a se ni nič zgodilo. Telo je bilo čisto golo, prepredeno z rjavkastimi algami,  le okrog desne noge se je ovijal raztrgan trak tkanine nedoločljive barve. Roke so v nenaravnem položaju visele ob strani. Od trupla se je širil vonj po gnitju in rečni umazaniji. Deklica si je zamašila nos in se sklonila bližje. Kljub zatečenim, rdečim vekam, modrim ustnicam in odrgninam na bledem obrazu je ugotovila, da je ženska nenavadno lepa.

     

    Sezula si je sandale in do kolen zagazila v rečno blato. Vonj je postal še bolj neznosen, a je deklica globoko zajela sapo in počepnila čisto ob truplo. Dotaknila se je ženskinega blatnega čela in še v istem trenutku prestrašeno odmaknila roko. Nič se ni zgodilo. Oči z rdečimi žilicami so še vedno stekleno gledale nekam v zrak. Čeprav so bile zenice čisto črne, se v njih ni videlo odseva neba. Deklica je s hrbtiščem dlani previdno zdrsela po prsnici vse do trebuha. Telo je bilo mehko in sluzasto kot napihnjen kruh, ki je bil predolgo namočen v skledi mleka in bo zdaj zdaj razpadel na razmočene drobtine. Ob stiku z mokro površino je spet naglo odmaknila roko.

     

    Nenadoma je opazila, da se na vratu trupla nekaj svetlika. Kar je prej imela za del rjave alge, ki se je zapletel med lase, je bila v resnici srebrna verižica, zdaj premazana z muljem. Deklica se je ozrla čez ramo v gozd, iz katerega se je razlegalo le šumenje vetra v krošnjah. Bila je sama. Potem se je sklonila še nekoliko bližje in srebrnino z eno potezo povlekla z nabreklega vratu. Najdbo je hitro spustila v žep na hlačah, potem pa kar bosa stekla nazaj na travnik.

     

    Košara s cvetjem jo je še vedno čakala tam, kjer jo je pustila. Pograbila jo je in se vrnila k truplu. Spet je počepnila v usmrajeni mulj in za silo poskušala razčesati dolge, od umazanije sprijete lase. Z odrgnjenih prsi in nog je ženski odstranila alge in ostalo rečno rastlinje. Iz šopka je nato prebrala cvetove črne detelje in repuha, spletla venec ter ji ga zataknila v lase. Preostale rože je s travno bilko povezala v snopič in ga položila v nabrekli roki, ki ju je le s težavo sklenila. Nato je razmaknila vrbje, v katero se je zataknilo telo, in ga odvlekla v globljo vodo. Tam ga je tok počasi spet odnesel navzdol po rečni strugi.

     

    Še nekaj časa je gledala za truplom, potem je obula sandale in stekla proti gozdu, od koder so se že razlegali kriki.

    Sorodni članki: