22. 6. 2020 / Literatura / Recenzija

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2019

Bolj ko so se pisci o zgodovinskem romanu zavzemali, da bi znotraj tega žanra prišlo do realizacije velikega slovenskega besedila o obdobju druge svetovne vojne, manj je takih besedil dejansko bilo. Pravzaprav je v obdobju zadnjega desetletja izšlo še več besedil, ki so se namesto s pomembnimi in znanimi posamezniki ali obeležji ukvarjali z zasebnim, intimnim, a ne nepomembnim – kolesje velike zgodovine se ustavi že zaradi majhnih napak v njem samem. Ta posebna značilnost slovenskega zgodovinskega romana je vidna tudi v romanu Ivana pred morjem.

Začetek romana se drži preverjene formule: glavni lik romana, v tem primeru neimenovana ženska, ki je tudi glavna pripovedovalka romana, se je prisiljena vrniti domov in obračunati z duhovi preteklosti – predvsem mora pospraviti in pripraviti staro družinsko hišo za novo lastnico. Tu je stara omara, kredenca, slika, doprsni kipi in škatle, škatle in škatle datumsko urejenih pisem in drugih pritiklin, ki jih je babica Ivana shranjevala – za koga? Babica Ivana je predstavljena kot enigma, toda ne zgolj zaradi nosečniškega trebuha, o katerem nihče v sorodstvu ne ve ničesar, temveč tudi zaradi svojevrstne uporniške in čudaške osebnosti, kot jo je pripovedovalka spoznavala v svojem otroštvu. Ni je strah se postriči »na kratko«, sošolkam v zapetem in konzervativnem internatu predstavlja svobodo zaradi svojega kljubovanja, prav tako pa ne čuti nobene pohlevnosti ali dolžnosti do podobe nežne ženske, kot je bila vzpostavljena v času med obema vojnama: snubcu Adrijanu si upa napisati, da ga pogreša, da ga celo noro pogreša. Nato je preudarna, močna soproga, za nekaj let se zazdi, da bo v maniri Luise Pesjak zaključila s svojim pisanjem, a zaradi vojne je zopet »prisiljena« prijeti za pero. Toda takrat je že mati in skrbi so že druge in drugje, po vojni se vse te zdijo nepomembne (kako se je lahko vojna sploh zgodila?). Babica Ivana se je morala torej skozi celotno svoje življenje po kameleonsko prilagajati razmeram v zunanjem okolju. V tem oziru je njena demenca, ki je zahtevala lasten fizični prostor, pravzaprav osvoboditev, saj je bila v tistem fizičnem in mentalnem prostoru najverjetneje še najbolj Ivana.

Kljub temu da je Ivana predstavljena kot ključni del neke družine, roman ni družinska kronika: je namreč preveč subjektiven in nemara tudi prekratek, predvsem pa je protagonistkina mati kot vmesni člen med preteklostjo, babico Ivano, in sedanjostjo, pripovedovalko, izredno šibko izrisan lik. Nemara je preveč prostora namenjenega zgolj Ivanini zgodovini in njeni (možni) ponovitvi v osebi pripovedovalke: hčerka Pina tudi iz samega tkiva romana izgine na podoben način, kot je izginila iz Ivaninega mentalnega sveta v romanu – po selitvi v Ljubljano se je Ivana vselila v Pinino sobo in jo naredila za svojo lastno, pa vendar je povsem na mestu vprašanje, ali ta izbris ni bil že posledica bolezni.

Kot sem že zapisala, bi torej težko rekli, da je roman družinska kronika, saj glavna pola predstavljata predvsem Ivana in pripovedovalka, ki vsaka na svoj način skušata delovati znotraj kolesja zgodovine. Poudarek na času življenja obeh akterk ukinja možnost simetrije in tudi preslikave življenja ene na življenje druge. Predvsem je poudarjena ženskost obeh akterk v smislu specifičnosti in drugačnost od še vedno patriarhalnega sveta, ki pa je vendar drugačen – vsaj tako ga predstavi pripovedovalka, ki tu izpostavi predvsem možnost odločitve za ne-otroka. Drugih razlik ni zaznati, zaradi česar je tudi ta postavljena pod vprašaj, ali je to res lahko edina razlika med Ivano in pripovedovalko.

