• Datum objave: nedelja, 21. februar 2016
  • Vida Voglar: O pekinezerju in pitbullu [basen]

    Na robu mesta je v razkošni vili s tremi garažami užival razvajeni pekinezer. Na mraz ni kaj prida maral hoditi, poleti mu je bilo prevroče, spomladi premokro in jeseni se je pritoževal, da često stopi na segnita jabolka. Tako je naneslo, da je hodil na blato in odvajal vodo kar v plenice, mastil pa se je s pregrešno dragimi konzervicami in lososovimi oblizki.

     

    Nekega dne pa njegova skrbnica pozabi zapreti vhodna vrata. »Viš, viš,« mu je izza ogla najedal predrzni martinček. Še preden je žaba do konca izrekla: »Nazaj se drži, saj …«, jo je na žalitve senzibilni pekinezer pičil na prosto in takoj ko je to storil, so se za njim zaprla vrata. »Baraba si, da veš!«, pekinezer povzdigne glas, kolikor le zmore mlad, fino vzgojen psiček, in se požene za urnim martinčkom. A gorje – čim to stori, pade v odtočni jašek, žaba in martinček pa za njim urno zapreta pokrov (plop!).

     

    Pekinezer joka, toži, kliče boga, jadikuje, da bi se ga še kamen usmilil (martinček je trši), a nihče mu ne odgovori. Minejo ure, dnevi, deset lososovih oblizkov bi že moral vmes použiti, a pekinezer še vedno hira v kruti jami. Martinček in žaba sta jo podurhala bogve kam. Ravno že misli obupati, s šapicami si pokrije objokane oči in čaka na smrt.

     

    Kar nenadoma zasliši nad seboj hripav glas: »Kaj pa ti vekaš, malček?«

     

    Bil je pitbull, rešenec one organizacije »Srce za Bulle,« imenovan Mile. Pekinezer je poprej zviška gledal nanj, kajti Mile je stroške svoje rešitve odplačeval z delom v skladišču bližnje trgovine. »O, Mile, Mile, odpusti mi vse težke besede, reši me iz te zagate. Rotim te, pokliči mojega veterinarja, da mi odčita čip in kontaktira mojo skrbnico,« veka pekinezer. Mileta so njegove zbadljivke marsikdaj zadele globoko v srce, a vendar je mila duša, čeprav na videz grob. In pekinezer mu za povrh obljubi še ducat tistih malih konzervic. Po nekaj dvoumnih ugankah, grobi besedi ali dveh, vendarle dobrodušni silak s svojim železnim gobcem in jeklenimi zobmi kot za šalo vzdigne težek pokrov in izvleče pekinezerja, čigar zadnjica je bila tokrat onečedena (tudi) od tujih goven. Ni minilo dolgo, pa pride od veterinarja veterinarska tehtnica in odčita pekinezerju čip. V nekaj urah je pekinezer, očeden, spet na svoji zofi, s plenico na riti, z zvrhanim krožnikom rodovniških oblizkov pred seboj in z »Usodnim vinom« na ekranu.

     

    Zdajci na vratih pozvoni, skrbnica odpre in začudena zagleda na pragu pitbulla Mileta. »Na konzerve sem prišel k svojemu prijatelju pekinezerju, in da vidim, kako mu kaj gre,« prijazno de s svojim raskavim glasom. »Pekinezeeer!« se zadere skrbnica. »Nek pitbull trdi, da je tvoj prijatelj?« Pekinezer pa priliznjeno, hinavsko: »Nobenega pitbulla ne poznam, mati.« In Mile skrušeno odide nazaj v svojo podnajemniško garsonjero.

     

    Nauk: »Pekinezer dlako menja, čudi pa ne!«

     

    Vida Voglar je v tretjem krogu Koridorjevega tekmovanja Kosajte se s Kosom napisala basen na podlagi prvih štirih minut kratkega filma Jašek Urbana Zorka. Prvo mesto in uvrstitev v majski finale ji je podelila žirija v sestavi Urbana Zorka, Žige Valetiča in Lare Paukovič. Basen je po Literarni teoriji Janka Kosa kratka zgodba, po notranji zgradbi epska, vendar z didaktičnim pomenom, kar se pogosto kaže kot posebej izrečen nauk na koncu teksta. Motivno se naslanja na like in dogodke iz živalskega in rastlinskega sveta, ki jih personificira, vendar so mogoče tudi basni s človeškimi osebami ali celo bogovi. 

    Opomba: tekst je nastal v tridesetih minutah. 

     

    Foto: Živa Kočevar

    Sorodni članki: