Intervju z avtorico najboljšega romana preteklega leta

Ajda Bračič: Kresničevje (LUD Literatura, 2026)

Romaneskni prvenec Kresničevje avtorice Ajde Bračič, je v svojem jedru slavospev, oda najglobljim skrivnostim gozda, ki ni zreducirano zgolj na kuliso, temveč predstavlja živo entiteto, ki se odziva na ljudi, ki vanj vstopajo. Skozi roman spremljamo zgodbo o sestrah Agnes in Klari, ki se vsaka na svoj način spopadata s težo krivde, podedovane travme, prevprašujeta svoj smisel, bijeta bitko s sabo ter za njun odnos. Vse te teme, ki mejijo na eksistencializem pa se tesno povezujejo s problematiko okoljske krize, aktivizma, prihodnosti planeta in človeka v njem. Roman je v letošnjem letu prejel nagrado kresnik, ki jo podeljuje Delo za najboljši roman leta. Z avtorico Ajdo Bračič sem se pogovarjala urednica literarne redakcije Ajda Klepej.

V Kresničevju je gozd in s tem narava enakovredna vzporednica fabulativni premisi. Gre za eno najbolj slikovitih in senzorično ubesedenih atmosfer, kar smo jih po mojem mnenju lahko brali v zadnjem času. Vzpostavljanje gozdne premise me je spomnilo na romane poljske nobelovke Olge Tokarczuk, kjer gozdovi služijo kot žive, zavestne in samostojne entitete, ki obstajajo zunaj človekovega časa, vzpostavljajo pa se kot svetišča narave, ki so priča razpletu človekovih usod. Ste morda kdaj prebirali njene romane? Od kod pravzaprav tolikšna ljubezen do narave, da ste se v romanu poglobili ne samo v okoljevarstvo, temveč tudi v biologijo, ekologijo, zelišča in zdravilne rastline?

Olgo Tokarczuk zelo rada prebiram, najprej me je povsem presunila z romanom Dnevna hiša, nočna hiša, ki sem ga po čistem naključju vzela s police v knjižnici, nato pa sem zapovrstjo prebrala kar nekaj njenih prevodov v slovenščino. Občudujem njeno sposobnost nebičajnega strukturiranja zgodb in bistroumnih vpogledov, pa tudi empatično držo – ravno zato me je precej presenetila njena nedavna izjava, da ob pisanju uporablja umetno inteligenco, s čimer se ne morem strinjati. Sicer pa najbrž moja želja, da bi pisala o gozdu, izvira iz zgodnjega otroštva, ki sem ga preživela v odmaknjeni stari hiši na robu gozda med branjem in spoznavanjem narave okoli sebe. To obdobje se je zaključilo s selitvijo v mesto, kasneje pa sem zaradi dela v arhitekturi začela vse bolj razmišljati o razmerju med grajenim in naravnim okoljem. Ko sem začela snovati roman, se mi je zato zdelo zanimivo in celo nujno pisati o kompleksnem odnosu človeštva do narave, ki je zelo plastovit in združuje občudovanje, željo po zavetju, krivdo, podnebno anksioznost, strah, lastninjenje, radovednost, hrepenjenje. Mislim, da sem s tem poskušala razjasniti svoje lastno razmišljanje pa tudi izraziti nekaj frustracije ob nenavadnih in nasprotujočih si naukih, ki se v zvezi z odnosom do narave pojavljajo te dni.

Metaliterarni začetki in konec, kjer se sprašujete kako začeti roman ter kateri začetek je pravi, odsevajo cikličnost neomajne narave, nedokončnost pravzaprav česarkoli in s tem tudi negotovost usod literarnih oseb. S tem prijemom pravzaprav povežete mnogotere teme in motive, ki jih prepletate v Kresničevju. Predvsem so to boj samim s sabo, bitke za ohranjanje odnosov, predelovanje travme in krivde v nekaj, s čimer lahko živimo, okoljevarstvo in družbena kritika. Ali ste to literarno tehniko načrtovali vnaprej, ali je prevpraševanje začetkov nastalo spontano?

