• Datum objave: nedelja, 19. februar 2017
  • Tom Veber: ***

    Hudiču zdaj zrem naravnost v oči.

    Oči svetlikajoče se rubinaste barve.

    Dolgo zrem v njega in on zre vame,

    sva eno.

    Njegova črnina se zliva v vsako poro moje kože.

    Čutim njegovo prisotnost,

    duši me, ne morem dihati.

    Otopel tavam po svetu, ki mi je bil nekoč znan.

    V telesu, ki ga več ne prepoznam.

    V osebi, ki jo izgubljam in ji več ne zaupam.

    Tonem,

    hladni podvodni tokovi mi mršijo lase,

    vodne kače se ovijajo okoli mojih okončin,

    s prsti se dotikam snežno belih biserov na dnu morja.

    Moje telo je nabreklo, oči rdeče in otožne.

    Pod njimi se rišejo globoki podočnjaki,

    katerih sivina priča o nespametnih odločitvah.

    Dih pojenja, korak se krajša, pogled temni.

    Sorodni članki: