15. 9. 2020 / Intervju / Literatura
Sem Kristjan Rakar, star sem 18 let in sem v tretjem letniku gimnazije Ledina. Rad kolesarim, šahiram, berem, grem v gledališče, gledam filme (če so res dobri), špilam/poslušam glasbo and so on and so on.

Thomas Antonic: »Ne razmišljam v kategorijah, kot so poezija, glasba, film. Zame so vse del ponotranjenega kreativnega procesa.«

Thomas Antonic (1980) je avstrijski pesnik, pisatelj, filmar in glasbenik. Svoj doktorski naziv je pridobil na področju germanistike na Dunajski univerzi. Posveča se sodobni avstrijski in nemški literaturi ter zapuščini ameriške beatniške generacije. Poleg monografij, študij in esejev je tudi avtor leposlovnih del, na primer Der Bär im Kaninchenfell (2013; Medved v kunčjem krznu), JOE 9/11 (2014) in Flackernde Felsbilder übler Nachtvögel / Flickering Cave-Paintings of Noxious Nightbirds (2017; Migljajoče jamske risbe ogabnih nočnih ptic).

Znaten delež vašega dela in raziskav je posvečen tako imenovani beatniški generaciji. Kdaj ste se z njo prvič seznanili in kaj vas je na njej tako pritegnilo?

Beatnike sem začel brati pri šestnajstih. Začel sem s Kerouacom, sledila sta Burroughs in Ginsberg, kasneje ostali. V njihovem pisanju in biografijah sem naletel na življenjske nazore ter načine razmišljanja, ki so se skladali z mojim. Našel sem sebi sorodne duše, se kasneje z nekaterimi tudi spoprijateljil.

Proučevali ste njihov vpliv na avstrijsko literaturo ter se tudi sami preselili v San Francisco. V kolikšni meri, bi rekli, sta ti celini kulturno prepleteni?

Gre za dva različna svetova, ki se sicer mestoma stikata – še posebej Severna Amerika in Zahodna Evropa. Države bivšega Vzhodnega bloka, kot je nekdanja Jugoslavija, so se temu pridružile šele pred tridesetimi leti, zato na stvar mogoče še vedno gledate drugače.

V tem globalno-usmerjenem duhu ste tudi soustanovili umetniški kolektiv William S. Burroughs Hurts. Kako bi strnili njegovo poslanstvo?

Nekega poslanstva pravzaprav nimamo, ustvarjamo pač glasbo, poezijo in vizualno umetnost, ki nam je povšeči kot skupini. Ime kolektiva se naj ne bi jemalo preveč resno. Lahko pa tudi. Kakor želite. Vaša odločitev.

To interdisciplinarnost lahko zasledimo tudi v vašem leposlovju. S skeniranjem QR kode v Der Bär im Kaninchenfell, na primer, lahko svoje branje obogatimo z originalno glasbo, JOE 9/11 pa se začne s povezavo do spletne videoigre. Kako to vpliva na naše dojemanje zgodbe?

Težko rečem. Morda je to vprašanje primernejše za bralce? Smatrajte to za neke vrste dopolnilo. Kako vpliva na naše dojemanje filma spremljajoča glasba?

Omenjena romana je skupaj z vami napisal finski umetnik Janne Ratia. Kako je izgledal vajin proces pisanja?

Nadvse preprosto. V prvi knjigi na primer nastopata dva protagonista. V alternirajočih poglavjih sledimo zgodbi iz obeh perspektiv. Janne je začel s prvim poglavjem, mi ga poslal, jaz sem napisal naslednjega in tako naprej. Nobenih pravil, nobenih dogovorov, nobenih načrtov – povsem proste roke.

V sklopu vaših študij o avstrijski avantgardi 20. stoletja ste se dobro seznanili z delom Wolfganga Bauerja. Je njegov eksperimentalni slog kakorkoli oblikoval vaše pisanje, morda vaše nedavno Flackernde Felsbilder übler Nachtvögel?

Niti ne. Pravzaprav prav nasprotno. Bauerjev slog je nadvse unikaten in ga s svojim ne morem primerjati.

Poleg vsega ste še glasbenik, literarni teoretik, ustvarjate pa tudi filme. V intervjuvu z nedavno preminulo pesnico Ruth Weiss vam je vse svoje početje označila za podaljšek svoje poezije. Bi rekli, da to drži tudi za vas? Premiera vašega dokumentarnega filma o njenem življenju nas bo pričakala prihodnje leto. Kaj jo po vaše izpostavlja v beatniškem gibanju?

Sam ne razmišljam v kategorijah, kot so poezija, glasba, film. Zame so vse del ponotranjenega kreativnega procesa. Tako ne bi rekel, da je vse kar počnem podaljšek moje poezije. Zavračam ločnice med umetniškimi disciplinami. Za Ruth pa je po drugi strani izjava povsem smiselna, saj so celo njene slike ali film The Brink – pesmi, vizualne pesmi. V njenem življenju in delu je veliko aspektov, po katerih se razlikuje od ostalih Beatnikov, začenši z dejstvom, da je odrasla na Dunaju ter bila s svojimi starši prisiljena v beg pred nacisti leta 1938. Prav tako je bila ena izmed redkih žensk v gibanju, polnem nadutih seksistov, kateri so govorili o spolni osvoboditvi, a delovali le v svojo korist. Pisala je drugače. Leta 1949 je izumila žanr Jazz&Poetry. In pravzaprav se ni nikoli razglašala za pripadnico Beatnikov, dokler je ni tako imenovala Brenda Knight v svoji knjigi Women of the Beat Generation (1966). Kot sem zapisal v osmrtnici na spletni strani European Beat Studies Network, so jo imenovali Boginja beatniške generacije, sama pa je bila do tega naziva skeptična in ga zavračala. Večkrat mi je povedala, da ga ne mara in da ga je naveličana.

                    
Foto: Sarah Earheart