Začetek, ki pripoveduje o začetkih, je med tistimi deli romana, ki so nastali najprej. Bilo mi je jasno, da lahko na tak način izrazim neumorno grebenje po lastni preteklosti in brezplodno iskanje vzrokov, s katerim se dostikrat trpinčimo ljudje. Začetki zgodb v romanu tako segajo čedalje globlje v zgodovino, obenem pa bralcem na kratko napovedo, kaj lahko pričakujejo v knjigi – ker je zgodb več, se mi je zdelo smiselno, da med njimi že na začetku napravim red in jih predstavim kot ločene, a prepletene niti. Nezanemarljivo je, da eden od teh mogočih ‘začetkov’ pravzaprav poseže v trenutek, ki se kronološko zgodi precej proti koncu knjige, ter morda tako namigne, da so vzročno-posledični vzorci v knjigi kdaj tudi obrnjeni. Kasneje med pisanjem, ko je količina in kompleksnost materiala kdaj tudi zame postajala precej obremenjujoča, pa je to ‘ničto poglavje’ tudi meni služilo kot smerokaz in izhodišče, h kateremu sem se pogosto vračala, da bi se spomnila, o čem pravzaprav pišem.

Agnesini notranji monologi odsevajo najgloblje stiske človeštva, ki se dotikajo vprašanja podedovane travme, spomina,  usode, in neznanske teže preteklosti. Skozi roman se namreč odvija njen proces predelovanja notranje krivde, ki jo vse od mamine smrti nosi kot težko naloženo breme. Kako dolgo pred samim pisanjem, če sploh, ste si ustvarjali Agnesino podobo, osebnost, preteklost. Kako dolgo ste se morali »družiti z njo«, da je lahko v romanu postala tako večplastna oseba s kompleksnim psihičnim profilom?

Agnes se je v resnici porajala med pisanjem. Nisem je načrtovala vnaprej, pač pa se je pojavila kot neke vrste odmev ali odgovor na potrebe zgodbe. Kakšen lik bi imel težave z odnosom do lastne preteklosti, z odnosom do narave, hkrati pa tudi kapaciteto, da o lastnih stališčih ponovno razmisli? Kako je lahko nek lik dovzeten za manipulacijo, a nazadnje vendarle sprejme odločitve v skladu z razvojem, ki ga doleti skozi roman? Na takšen način se je pred mano začela porajati Agnes, skeptična do vsega, tudi do sebe, a vendar v iskanju nečesa, kar bi ji pojasnilo njen lastni obstoj. Predstavljala sem si njeno življenje v mestu, ki v romanu ni zares omenjeno, a je bilo ključno za to, da sem razumela, kakšen človek je ravno v tem trenutku, ko se odvije zgodba Kresničevja.

Roman odstira tudi ostro družbeno kritiko, na eni strani uperjeno v manko zavzemanja za zaščito narave, našega planeta, naše prihodnosti, po drugi pa pretirano radikalno mišljenje o pogubi, neizbežnem koncu in stališču, da smo ljudje zlo in plevel tega sveta, ki bi ga morali nujno odstraniti. Kako sami lovite ravnotežje med tema dvema skrajnostma? Kako ohranjate upanje na bolje, če sploh?

Upanje na to, da še ni vse izgubljeno, se mi zdi boljše od alternative. Včasih gre namreč zgolj za to, da smo se sposobni odločiti, v kaj bomo verjeli: jaz se zaenkrat odločam, da bom še naprej verjela, da je izboljšanje človeške družbe mogoče, da okoljsko krizo z drastičnimi ukrepi še lahko zajezimo, da se je še vedno vredno truditi biti dober človek, se boriti za solidarnost in ustvarjalnost. V nasprotnem primeru bi bil brezup prehud, vsak trud pa zaman. To seveda ne pomeni, da ne razumem, da je situacija zelo resna in smo pravzaprav korak pred prepadom, morda že z eno nogo v njem. Toda ravno tako pa nisem pripravljena vreči puške v koruzo in nasesti bodisi pesimizmu, ki vodi v kaos in apatijo, bodisi lobistični propagandi, ki nam v ušesa trobi, da so umetna inteligenca in samovozeči taksiji edina možna prihodnost sveta.

Zgodbo treh hipijev, Tulsi, Saro in Joshuo, sprva predstavite kot možnost drugačnega, bolj svobodnega načina življenja, pozneje pa se njihova skupnost razkrije kot precej bolj problematična in celo nevarna. Kaj vas je zanimalo pri tej preobrazbi in v kolikšni meri ste želeli pokazati nevarnost ideologije, tudi kadar izhaja iz legitimne skrbi za svet?

