6. decembra, 2019 / Literatura / Pod površino
Tinkara V. Kastelic, rojena 3. 1. 2001, z oktobrom 2019 študentka prevajalstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani, do tedaj dijakinja bežigrajske gimnazije. Rada ima Möderndorferja, čaj in Azurno obalo, prostega časa nima, včasih piše poezijo, še raje spi.

Tinkara V. Kastelic: SEJEM, KNJIŽNI

Tinkara
V. Kastelic

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
35. Slovenski knjižni sejem
Kdaj: 26. november – 1. december 2019
Kje: Cankarjev dom, Ljubljana

Dan, prvi

»Yo girl, wassup?«

Na dogodkih tolikšnega obsega se je izogniti nerodnim srečanjem z znanci praktično nemogoče.

Že v predprostoru naletim na skupino znanih obrazov. Vljudno odzdravim, X vpraša: »Kaj pa ti tu, si se malo pogret prišla?« »Ne, sem službeno,« odgovorim, nemudoma presenečena nad težo, ki jo imajo te besede, spregovorjene iz ust tako nesporno mladega dekleta.

»Kaj, a ti to resno?«

Blazno resno.

Huh, to je bilo zabavno, si mislim, ko odhajam stran od skupinice. Zmedena reakcija sogovornikov mi je všeč, odločim se, da bo ta teden to moja dnevna parola.

Z neučakano kretnjo potisnem vrata in brž ko prestopim prag, me prodajalci napadejo z vseh strani. Vsak bi mi rad nekaj prodal pod pretvezo, da gre za edinstveno priložnost, praktično za darilo, da vse nujno potrebujem in da marsikaj zamujam. Ne morem verjeti svojim očem.

Je bilo to vsako leto tako, se vprašam. Ozračje, ki ga imam v spominu od preteklih let, ni namreč prav nič podobno temu, ki me je pričakalo danes. Ne, tole je novo, zaključim. Verjetno imam samo smolo, da sem med tistimi prvimi zagretimi obiskovalci, katerih pozornost bi razstavljavci, zdaj še polni energije, radi pritegnili.

Ali pa je morda kriva moja platnena vreča, s katere kriči napis Filozofska fakulteta, ki me tokrat na sejem spremlja prvič? Je kriva moja karakteristična »študiram humanistiko« oprava, mom jeans črne barve, moški pulover, črni gležnjarji s peto, plašč iz umetnega krzna, ki sem jo vzljubila v zadnjem času? Nimam namreč občutka, da so vsi obiskovalci deležni tovrstne pažnje, da je slednja naključno porazdeljena med nič hudega sluteče sprehajalce.

Včlani se v Svet knjige, tole kupi, pa ti damo nekaj zastonj, pusti nam svoje osebne podatke, ne zamudi, ne zamudi.

Do knjig si, z izjemo Beletrinine in nekaterih stojnic s strokovno literaturo, po nekaj minutah sploh ne upam več pristopiti. Takoj ko moje roke sežejo k polici, na sebi začutim par oči, ki me motri izza hrbta kakor ranjeno divjad. Prišla sem kupit znanje, zdi pa se, kot da je znanje prišlo kupit mene, žalostno opazim.

Kmalu popolnoma pozabim na namen svojega obiska in se zgolj posvetim trudu po izogibanju kakršnegakoli očesnega stika z mimoidočimi, po poslopju se premikam s svetlobno hitrostjo. Imam morda le jaz slab dan?

Odločim se pofotkati nekaj naslovnic knjig – z leti sem se naučila, da sem tipični impulse shopper, v trenutku se mi zdi, da vse krvavo potrebujem, da mi bo vse prišlo prav –, da do naslednjega dne prebrskam zaloge v Cobissu in razmislim predvsem o tem, kaj res potrebujem, večinoma študijsko gradivo.

Foucault, Barthes, Miller Res bom morala narediti ožji izbor, spoznam; Iserjevo Bralno dejanje pa si vseeno prilastim brez pomisleka. Prijatelj ga je bral lani ob približno takem času leta, se spomnim, nemudoma malo boljše volje zaradi spomina na večer, preživet v dobri družbi.

Kotička univerzitetnih založb danes nisem opazila, ugotovim pred izhodnimi vrati. Nič hudega, tako ali tako se vrnem jutri. Odločim se, da drugič pridem opremljena z bolj nevtralnim videzom in z malo več časa, kupila si bom nekaj za božič, si rečem.

Na poti domov na netu pregledam sejemske dogodke, ki sledijo v prihodnjih dneh. Danes so bili odri pretežno še prazni, na stolih pred njimi so počivali nekateri obiskovalci, predvsem starejši in otroci, za redke se mi je zdelo, da nekaj čakajo. Poleg tega sem prišla precej zgodaj, malo po prvi uri popoldan, da sem se izognila večernemu navalu prvega dne.

Na uradno otvoritev nisem uspela iti. Iskreno mi je ljubše tako, osebno imam raje, da za spremembo namesto ljudi knjige o sebi spregovorijo same.

Dan, drugi

Potem ko najdem stojnico založb Univerze v Ljubljani, ki sem jo včeraj iskala, in se s težkim srcem odločim, da ničesar ne potrebujem dovolj, da bi si to trenutno lahko privoščila, grem raje nazaj gor do Studie Humanitatis po de Saussurovo Splošno jezikoslovje. Precej nova zadeva, prevod deluje dober; res bi ga lahko kupila že včeraj. Postopam še pred Freudom in Lacanom, vendar se odločim, da je do plače še predaleč za napol utemeljene nakupe.

Ko z Jezikoslovjem stopim do pulta, da bi plačala, me spet izda moja Filozofska fakulteta, ki jo sicer kar s ponosom vlačim naokoli. »A, za študijske potrebe, kajne?« »Niti ne, sem službeno,« rečem in se posmehnem – vem, da sem zmedla ubogo prodajalko, ki sedaj nerodno ugiba mojo starost, in uživam v tej mali poziciji moči.

»Oh, sem vas ocenila za malo mlajšo.«

Sploh ni pomembno, nasmeh.

Odločim se, da so nasprotja zabavna, in svoje osemnajstletne noge sprehodim do nasproti stoječe mize s trivialno literaturo. Poceni ljubezenski romani, še bolj poceni kamuflaža za mehki pornič. Preden sva postala tujca, to bo to.

Prodajalka knjig za intelektualce me gleda. He he.

Igric se hitro naveličam. Grem do Beletrine po kupček izvodov Houellebecqove Možnosti otoka. Predlani sem jo kupila zase, lani za takratnega fanta, letos pa sem se odločila, da bom z njo obdarovala še druge. Najljubši avtor in knjiga, znižana na borih 5 evrov, dve muhi na en mah.

Ob 15:30 pridem na Forum oder sredi predavanja Antigona 20. stoletja, zamujam pol ure. Govora je, po pričakovanjih, o Sofoklovi, Anujevi, Smoletovi in Žižkovi Antigoni. Poznam vse štiri, celo nekaj predstav sem videla, vse so mi zelo pri srcu. Good stuff, ampak nisem razpoložena za dramatiko, kmalu ugotovim. A, pa Boris A. Novak sedi v prvi vrsti.

V Debatni kavarni je govora o prihodnosti poučnih knjig za otroke. Sama sem rasla s številnimi otroškimi enciklopedijami in prav dobro se zavedam, koliko svojih dosedanjih uspehov dolgujem prav njim, saj so v meni vzbudile neusahljivo zanimanje za ta in vse druge svetove. V nostalgični zamaknjenosti malo postanem in poslušam, nato pa stopim dalje.

Spomnim se, da je na Lili Novy pogovor s Kamenkom Kesarjem o trženju knjig in samozaložništvu, to je kar praktično. Tema, lokacija niti ne toliko. Kljub temu grem malo tja, da uidem množici, kar se izkaže za dobro odločitev. Zna biti, da mi bodo pridobljene informacije nekoč prišle še kako prav.

Borisa znova srečam po koncu dogodka. Z govorci z Antigone zdaj stojijo pri šanku.

Jaz grem ven na kuhančka.

Dan, četrti

Včeraj ob 12:30 bi morala iti na Juvenes translatores, zaradi faksa. Nisem utegnila, zaradi faksa.

Danes je na tapeti Debatna kavarna. Ob 15h prisedem k pogovoru o romanu Pogumno v svobodo. Gre za zgodbo mlade Nigerijke, ki ji uspe ubežati trgovini z ljudmi, pove napovedovalka. Kar kul, si rečem, za to si rade volje vzamem čas.

Kljub temu, da je pogovor res zanimiv, o trgovini z ljudmi, prisilni prostituciji in spolni zlorabi poslušam zgolj pol ure, potem pa se odločim iti na sprehod, da si zbistrim misli. Rada bi ostala do konca, vendar me tovrstne teme vedno potrejo. Danes, opazim, še nekoliko bolj kot običajno.

Morda bo bolje, da grem do Pisateljskega odra poslušat o Segregaciji humanizma in kozmopolitstva. Stvar je sicer še malo bolj zatežena, ampak od humanizma mi večino časa vsaj ne gre na jok, si rečem napol v šali, da bi se razvedrila.

Zraven odra je Studia Humanitatis. Nemudoma bolje razpoložena se odločim, da moram obvezno spet na en obhod, da sama s sabo predebatiram še kakšen nakup. Kozmopolitstvo lahko tudi počaka.

Kar me v resnici čaka med knjigami je, tokrat mi je naključje srečanja resnično naklonjeno, Jan Podbevšek, ljub prijatelj, četudi ne bližnji, za širšo javnost pa glavni urednik našega Koridorja ali, ker sem tu navsezadnje službeno, tehnično gledano moj vrhovni šef. Objame me in nato govoriva malo o razstavljenih delih, malo o organizaciji sejma, malo o življenju na splošno.

Prav Jan me nato, ko stojiva pred Drugim spolom Simone de Beauvoir, opozori na izid Prvega spola Romana Vodeba, češ da je trenutno big deal, nekaj naj bi se celo zaresno protestiralo. Iz njegovih besed hitro razberem, da gre za precej grobo in odurno zadevo, kao neka nova provokativa, alter in mačo in prezirljivo. Da se ne motim, ugotovim še isti dan, ko mi kolegica pošlje link do taiste knjige, ki jo na fotografiji hvali sam Zmago Jelinčič.

Ko se z Janom posloviva, grem nemudoma na net. »Feminizem je skozi zloglasno teorijo spola (gender) simptomatsko naperjen proti moškim, saj jih skuša simbolno kastrirati in na ta način posredno moralno sesuti družbo. Simptom je seveda zavidanje penisa,« v Prvem spolu bojda pravi Vodeb.

Nisem se zmotila. Tole se je za zjokat.

Ko pridem do dela, kjer tip pravi, da se opira na Freuda in Lacana, gladko ugasnem ekran. Z očmi bežno še ujamem stavek, v katerem se avtor sprašuje »ali so lezbijke (sploh) ženske«. Če ne bi imela novega telefona, bi ga najverjetneje razbila.

Dude, this is boutta get personal.

Moja dobra volja strmoglavi strmo proti ničli. Med tolažbo z vinom ali s hrano tokrat izberem slednjo.

Dan, peti, in dan, šesti

Odločim se, da si bom vikend obarvala bolj leposlovno in da bom tokrat skušala ostati prijetno razpoložena. Ko vsaj ne bi bila taka jokica, so dnevi, ko me prav vsaka malenkost vrže iz tira. Zaenkrat mi gre dobro, ampak je šele jutro.

Danes je na sporedu Joga in ples s Salambo in Jogijem, delavnica za otroke. Popolno! Tudi meni ne bi škodilo, če bi se vendarle začela ukvarjati s kakšnim športom. Pa še malčki so luštkani.

Za prijateljičino hčerkico kupim Pikija Jakoba in Zvezdico Zaspanko. Naj otroci rastejo z dobro knjigo, verjamem že od nekdaj, mene pa kupovanje slikanic osrečuje. Deklici slikanice, sebi pa Delo … Če mene vprašaš, v primerjavi s pravljicami naše Delo čisto nič ne osvobaja. Grem kar naprej.

