Opazovalec ptic, uničevalec odnosov
Uwe Timm: Opazovalec ptic
Založba: KUD Sodobnost International
Prevod: Slavko Šerc
Leto izdaje: 2025
Na premikajočem se peščenem otoku, ki ga hladno severno morje in oster veter vztrajno preoblikujeta, možnost dostopa pa narekujeta plima in oseka, začasno živi Eschenbach, opazovalec ptic in protagonist istoimenskega romana nemškega pisatelja Uweja Timma. Samota bivanja med vreščanjem različnih vrst ptičev, ki jih popisuje, spremlja njihove premike in delovanje, v njem sproži spominjanje in refleksijo preteklih let, v katerih se mu je življenje zaradi bankrota in konca dveh razmerij – tako z dolgoletno partnerko kot tudi z ljubimko – obrnilo na glavo. Priložnostno delo opazovalca ptic mu tako ne ponuja le drobnega zaslužka, temveč predvsem izoliran prostor za premislek, umiritev in samorefleksijo. Klišejsko, mar ne?
Zgodbo uokvirja dogajanje v pripovedni sedanjosti na otoku, ko Eschenbachovo samoto prekine klic Anne, nekdanje ljubimke, ki napove svoj obisk po šestih letih tišine. To sproži spominjanje dogodkov pred »katastrofo«, kar sestavlja glavnino romana. Izkaže se, da je bil v tistem času Eschenbach privilegiran liberalni bogataš, ki je uspešno vodil podjetje za programsko opremo, živel v prostornem podstrešnem ustanovanju z razgledom na berlinski živalski vrt in teraso, polno bonsajev, v garaži pa hranil saaba iz leta 1966, ki ga je sam redno vzdrževal. S Selmo sta bila takrat že nekaj časa v razmerju, ki ga je zadovoljevalo in osrečevalo, a njene želje po otroku ni želel izpolniti. Z zdaj že odraslo hčerko iz prejšnjega zakona, ki je uspešna bančnica, pravega odnosa nima in ga niti ne želi imeti. Intenzivno razmerje z Anno je tako njega kot njo »spravilo ob pamet« in pod vprašaj postavilo njune (oziroma, bodimo iskreni, predvsem njene) vrednote, medtem pa sta skupaj s Selmo prijateljevala z Anno in njenim možem Ewaldom. Ko je šlo podjetje po njegovi lastni krivdi v stečaj, Anna pa je Ewaldu povedala za njuno razmerje, je izgubil takorekoč vse. Prisiljen je bil začeti znova, a se je – presenetljivo – novemu začetku popolnoma prepustil in počasen tempo življenja, negotovost občasnih del in bistveno manjše stanovanje sprejel brez kakršnekoli drame, vdan v usodo. Takšno sprejemanje ga je v očeh bralke počlovečilo, ga naredilo bistveno bolj prizemljenega in všečnega, a vendar se zdi takšna drastična sprememba neutemeljena in neverjetna, pravzaprav idealizirana do te mere, da se zdi, da želi avtor s spremembo Eschenbachovih vrednot – oziroma načina, na katerega jih živi – opravičiti njegovo (prej) egoistično, narcisoidno naravo.
Slogovno sicer avtor spretno in uspešno odslikuje Eschenbachov karakter. Tretjeosebna pripoved v celoti poteka iz njegove perspektive, s katero oblikuje povečini kratke, neokrancljane povedi, ki se tekoče pretakajo in plimujoče prehajajo iz sedanjosti na otoku v mestno preteklost in nazaj. Neposredne vzročne-posrednosti med dogajanjem zdaj in takrat ni, kar je dobrodošlo, saj s tem prepričljivo ustvari spontano pojavljanje misli, ki ga vodijo v pretekle dogodke. Te opisuje prej poročevalsko kot emotivno vzneseno in tudi v trenutkih, od katerih bi lahko pričakovali intenzivnost čustev, ohranja distanco, kot da bi ga časovni razmak in sprememba načina življenja oddaljila do te mere, da vzpostavlja nekakšno objektivnost. A vendarle je to zgolj njegova zgodba in njegov pogled na življenje, s tem pa avtor izgubi priložnost za to, da bi ponudil pogled tudi katerega drugega pripovednega lika – predvsem žensk.
