Nauki dela na 12. FeKK-u

Avgusta se je v Ljubljani odvil 12. Festival kratkega filma, FeKK. Osrednji slovenski festival, namenjen kratkemu filmu, je ponovno oznanil konec poletja s širokim naborom domačih in tujih produkcij. Letos se je dosedanjim prizoriščem festivala – Kinodvoru, Slovenski kinoteki ter Muzejski ploščadi – pridružil še Mestni trg. Tekmovalni program je poleg filmov iz Slovenije in balkanskih držav letos prvič zajel tudi filme s Cipra in Moldavije. Sproščeno festivalsko vzdušje, ki je eden od vrhuncev FeKK-a, je letos privabilo rekordno število obiskovalcev. Tako kot v predhodnih izvedbah je tudi letos festival zaznamovala osrednja tematika, povezana z izpostavljenim filmskim ustvarjalcem. Lanski slogan »Pusti sanjam, da tlijo« (Keep the Dream Burning), posvečen preminulemu Davidu Lynchu, je letos zamenjal »Nauki teme« (Lessons of Darkness) Wernerja Herzoga. Omenjeni nauki naj bi opozarjali na »vojne, ekološki in podnebni kolaps, politično nasilje in tehnološke spremembe«, ki pa niso »oddaljene grožnje, ampak del vsakdana«.

Vse več ustvarjalcev kratkih filmov opozarja na še en temačen del našega vsakdana – vedno bolj osiromašeno in odtujeno stanje delavskega razreda. Štirje filmi iz tekmovalnega programa na to rdečo nit namigujejo že v svojih naslovih – Od 6ih do 5ih (Prej 6-ve në 5, 2025, Erlisë Beqiri), Delovni vikend (2026, Žiga Krajnc) Počitniški dan (2026, Lina Bensa) ter Petek in svetek (Od jutra do sutra, 2026, Marina Musulin). Vsak od njih na svoj način obravnava odnos med ljudmi in delom v moderni družbi. Kaj točno so njihovi nauki teme?

Deset minutni kratki film Od 6ih do 5ih je kosovska produkcija, v kateri spremljamo hotelskega varnostnika Azema na njegovi dnevni izmeni. Zrnati kadri liminalnih prostorov hotela nas popeljejo skozi mirno rutino veterana tega poklica. Iz načina, kako opravlja svoje naloge, je razvidno, da je na svojem delovnem mestu tako ustaljen, da mu pri delu niti ni treba razmišljati. Vsebino filma dopolnjuje nežna režija Erlisë Beqiri, ki banalne rituale, kot sta pitje kave in kajenje cigaret med odmorom, gledalcu predstavi kot prav privlačne. Spokojnost nič kaj omembe vrednega delovnega dneva pa prekineta dva zapleta. Azem mora uskladiti svoj poklic z družinskim življenjem in, kot se prepogosto zgodi delavskim protagonistom v filmih, pri tem pozabi na rojstni dan svojega otroka. Žena ga na to po telefonu spomni šele po tem, ko se je že zavezal k podaljšanju izmene zaradi odsotnosti sodelavca. Njegovo dilemo, kaj storiti, pa podžge še en zaplet. V hotelskem bazenu naleti na gosta, ki v njem plava po koncu odpiralnega časa. Ležerni gost se ne zmeni za varnostnikova opozorila, temveč se nanje odziva z dobrohotnimi vabili, naj se mu v bazenu pridruži. Gre celo tako daleč, da varnostnika izzove s ponudbo, da bo on dokončal njegovo izmeno, zaklenil hotel ter mu ključe vrnil naslednji dan.

Azemova odločitev in razplet zgodbe nas šokirata. Mirnost in monotonost filma režiserka prekine z ostrim rezom na prizor, v katerem Azem utaplja neposlušnega gosta. Temu sledi zaključni kader, v katerem Azem v premočenih oblačilih odkoraka iz hotela. Režiserkina drzna izbira nam da misliti. Naš junak se je odločil zavrniti usodo, v kateri v neprestanem ciklu vsak dan ponavlja ista dejanja na račun svoje človečnosti. Ko je ogrožen zadnji kanček tega, kar ga dela več kot le del hotelskega inventarja – njegov odnos z družino –, se odloči za rez. Umor ležernega obiskovalca simbolizira, kako daleč je pripravljen iti, da bi ga ohranil, hkrati pa sporoča, da je prekinitev podložnega razmerja mogoča le z nasilnim dejanjem. V tem se skriva tudi lekcija o odnosu med delavcem in uporabnikom storitve. Kar je lahko v očeh slednjega banalno in dobronamerno, je lahko za prvega naravnost uničujoče. To razmerje pa določa dominanten kapitalističen sistem proizvodnje, v katerem so posamezniki kljub svojim namenom nevede postavljeni v antagonistične odnose.