Vsak dan opažam, da je tudi letos Jo Nesbø praktično vsepovsod, kot že lansko leto. Kljub temu tudi tokrat ne vzamem v roke nobenega njegovega romana, pa sem slišala, da tip ni slab. Morda si samo preveč želim izstopati iz množice in s tem delam napako. Toda to, česar ne vem, me prav zares ne boli.

S Tadejem Golobom je podobno. Tu je Jezero, Leninov park in Dolina rož, ta je, vidim, nova. Kritike mojih prijateljev so bile do zdaj, tako imam v spominu, kar pohvalne. Kljub temu Goloba ne berem. Kar tako pač, ker sem se tako odločila.

Bolj mi je pri srcu intimnejši Neapeljski cikel Elene Ferrante, ki ga na knjižnem sejmu prav tako srečujem že nekaj let. Letos je v središču pozornosti težko pričakovani prevod zadnjega, četrtega dela, ki v slovenščini nosi naslov O izgubljeni deklici. Številne obiskovalce sem videla poseči tudi po Genialni prijateljici, prvem delu omenjene tetralogije, ki več kot očitno (zasluženo) še vedno privablja vedno nove bralce.

V ospredju je še Aljoša Bagola z delom Kako izgoreti, ki je kot pravi prodajni fenomen že nekaj dni po izidu v ponatisu, kar je noro. Tudi medijski odziv nanjo je neverjeten. Zase dvomim, da bom kdaj posegla po njej, take stvari niso zame; me pa veseli, da se tudi pri nas kdaj kakšna knjiga še tako rekordno razproda.

V nedeljo sem že precej utrujena od neskončnega toka informacij in vrveža na sejmu. Posedam pri Forum odru in razvijam strategijo. Po pol ure strmenja v prazno se odločim, da si bom zadnji dan tu popestrila po svoje.

Ha! Imela bom tematski zaključek.

Najprej grem po Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj; kar malo me je sram, da te knjige še nimam, pa tudi prebrala je žal še nisem. Nato grem sistematično nakupovat kot obsedenka. Danes je prvi december in jaz bom prva bela snežinka.

Nabiram:

Belo se pere na devetdeset

Kot belo, kot ljubezen

Črna koža, bele maske

Popolna omama: droge v tretjem rajhu.

Moj prvotni plan, s katerim se odpovedujem impulzivnim nakupom, na tej točki dokončno propade.

Ampak je vse okej, ker je moja torba zdaj bolj bela od kleti baze mamilaškega kartela. Z drugimi besedami, moralna zmaga.

Ko smo že pri zmagah, bodimo za trenutek resni, velja omeniti nekaj pomembnih literarnih dosežkov zadnjih dni. Prvi, najpomembnejši, je prav današnji. Kot veleva tradicija, so tudi danes, na zadnji dan Slovenskega knjižnega sejma, razglasili knjigo leta. Dogodek ima še toliko večjo težo, saj strokovna komisija zgolj izbere nominirance, nagrajenca pa »izvolijo« obiskovalci sejma.

Rezultat glasovanja za knjigo leta 2019 prijetno preseneča in, po mojem mnenju, obeta veliko dobrega sodobni slovenski književnosti. Izmed petih vrhunskih del se je javnost odločila za knjigo Vinjete straholjubca, ki sta jo soustvarili piska Eva Mahkovic in ilustratorka Eva Mlinar. Omembe vredno se mi zdi dejstvo, da zmagovalka ni izšla pri kateri od večjih, bolj znanih slovenskih založb, temveč pri manjši, specializirani založbi VigeVageKnjige, ki je s tem javnim priznanjem dokazala svojo prepoznavnost na slovenski kulturni sceni.

Prav tako je treba izpostaviti potopisni roman Jakoba J. Kende Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, za katerega je avtor v sredo prejel nagrado za najboljši literarni prvenec 35. Slovenskega knjižnega sejma. Pohvaljena je bila med drugim intertekstualnost romana, prepričljivost dialoga ter tekoč pripovedni tok …

»O, lej jo, a ti si še kar službeno

A se ti hecaš.

»S par kolegi gremo en krog po mestu, kuhančke sprobat pa to. Če hočeš, lahko joinaš.«

Službeno, ta je res dobra.

Koga pa zajebavam?