Ena od idej, ki se vrtinčijo v romanu, je tudi ta, da smo ljudje zelo hitro pripravljeni verjeti marsičemu, če smo le dovolj obupani. In razlogov za obup, kot sva govorili prejle, je več kot dovolj. Ljudje se iz te godlje poskušamo izvleči na različne načine, opiramo se na duhovnost, na znanost, na religijo. Vsaka izmed teh ima svoje zamisli o tem, kako bi morali živeti in kaj lahko naredimo, da bi pomagali sebi in okolici. Toda pogosto se izkaže, da smo prek vseh teh mehanizmov, še posebno, če se oklepamo le enega izmed njih, sposobni razumeti le omejen del resničnosti. Širši pogled pa nam uhaja in je najbrž celo izven dometa človeškega razumevanja. Radi posplošujemo, pripisujemo, abstrahiramo: to so človeški načini mišljenja. Zato imajo po eni strani naša prizadevanja, da bi delovali v prid okolju ali drugim ljudem, pogosto ravno nasproten učinek, po drugi strani pa nam ravno ta sposobnost omogoča empatijo, vživljanje v drugega.  Žrtve teh procesov so tudi člani gozdne skupnosti; v prepričanju, da delajo prav, spregledajo omejenost lastnega delovanja in mišljenja.

Njihov radikalni okoljevarstveni pogled posameznika obremeni s skoraj absolutno krivdo, kot se sprašuje Agnes: »Mar nismo prav vsi krivi tega, da smo ljudje?« Kje po vašem mnenju poteka meja med osebno odgovornostjo za okoljsko krizo in občutkom krivde, ki človeka lahko ohromi?

Po mojem je vedno fino poudariti, da glavni krivci za okoljsko krizo nismo posamezniki, pač pa infrastruktura, sistemi in korporacije. Osebna krivda glede potencialnega kolapsa ni produktivna in pravzaprav odvrača pozornost od resničnih težav. Do neke mere je že dobro biti odgovoren potrošnik, saj je v svetu, ki ga obvladujejo kapitalski tokovi, to skoraj edini način, da lahko izrazimo svoje nestrinjanje. Dobro je, da razumemo, kakšne posledice imajo naše odločitve: da se nam pred nakupom cenenega kosa oblačila, na primer, pred očmi prikažejo gore prav takšnih oblačil, ki zastrupljajo zemljo, pa toksične barve, podplačano delo in energetsko potratni logistični procesi. Ampak po drugi strani za vse to seveda ne moremo kriviti sebe: biti odgovoren potrošnik je tudi neke vrste privilegij in predpostavlja, da se sploh lahko odločamo. Reči, ki škodujejo okolju, so zgolj dobrine, ki so nam ponujene, v določenih primerih edine, ki si jih lahko privoščimo. Dostopa do zemlje, ki bi omogočala zavrnitev teh pogojev in vsaj delno samooskrbo, večina prebivalstva nima. Zato je okoljska kriza vedno tudi družbena in razredna kriza. Njena omilitev bi potrebovala drastično zaustavitev kapitalizma, potrošništva in kulture udobja, ki smo jo gradili zadnjih sto let.

Roman Kresničevje je prejel nagrado kresnik za najboljši roman leta. Kaj vam pomeni ta nagrada? Gre za potrditev vašemu trdemu ustvarjalnemu delu, ali ustvarja pritisk za vaše nadaljnje ustvarjanje? Bi z nami morda delili katere literarne vrste se boste lotili v naslednjem delu?

Mislim, da gre za oboje, potrditev in pritisk. Nagrade sem izjemno vesela in dobre tri mesece po prejemu še vedno komaj verjamem, da se je vse to res zgodilo. Hvaležna sem, da je nagrada romanu prinesla vidnost, meni pa nekaj dodatnega dela in zaslužka. Po drugi strani pa z nagrado rastejo tudi pričakovanja, tako pričakovanja bralcev kot tudi moja lastna. Preden se dokončno posvetim naslednjemu delu, bi se najprej torej rada malo odmaknila od prejšnjega. Zaenkrat preigravam dve ali tri ideje za knjige: bomo videli, katera bo na koncu prevladala. 

Uredila: Ajda Klepej