18. 9. 2020 / Intervju / Literatura
Rina Pleteršek (1996) je študentka dramske in filmske igre v Rusiji. Piše kritike in urednikuje pri portalu Koridor in reviji Zamenjave ter deluje na Radiju Študent. Premalo spi in obsesivno kupuje knjige.

Volha Hapejeva: »Umetnost je sredstvo mišljenja in je bila vedno kritična do vseh nedelujočih sistemov.«

Volha Hapejeva je beloruska pesnica, katere dela so prevedena v več kot 10 jezikov. Piše poezijo, prozo in drame, občasno pa tudi knjige za otroke. Sodelovala je na številnih literarnih festivalih in konferencah po vsem svetu, prav tako je prejela mnogo mednarodnih rezidenčnih štipendij, med drugim je v letu 2019/2020 prejemnica štipendije »Pisateljica mesta Gradec« (Avstrija). Kot ustvarjalka avdio-vizualnih predstav sodeluje z elektronskimi glasbeniki in vizualnimi umetniki. Je članica beloruskega centra PEN in Društva beloruskih pisateljev. Doktorirala je iz jezikoslovja, raziskovalno se ukvarja s temami primerjalnega jezikoslovja, filozofije jezika, sociologije telesa in vprašanj spola v kulturi in literaturi. Volha Hapejeva je med drugim avtorica knjig Няголены ранак (2008; Neobrito jutro), Сумны суп (2014; Žalostna juha), (в)ядомыя гісторыі (2013; (ne)verjetne zgodbe), Граматыка снегу (2017; Slovnica snega) in Кэмэл-Трэвэл (2019; Camel-Travel).

Ustvarjate na zelo veliko področjih; poezija, dramaturgija, proza, prevajanje, hkrati pa se ukvarjate z lingvistiko, sociologijo spola in literature. Je to le naključje? Kaj vam je najbližje? Bi rekli, da lingvistika in sociologija vplivata na vaše literarno pisanje, in če, kako?

Poezija je bila vedno moje glavno področje zanimanja, čeprav si ne morem predstavljati svojega življenja brez jezikoslovja in študij spolov, saj so bili ti zelo pomembni za to, da sem postala pisateljica. Mislim, da so me ravno te študije spola izoblikovale in mi pomagale razširiti slog in teme, ki se jih dotakam v svojem delu.

Kar me je pri branju vaše poezije najbolj pritegnilo, je občutek za romantiko brez nepotrebnega sentimentalizma. Poleg tega se mi zdi, da izstopa zelo previdno izbrano besedišče, z nazornimi metaforami, včasih se mi zdi vaša poezija celo matematično pravilna. Kakšen je vaš proces pisanja, kaj vas navdihuje? Morda lahko izdate, kaj je najbolj vplivalo na vaše pisanje?

Hvala. Navdih lahko dobim povsod, saj ni majhnih stvari za poezijo. Vse je pomembno in za mene še posebej tiste drobne stvari, podrobnosti, mala bitja. Pogosto jih v vsakdanjem življenju spregledamo, jim ne posvečamo pozornosti, vendar to ni pošteno – kot pesnica poskušam izravnati to neenakost. Kar se tiče vpliva na moje pisanje, ne morem reči, da sem prebrala veliko fikcije, večina mojega branja so nefikcije in knjige o filozofiji ali slovarji, kjer sem tudi dobila veliko navdiha za pisanje poezije.

Med drugim ustvarjate tudi avdio-vizualne predstave. Kako ste pričeli s predstavami in kaj vas pri ustvarjanju najbolj navdihuje. Glasba, vizualije, poezija?

No, prvič sem sodelovala v performansih mojih starejših kolegov pisateljev, ko sem bila v poeziji še začetnica, pred približno 15 leti.  Ampak potem sem začutila, da želim narediti nekaj svojega. Spoznala sem ustvarjalce elektronske glasbe, ki so želeli sodelovati z mano in mojo poezijo, tako se je vse začelo. Jaz sem predstave uporabila, da bi pritegnili več občinstva za poezijo, želela sem pokazati, da je lahko tudi poezija »gledališka« in da to ni nekaj dolgočasnega ali preveč intelektualnega. Obenem v času takšnega sodelovanja nastajajo novi pomeni in interpretacije mojih pesmi.

Pišete tudi literaturo za otroke. Nekateri pravijo, da je to najtežja vrsta pisanja, saj pomagate oblikovati nove generacije. Kako pišete za otroke in kako se takšno pisanje razlikuje od pisanja za odrasle?

No, ja, se strinjam, pisati preprosto je zelo težko :), hkrati pa pri pisanju za otroke ničesar ne smeš preveč poenostaviti. Ko pišem otroško literaturo, razmišljam o sebi, ko sem bila majhna deklica, in o tem, kaj sem si želela brati. Nikoli se ne pogovarjam z otroki, kot da vem več kot oni, kot da sem odrasla, nikakor. Smo enakovredni in tudi od njih se lahko veliko naučim. Mislim, da je to skrivnost uspešne otroške knjige.

