Varja Balžalorsky Antić: Klobuk Vere Revjakine B.

Aljaž
Primožič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: LUD Šerpa
Leto izida: 2018

V svojem pesniškem prvencu nas Varja Balžalorsky Antić skozi oči na videz običajnih lirskih subjektov (večinoma žensk) zapelje po najrazličnejših pokrajinah. Z dodelanim in strogo premišljenim jezikom avtorica slika najrazličnejše bralcu bolj ali manj neznane svetove: vse od mestne turobe (Alegrija nad Beogradom), rajskih plaž (Atlantski mir) do neizprosne puščave (Invokacije za odpiranje). Mojstrski opisi pejsažev se preko zbirke razvijajo v »glasnejše« pesmi o bolj poznanih temah, kot sta ljubezen in sobivanje, ki pa v bralca ne butajo s prisiljenimi in že stokrat videnimi čustvenimi izlivi, temveč se ga dotaknejo z lepoto in čistostjo, ki ju v nekaterih pesmih podkrepi še negotovost (npr. v verzih pesmi: »In sva in nisva, upajoča, / da vselej le nastajava, / … /) ali nemoč (verzi v nenaslovljeni pesmi:  »Ne zmorem izgovoriti tvojega / daljnega portreta / bliski pogleda me peljejo / v zasvetno /… /«).

Jezik je nabito poln, a bralcu pusti zadihati ob pravih trenutkih. To avtorica doseže z raznoliko oblikovanimi pesmimi, vsaka stran namreč prinaša nekaj (vsaj oblikovno) svežega. Tu je potrebno omeniti pesem Izpeljani greh, sindikalni izlet, kjer Antić poseže na dandanes malo pozabljen teren avantgardnih pristopov pisanja. Vso zbirko spremlja zasanjan jezik z ogromno okrasnimi pridevki, ki  pesmi včasih morda odnesejo rahlo predaleč od knjižnih polic širše javnosti bralcev. Jezik je sicer brez dvoma dodelan, premišljen in svež. Zanimiva je tudi vpeljava nepoznanih, izmišljenih ali pozabljenih besed, kot je glagoljati (v pesmi Izpeljani greh, sindikalni izlet) in zasvetno (v pesmi Plavanje v čakre).

V zbirki so motivno sicer vidni zametki aktualnosti (npr. begunstvo v Nadomestno mleko in (ne)radikalni feminizem v Vsem mojim materam) ter bolj ali manj posrečene ironije (npr. Impresija: Novi lirizem), pa vendar se pesmi ne prenaglijo v prisiljen humor ali ambiciozno revolucionarnost. Avtorica tu znova s pridom uporabi tenkočutnost svojega jezika in pesmi s skoraj nevidno črto omeji v ogrado rahlih, nevsiljivih delov, ki pa zato niso nič manj zapomnljivi.

Zelo zanimiv je tudi ritem zbirke. Pesmi so sicer zapisane večinoma v prostem verzu, pa vendar nekaj na njih spomni na neenakomeren ritem železnice, na kateri je skrivnostna Vera Revjakina B. pozabila klobuk. Tempo bralca čisto nežno pretresa, pogosta je namreč sunkovita nekonstantnost ohranjanja dvovrstičnih kitic.  

Balžalorsky Antić sicer več kot razume, da lahko umetnik največ doseže z nežnostjo in preprosto lepoto, pa vendar so največji uspeh zbirke zagotovo pesmi, kjer si avtorica upa stopiti iz okvirjev in drzne malo trše dregniti v bralca. Biser je od povprečja povsem različna Ars Poetica za telebane, ki je povsem sveža, (uspešno) ironična in na kratko – genialna. V njej se avtorica poigra s Horacijevim delom celo do te mere, da skoraj popolnoma opusti z okrasnimi pridevki dodobra obložene besede, ki sicer predstavljajo zaščitni znak prvenca. Tudi drugače je Klobuk Vere Revjakine B. poln nanašanja na druge avtorje (Un, Debeljak, Cvetajeva …), s čimer pesnica bralcu postavlja tudi vprašanja o temi, ki je njej najverjetneje tudi najbližja – o pisani besedi.