Te so v romanu izredno objektivizirane in seksualizirane – ne le Anna in Selma, temveč tudi druge, ki jih naključno sreča, na primer mlada tekačica, katere poskakujoči čop las vzburi njegovo mirnost, ali pa prijateljeva znanka, Senegalka, o kateri govorita le z vidika njenega izgleda, s komentarji o tem, da je njena koža »resnično žamet«, kar poleg objektiviziranja vnese tudi rasističen podton. Ko se srečuje z Anno – najsi gre za skupna srečanja obeh parov ali kasneje na štiri oči – opisuje predvsem njen izgled, njena oblačila in barvo las, njen karakter pa razen površnih opisov ostaja neznanka. O ženskah razmišlja in ga zanimajo zgolj iz vidika seksualnosti in poželenja – to se sicer vzpostavlja kot eno ključnih tem in vprašanj v romanu, a vendarle bi si želeli kompleksnejših ženskih likov, ki bi bili bolj poglobljeni in ne bi bili le v funkciji Eschenbachovega pogleda in poželenja.
Ravno lik Anne, ki predstavlja drugi pol Eschenbachovega egoizma, se zdi kompleksen in razklan, a na žalost bralk ne dovolj razdelan. Anna je namreč srečno poročena z Ewaldom, skupaj imata dva otroka in zakon razumeta kot trenutek, ko je »poljubnost poželenja prekinjena«, ravno zaradi tega pa je intenzivnost njenega razmerja z Eschenbachom in strastno poželenje, ki vodi njeno željo, tako uničujoče za njeno prepričanje v samo sebe in svoje vrednote. »Gre za lakoto in žejo telesa po telesu. Vendar ne po kakem poljubnem, temveč po enem, edinem, po tem, za katerega upamo, da nas bo obogatilo kot lepa dopolnitev nas samih«, ji na neki točki reče Eschenbach. A ta lakota je v njunem primeru želela preveč, egoistična želja po lastnem zadovoljstvu pa premagala željo po ustaljeni sreči, ki sta jo oba že imela.
»Strast si ustvarja svobodo delovanja, ki niti kot tako niti v svojem delovanju ni nujno upravičeno. Aktivnost je preoblečena v pasivnost, svoboda v prisilo. Smo kazensko neodgovorni«, Eschenbachu pove prijatelj – a vendarle nosimo odgovornost do sočloveka. To Eschenbach do neke mere spozna v drugem delu svoje zgodbe, po bankrotu, kar prinese dobrodošlo osvežitev njegovega zagrenjenega karakterja in določeno osebnostno rast, ki se je sicer zdela praktično neverjetna. To se kaže v njegovem odnosu do sosedov v bloku, kamor se preseli, saj prvič dejansko opazi posameznike v svoji bližini, ki niso tam, da bi jih izkoristil, kot tudi v odnosu z odtujeno hčerko in starši, o katerih je v prvem delu romana sicer govoril z odporom in brez interesa.
A takšen preskok se zdi le še ena izmed priložnosti njegovega privilegiranega življenja: »Užival je v občutku, da se je izgubil ves smisel.« Čeprav je »strmoglavil« na »samo dno«, je bil kljub temu dovolj privilegiran, da ga to ni uničilo, marveč mu omogočilo možnost za nov začetek, bivanje na samotnem otoku in refleksijo svoje preteklosti. V idealizirano podobo premišljujočega protagonista, ki v dnevni rutini išče nov smisel, pač ne moremo verjeti. Cinizem gor ali dol, izpostaviti velja še eno stvar, ki zmoti prav na koncu romana. Srečanje z Anno, ki naj bi predstavljalo sklenjen krog njunega burnega odnosa, Eschenbachu res morda ponudi zaključek, ki ga je potreboval, da zares lahko začne znova, medtem ko je Annina usoda z njeno boleznijo zapečatena smrti. Priznamo, da bi bil srečen konec sicer češnjica na torti že tako pre-idealiziranemu razpletu protagonistove zgodbe in še manj verjeten, kot je že zdaj, a vendarle – ne moremo se znebiti občutka, da je Anna »kaznovana« za svoja dejanja, medtem ko je Eschenbachov egoizem, s katerim je vztrajno pritiskal na Anno s svojimi željami po njuni združitvi, nagrajen z novim, nepopisanim listom.
Opazovalec ptic tako kljub slogovni ustreznosti in pripovedni spretnosti po svoji vsebini ne prepriča. Vprašanje o poželenju in morali, ki le-tega sprejema ali zavrača, v zaključku zaradi dvoličnosti usod razvodeni, antipatičnost protagonista pa zaradi njegove idealizirane usode le še dodatno odvrne od tega, da bi v avtentičnost njegovih prepričanj in namenov z gotovostjo verjeli. Morda pa smo le preveč cinični.
Uredila: Ajda Klepej
Lektoriral: Tjaž Mihelič
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