Ste tudi profesorica na Minsk State Linguistic University in se ukvarjate s prevajanjem iz mnogih jezikov. Koliko svobode si lahko prevajalec dovoli pri prevajanju drugih literatov? Ali vam je to, da sami pišete tako poezijo kot tudi prozo, v pomoč pri prevajanju?

Vsak prevajalec se odloči sam. Trudim se biti čim bližje izvirniku, kajti če prevajaš preveč lahkomiselno, zakaj potem prevajati, potem je bolje, da napišem svojo pesem ali zgodbo. Rekela bi, da je ravno obratno, moje prevajalsko delo mi pomaga pri pisanju, saj sem pri prevajanju pozornejša do vseh odtenkov besedila. Kot je rekel Nabokov – najbolj pozoren bralec je prevajalec.

Pred kratkim sem brala članek o izginjanju beloruskega jezika, saj veliko Belorusov uporablja ruščino. Kljub temu, da v Belorusiji živi skoraj 10 milijonov ljudi, je aktivnih govorcev beloruščine le 4 milijone. Kaj mislite, da je razlog za to žalostno situacijo, in, ali se vam  zdi, da literatura lahko reši jezik?

Razlog je zelo preprost, po referendumu leta 1995 je bila ruščina sprejeta kot drugi državni jezik. Pred tem smo imeli samo en državni jezik – beloruščino – in človek je lahko občutil razliko. Po toliko letih politike rusifikacije beloruski jezik težko preživi, toda jaz in drugi pisci, ki uporabljamo beloruščino, naredimo vse, da se ohrani, dokler se razmere na državni ravni ne spremenijo in bo beloruščina spet edini državni jezik.

Ves svet lahko v šoku opazuje dogajanje v vaši rodni Belorusiji. Kako sami gledate na dogajanje in kje v situaciji vidite literaturo? Zgodovinsko je literatura vedno nosila pomembno funkcijo tudi v političnih zadevah, menite, da se danes lahko proti politiki borimo z umetnostjo?

Strinjam se z vami, da je bila literatura med pomembnimi političnimi spremembami vedno v ospredju. Zato mi je res žalostno, ko dandanes od nekaterih naših množičnih medijev slišim, da zdaj »ni časa za poezijo«. Kot da bi ljudje pozabili na njeno moč in jo imeli za nekaj malega in okrasnega, to je žalostno. Umetnost je sredstvo mišljenja in je bila vedno kritična do vseh nedelujočih sistemov. Resnična umetnost je zelo človeška in je zato eden najmočnejših in najlepših načinov, da se zaščitimo in da zastopamo svoje vrednote. Razmere v Belorusiji so zdaj resnična tragedija. Razkriva se tudi naša kolektivna travma, saj smo narod, ki ga je diktatura dolgo zlorabljala. Želim verjeti, da se bodo spori zgladili, a zagotovo bo trajalo nekaj časa.

Če ste morda zasledili, je pred nekaj tedni svetovno znan slovenski filozof Slavoj Žižek napisal komentar o protestih v Belorusiji, na le tega se je s protestnim pismom odzvalo ogromno beloruskih akademikov. Kaj sami menite o tej situaciji? Ali mislite, da lahko tuji akademiki ocenjujejo situacijo v Belorusiji brez škode za protestnike in njihove zahteve?

Vsakdo ima pravico nekaj svobodno misliti ali povedati, toda ko govorimo o javnih osebah, kot je Žižek, si je pomembno zapomniti tudi položaj, s katerega govori. Verjetno je njegov položaj biti opazovalec s svojimi prepričanji in idejami, s svojim ozadjem. Žalostno je, da lahko filozof takšne ravni uporabi tako poceni ali plitvo pripoved, kot je: »To, kar je [Lukašenko] dosegel, je bila ekonomska stabilnost, varnost in red.« Žal je preveč površen in me spominja na tiste starše, ki jim je najpomembneje nahraniti otroka, ne da bi skrbeli za njegova čustva, interese in dušo. A tudi tu se Žižek moti, saj so gospodarske razmere za samostojna mala in srednje velika podjetja katastrofalne. Zasebna založba skorajda ne more preživeti in gre za vprašanje preživetja in niti ne dobička. Ni programov, ki bi podpirali prevode iz beloruskega jezika v druge jezike (kot obstajajo v drugih postsovjetskih državah) ali objave v beloruskem jeziku. Davek za založbe je morda najvišji v Evropi: 20 % v Belorusiji v primerjavi s 13 % v Rusiji ali 7 % v Nemčiji.

Mislim, da je pomembno prisluhniti glasovom države, vendar je to težko, saj tudi tu obstaja hierarhija, ter filozofi iz Belorusije za evropsko akademijo nimajo veliko vrednosti (kot jo ima na primer Žižek), kar je žalostno. Drugo vprašanje, ki ga Žižek pozabi omeniti, je, s katerimi sredstvi sta bila dosežena ta »red« in »stabilnost« – trajne laži, nasilje, zapori, čustvena posilstva, strah itd. Posledično imamo prebivalstvo, ki se boji vsega? Oprostite, vendar ne potrebujem takega reda in stabilnosti.

               
Foto: Helmut Lunghammer