Veliko bolj lahkotno zgodbo varnostnice je v devetminutni štajerski animaciji Delovni vikend predstavil Žiga Krajnc. V tovarni zaposlena Majda in njen pes Varko se ravno tako spopadata z monotonostjo dela, vendar veliko uspešneje kot Azem. Njuna rutina vključuje različne zabavne obrede, ki prekinejo dolgčas samotne vikendske izmene. Občinstvo na Muzejski ploščadi so še posebej razvedrile razne akrobacije z viličarjem. Te so še toliko bolj smešne in absurdne zaradi sloga animacije, ki spominja na vsaj 20 let stare videoigre. Njune prigode prekine nepričakovan obisk umetnika, ki so ga najeli, da na tovarno nariše ogromen mural. Ustaljene prakse tradicionalno organizirane tovarne tako prekine prekarnost umetniškega delavca. Šef o umetnikovem projektu svoje zaposlene seveda ni obvestil, zato mora Majda delovni vikend preživeti v družbi človeka, za katerega ne ve, ali mu lahko zaupa. Umetnik jo zasači ravno pri eni od akrobacij z viličarjem, vendar razplet te konfrontacije ni nasilen kot v prejšnjem filmu. Nasprotno, Majda in Varko umetnika vključita v svoje prigode, ki nanj pustijo tak vtis, da jih upodobi na svojem muralu.

Šef pa je manj navdušen nad tem, da je na njegovi tovarni narisan spomenik neresnosti pri delu, zato se odloči Majdo odpustiti. Kljub temu se film konča optimistično, saj smo na koncu priča trenutku solidarnosti med odpuščeno varnostnico in osramočenim umetnikom. Komični mural akrobacij na viličarju tako postane protest proti odtujenosti dela in togemu odnosu lastnikov proizvodnih sredstev. Odzivi občinstva pa so pokazali, da se kljub absurdnosti scenarija marsikdo poistoveti z varnostnico Majdo in končnim sporočilom filma.

Slovenski tekmovalni program je ponudil še en film, ki svoje sporočilo gradi na absurdizmu. 19 minutni Počitniški dan Line Bense nas popelje v nekakšno distopično satiro modernega korporativnega življenja. Srečka Petek dela v podjetju D&B, parodiji postfordistične korporacije z armado pisarniških delavcev, za katere pa nihče ne more pojasniti, s čim se pravzaprav ukvarjajo. Edino, kar jih lahko odreši neskončnega niza brezglavega udarjanja po tipkovnici, je tako imenovani počitniški dan – organiziran dopust, s katerim D&B nagradi svoje najproduktivnejše delavce. Kot namiguje že ime naše protagonistke, je Srečka med skupino izbrancev. Ampak njena sreča se hitro razblini, ko ugotovi, da počitniški dan ni namenjen zgolj počitku, temveč je nekakšna kafkovska različica team buildinga. Lik naravnost iz romana češkega pisatelja – Asistent – pokroviteljsko vodi Srečko in njene sodelavce skozi niz vedno bolj intenzivnih in razčlovečujočih preizkušenj. Te so seveda prežete s simboliko in družbeno kritiko, njihov namen pa je gledalce šokirati z neizprosnostjo in nehumanostjo korporacije D&B.

Če morajo gledalci v prvih dveh filmih nekoliko brati med vrsticami, da pod površjem prepoznajo družbenokritične tone, so ti v Počitniškem dnevu predstavljeni precej bolj neposredno in namenoma pretirano. Režiserkina nedvoumnost izhaja iz nujnosti, s katero želi pokazati, kako nizko mnenje ima o moderni korporativni kulturi. Z družbo D&B nam sporoča, da je kapital skupaj s svojimi pribočniki, kot je Asistent, neodrešljiv. Če je v Od 6ih do 5ih nasilje pokazatelj skrajnega položaja, v katerem se znajde delavec Azem, se ga v Počitniškem dnevu poslužuje D&B: zaposlene zlorablja z neizvedljivimi opravili, nato pa groteskno posega še v njihova telesa, da bi popravil poškodbe, ki jih pri tem utrpijo. Vzrok za nasilje je v obeh primerih isti – kapitalistični način proizvodnje, ki zaradi želje po neomejenem poteku hodi čez trupla. Ravno tako so v obeh filmih delavci na koncu razčlovečeni.