Babičin okvir je druga svetovna vojna, ki vsaj v okviru žanra slovenskega zgodovinskega romana postaja nekaj tradicionalnega, domala do te mere, ko se že sprašujemo, ali je mogoče vanjo vnesti še kakšen nov vidik. Nemara pa nanjo gledamo tudi napačno: bolj kot na posamezne zgodbe o delovanju posameznika znotraj mnogo večje zgodovine bi lahko na te zgodbe gledali kot na posamezne rekonstrukcije skrivne zgodovine naroda. Pri tem skrivna ne pomeni prepovedana, ampak zgolj to, da je bil vstop vanjo otežen zaradi drugih ideoloških vrednot, zanemariti pa tudi ne gre bralnih navad. Ivana pred morjem tematsko torej ne prinaša ničesar novega, saj smo žensko perspektivo že brali (na primer roman Da me je strah avtorice Maruše Krese).

Novost je prisotna zlasti v načinu samega pripovedovanja, v katerem se izmenjuje pripovedovalkin osebni odziv na pisma, v manjši meri tudi na trivialne pripetljaje v povezavi s sodobnostjo in njenim lastnim življenjem, in vsebina pisem, pri čemer razmejitev ni povsem natančna. Oboje zaznamuje visoka stopnja liričnosti: pisma so ljubezenska, sprva polna zanosa mlade (in prve) ljubezni, potem postanejo treznejša, previdnejša, a še vedno ostajajo prostor pobega. Po vojni se liričnost pisem prelije v posebne vrste spominjanje, ki je v osnovi kolaž različnih pogledov na Ivano in na njeno življenje po vojni. V ta kolaž vstopajo pripovedovalkina razmišljanja o odnosu med ženskami v družini – kot dva pola se vzpostavljata zlasti babica in vnukinja, o zgodovini družine in zgodovini tudi sicer. Pri tem je moteče, da se liričnost začne obračati v didaktično nagovarjanje (bralca) in zapisovanje splošnih trditev, ki naj bi veljale za vse, kar pač ni mogoče – če pišemo in poudarjamo individualno izkušnjo posameznika (fiktivnega ali resnične osebe), razna posploševanja delujejo okorno.

Nastavki teh vprašanj pa poleg tematik druge svetovne vojne (prepovedana ljubezen, posilstvo, nasilje itd.) naslavljajo tudi druge teme, ki so zlasti v zadnjem času prednjačile pred ostalimi: takšno je na primer vprašanje staranja, zlasti zapuščanja in demence, telesne šibkosti, ki jih zaznavamo pri naših bližnjih in o čemer se, tako kot liki v romanu (Ivana–Pina, Ivana–Adrijan), ne znamo pogovarjati. Problematično je, da se teh tematik niti znotraj fiktivnega sveta romanov ne moremo več kot zgolj dotakniti. Kot odgovor na te teme roman izpostavlja nekakšen patološki strah pred samoto, ki je v romanu predstavljen kot posledica travmatične izkušnje polpretekle zgodovine.

Zdi se, kot da bi si roman želel napisati, kaj vse bi lahko bili (kot pripadniki skupnosti, tudi narodne), pa zaradi strahu nismo. Ivana bi se lahko razkrila kiparju Piumanu, Adrijanu, svoji družini, se soočila s svojo zgodovino, pa se ni. Soočenje z zgodovino v prvi vrsti namreč ne pomeni njene pozabe, ampak predvsem sposobnost ustvarjanja sedanjosti, kar je vsekakor močno sporočilo romana. A ker slednje ni najbolj jasno vidno in ker so nekateri pripovedni postopki izrazito modelni, se poraja vprašanje žanra, v kontekstu nominacije romana za kresnika pa tudi, kaj pomeni za sodobno slovensko literaturo nagrajevanje izrazito žanrsko obarvanih del, ki naših predstav o svetu ne spreminjajo, temveč jih celo potrjujejo.