27. november, 2019 / Literatura / Recenzija

Zarja Vršič: Kozjeglavka

Aljaž
Primožič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2019

Zarja Vršič v prvencu Kozjeglavka pred bralce polaga paleto različnih zgodb, ki so temačne in polne liričnosti, s čimer pa ne izgubijo svoje izrazito pripovedne funkcije. Dolžina 34 zgodb ni konstantna: od zelo kratkih, pa do malo daljših, ki pa nikoli ne presežejo desetih strani. Skoraj vse so na robu med realnostjo in popolnim nadrealizmom, a z večinoma prvoosebno pripovednostjo ne izgubijo stika z resničnostjo, v kateri živi bralec. Različni so tudi pripovedovalci – različnih spolov, starostnih skupin, prihajajo iz različnega ozadja ter si delijo različnost pri doživljanju sveta.

Zanimiva je tudi izbira naslovov zgodb. Te so običajno naslovljene po ključnem motivu iz zgodbe, a se pomen naslova pred branjem običajno zdi popolnoma drugačen kot po branju. Gre le za enega od mnogih dokazov, da Vršič kljub mladosti do potankosti obvlada funkcionalnost jezika in v prid izkorišča njegovo odvisnost od konteksta.

Mlada prozaistka v mnogih zgodbah poseže po grozljivih elementih – od srhljivih bitij (kot so mrtvi hrošči (Pridne punčke sanjajo hrošče), lovec na sanje v istoimenski zgodbi ali pa grozljivi hudič, ki v Satanskem tangu udarja po klavirju), preko dogodkov (brcanje mačke v Sledeh ali pa skoraj absurdno ravnanje deklice s truplom v Rusalki) vse do grozljivih stanj človekovega uma, kar se najbolj očitno kaže v retrospektivnem ponavljanju dogodkov iz življenja pred smrtjo v Pomoti. Čeprav se na prvo žogo zdi, da je glavna skupna tema izbranih zgodb v prvencu grotesknost, bi sam za glavni skupni imenovalec izbral življenjskost: kljub nekaterim izjemno nadrealističnim delom knjige, kot je recimo hollywoodska rast kril v Vzemi viagro, se zdijo prav vse zgodbe resnične. Mogoče celo vsakdanje. Zdi se, da Vršič z izpiljenim slogom jezika doseže stopnjo, ko zmore preseči klasično zasledovanje grotesknosti. Poskus tega smo lahko opazovali že v Temni snovi Mojce Kumerdej, a je Vršič pri tej tehniki nedvomno uspešnejša.

Pomembno je izpostaviti tudi to, da se avtorica v prvencu odlično spopade tudi s tematikami, ki mladim ustvarjalcem pogosto predstavljajo spolzek teren, kjer lahko zapadejo v patetičnost. Tako ljubezenska razmerja, družinski in prijateljski odnosi ne izgubijo svojega čara. Še posebej izstopajoč je spopad Vršičeve z motivom smrti in minevanja: to temo s stavkom »Smrt je preprosto smola pri kartanju z bogom.« v Pomoti enostavno razsuje v sklop edinstvenih drobcev razmišljanja o smrti ter tako bralcu dokončno dokaže, da že zdaj sodi v sam vrh slovenskih prozaistov.

Avtorica zgodbe predvsem pripoveduje in si ne domišlja, da je literatura platforma za izvajanje »statementov«, političnih manipulacij nad bralcem. V zbirki obstajajo zgodbe, ki obvisijo v trenutku. Ostanejo povsem brez prisiljenih šokantnih koncev, ki bralca pretresejo, s čimer manj spretni avtorji uspešno zakrijejo slogovno šibkost in klišejskost ostalih delov zgodbe. Še kadar se ob koncu zgodi kaj vznemirljivega (npr. v Tihožitju s psom, ko pes obleži v mlaki bruhanja in krvi), se to zdi popolnoma nepomembno, saj se avtorica hipoma posveti povsem drugi temi. Vršič ravno s temi navidez banalnimi pripovedmi, kot je vsakodnevni boj dveh upokojencev proti glodavcu v Voluharju,ter premišljenim jezikom, ki ne popušča tekom zgodb, slika čarobnost življenja in kaže na dejstvo, da je le to zgrajeno pretežno iz dnevov, ko se ne zgodi nič posebnega – samo smo.