Iz gilliamovske distopije pa nas na realnejša tla postavi 15 minutni dokumentarec Petek in svetek. V filmu spremljamo Ireno, mater samohranilko, ki od jutra do večera prodaja ribe na reški tržnici. Z izjemo nekaj prizorov njene jutranje poti na delovno mesto režiserka Marina Musulin ves čas ostaja v ribarnici, skozi katero se čez dan pretakajo množice domačinov in turistov. V nasprotju z Wernerjem Herzogom svoji protagonistki dovoli, da spregovori sama zase – in Irena to možnost z veseljem izkoristi. Med spremljanjem njenega dneva hitro opazimo različna orodja in metode, ki jih je skozi leta razvila, da lahko vztraja v napornem poklicu. V prvi vrsti je to njen humor, ki ga uporablja tako s strankami kot s sodelavkami. Skoraj nobena njena interakcija ni brez elementa igrivosti, zaradi česar se tudi občinstvo na FeKK-u ni naveličalo reške ribarnice. Irenina neresnost pa ima svoje meje. V enem od prizorov se sooči s turističnim vodičem, ki na tržnico vodi skupine turistov, ti pa delavke pri njihovem delu pokroviteljsko fotografirajo. V prizoru Irena brani svoje dostojanstvo ter se ne pusti reducirati na turistično atrakcijo.

Pri preživljanju napornega in izčrpajočega dela pa ji pomaga tudi izrazita solidarnost z ostalimi delavkami na tržnici. Režiserka je v intervjuju za portal ArtKvart povedala, da se ji je prav zato porodila ideja za film. Ko je živela na Reki, je med obiski ribarnice opazila, da tam vlada svojevrsten matriarhat z močnimi in glasnimi ženskami na čelu. V filmu vidimo številne primere, kako si med seboj pomagajo, bodisi pri beleženju stanja na tržnici bodisi pri deljenju hrane. V istem intervjuju pa režiserka poudari tudi drugo plast njihovih življenj, na katero film le namiguje. Delo se ne konča po izteku izmene, temveč jih doma čakajo še gospodinjska opravila in skrb za družino. Te ženske so tako dvojno izkoriščane, kar dokazuje prepletenost patriarhata in kapitalizma. Dan, ki smo ga preživeli z Ireno, pa bo ona ponovila še neštetokrat.

Že dejstvo, da je Petek in svetek dokumentarni film, ga jasno loči od preostalih naslovov v tem naboru. Šokantni zaključek filma Od 6ih do 5ih, norčije v  Delovnem vikendu ter absurdna satiričnost Počitniškega dneva stojijo v kontrastu s treznostjo in navidezno vsakdanjostjo Petka in svetka. Kljub raznolikim pristopom vse štiri filme druži osredotočenost na čas, ki nam ga vzame delo – kar razkrivajo že njihovi naslovi. Prav v njem prepoznajo temeljno kategorijo, ki oblikuje naš odnos do dela in hkrati določa družbo, v kateri živimo. V Od 6ih do 5ih podaljšanje izmene in posledično ukraden prosti čas našega delavca privedeta do zloma. V Delovnem vikendu varnostničino zatočišče pred delom pretrese prekarnost umetnika. Počitniški dan opozarja, da bodo kapitalisti v iskanju profita dokončno uničili koncept prostega časa, Petek in svetek pa se osredotoča na rutino delavk in delavcev, ki so jo usojeni ponavljati za vedno. Filmi tako zvesto sledijo sloganu letošnjega FeKK-a, saj nam ponujajo izrazito temačne nauke. Dva od njih sta naravnost nihilistična: tako v Od 6ih do 5ih kot v Počitniškem dnevu so delavci na koncu v brezupnem položaju. Medtem druga dva filma vsaj namigujeta na možnost odrešitve, ki tiči predvsem v solidarnosti med delavci in ohranjanju dostojanstva.

Vsi filmi jasno sporočajo, da postaja življenje pod kapitalizmom vse bolj neznosno. Prav to je tudi ena osrednjih misli letošnjega FeKK-a, ki s svojo izrazito družbenokritično naravnanostjo vztrajno kljubuje komercializaciji in konformizmu. S svojimi nauki teme nas festival na splošno opozarja na to dejstvo. S svojo eksplicitno družbenokritično naravnanostjo se bo vedno uspešno izogibal pastem komercializacije in konformizma. Ostaja pa pomembnejše vprašanje: ali je lahko filmski festival več kot le diagnoza pokvarjenosti in disfunkcionalnosti sodobne družbe. Ali se lahko otrese Herzogovega nihilizma, ki nam s svojimi filmi jasno sporoča, da ne prepoznava nobenega upanja ali odrešitve za človeštvo? Zadnja dva stavka v predstavitvi tematike letošnjega festivala se poigrata s prav tako pesimistično poanto Slavoja Žižka: »In če je na koncu tunela vendarle luč, naj za spremembo ne bo vlak. Naj bo projektor.« Ali bo FeKK prek medija kratkega filma res znal osvetliti alternativo obupu, pa bodo pokazala prihodnja leta.

Uredila: Iva Katušin
Lektorirala: Tinkara Jukič