13. decembra, 2019 / Literatura / Recenzija
Aleš Jelenko (1986), magister managementa; pesnik, pisatelj in urednik ter prejemnik nekaterih (ne)pomembnih literarnih nagrad na slovenski in tuji sceni. Izdane knjige: Spopad z moralo (Ekslibris, 2010), Kontejner (Volosov hram, 2016), Prvinska govorica (KC Maribor, 2017) in (Ne)obstoj (Volosov hram in JSKD, 2018).

Stephen King: Tisto

Založba: Beletrina
Leto izida: 2019
Prevod: Marko Košan

Precej neverjetno je, da je kultni roman Stephena Kinga It (Tisto) šele zdaj preveden v slovenščino, saj od izida mineva že 33 let (roman je pri založbi Viking izšel leta 1986); v večini držav je prevod romana luč sveta ugledal že pred leti (v Srbiji na primer leta 1991). In ko se je nekako zdelo, da ga pri nas mogoče nikoli ne bo, je umetnostni zgodovinar Marko Košan vzel stvari v svoje roke in zajetni roman prevedel v slovenščino. Končno, bi lahko rekli.

Kingova dvaindvajseta knjiga je po izidu doživela mešane odzive; splošna bralska javnost je roman dobro sprejela, še več – z leti je postal nepogrešljivo čtivo ljubiteljev grozljivk. Po drugi strani pa Kinga literarna srenja nikakor ne sprejme medse – tako je bilo tudi po izidu tega romana; žanrska literatura pač nekako ne prodre v te kroge. Komercialno uspešnim avtorjem se kritiki že apriori izogibajo, kar seveda pomeni, da njihove knjige precej lahkotno ovržejo kot literarno nepomembne oz. mainstreamovske. Vendar ali je res upravičeno domnevati, da dobra prodaja izključuje kvaliteto? Menim, da Stephen King dokazuje ravno nasprotno – dobra literatura je lahko tudi komercialno uspešna.

Obsežen, skoraj 1400 strani dolg roman je letos v dveh knjigah izšel pri Beletrini. Srhljivka nas po dveh časovno različnih poteh vodi h končnemu obračunu. Ko se sprehajamo po prvi, sledimo zgodbi, ki se odvija med letoma 1957 in 1958. Spremljamo dogajanje sedmih otrok (kluba zgub), ki se soočajo z različnimi težavami: Richarda Tozierja zasmehujejo zaradi očal; Bena Hanscoma zaradi debelosti; Eddie Kaspbrak je žrtev posesivne matere, ki mu onemogoča normalno otroško razposajenost in igro; Mike Hanlon se zaradi svoje polti sooča s predsodki in rasizmom; Beverly Marsh je ujeta v pesti nasilnega očeta, ki z njo pogosto obračunava; Stan Uris je tarča mladostnikov (in odraslih) zaradi svojih židovskih korenin; Bill Denbrough pa ima težave z jecljanjem, ki je posledica njegove travmatične izkušnje, ki se zgodi povsem na začetku romana – njegov brat George namreč postane prva žrtev Tistega (tokrat v podobi zloveščega klovna Pennywisa. In ravno vsi ti najstniki se nekako povežejo, združijo, spoprijateljijo; zdi se namreč, da jih težave, s katerimi se vsakodnevno soočajo, le še bolj držijo skupaj, saj se tako počutijo enake in sprejete. Vendar Tisto, ki se prebudi vsakih sedemindvajset let, ni zadovoljno zgolj z eno žrtvijo, zato začne terorizirati tudi člane kluba zgub. In tako se prava zgodba šele resnično začne.

Druga pot, ki se odvija hkrati, saj King neprestano menjuje časovna obdobja in zorne kote gledišča, se dogaja sedemindvajset let kasneje, ko je sedmerica že odrasla. Ponovno morajo združiti moči, da se spopadejo s Tistim in ga enkrat za vselej porazijo. Toda to ni tako enostavno; nekdanji tesni prijatelji so se razkropili (razen Mika ne živijo več v Derryju, ki je sicer glavno prizorišče dogajanja) in živijo vsak svoje življenje, čeprav tekom romana izvemo, da jih je otroštvo na nek način zaznamovalo – Beverly živi z moškim, ki jo fizično in psihično trpinči (kot jo je nekoč oče), Eddie si je našel partnerko, ki ga spominja na posesivno mater (in na nek način nadaljuje življenje v mehurčku varnosti) itd.

Kar je na tem mestu pomembno reči je, da Tisto ni le srhljivka, ni le pripoved o sedmih prijateljih, ki se soočijo s skrivnostnim in grozljivim bitjem, ampak je mnogo več – je (p)opis dejanske družbene slike v teh časovnih obdobjih. Dobro razvidna so nasilna ustrahovanja in trpinčenja med mladostniki, nič manj resnična ni grozljiva podoba rasizma (»Moja mama je še vedno prepričana, da je [Chuck Berry] bel, hvala bogu. Če bi vedela, da je črnec, mi najverjetneje ne bi pustila poslušati njegovih pesmi.«), homofobije (»Ko sta Mellon in Hagarty šla mimo, objeta okoli pasu, je Webby za njima zavpil: Ta klobuk bi si moral zatlačiti v gobec, ti ritopik zajebani!«), hinavščine (ljudje raje pogledajo drugam, kot pa gredo na pomoč) in zlorab (tudi doma v družinskem okolju). To, kar filmske adaptacije vztrajno zaobidejo, je pravzaprav osrednja tema Kingovega impozantnega dela.

Tako se med branjem večkrat vprašamo, ali je Tisto pravzaprav le metafora za zlo, ki se širi v namišljenem mestecu, ali gre vendarle za dejanski temačni stvor, ki spreminja obliko, glede na strah posameznika. Tisto se namreč ne pojavlja le v podobi klovna Pennywisa, pač pa tudi v podobi velikanskega pajka in skrivnostne ptice. Zdi se, da se Tisto manifestira v obliki, ki kar najbolj negativno vpliva na dotično osebo. Ne gre le za strah, gre za občečloveško hudobo: »S strahom lahko živiš []. Mogoče ne vekomaj, ampak zelo, zelo dolgo. Z žalitvijo pa morda ne moreš, ker odpre razpoko v tvojem razmišljanju. Ko pogledaš navzdol in skoznjo, vidiš, da so doli živa bitja z majhnimi očmi, ki ne mežikajo.« In te besede so morda najlepši dokaz, da Tisto sega onkraj klasične horror zgodbe, da lahko prikaže in dokaže tudi primer okolja, ki ni vredno, da obstaja.

Poleg vsega tega pa smo v romanu priča odraščanju in opazovanju razlik med odraslimi in otroki. Otroci imajo neprimerno več domišljije kot odrasli, otroci si upajo in želijo več … Odrasli nekako obstanemo. Obmirujemo. Zadane nas resničnost. Izuči in oblikuje nas po potrebah okolja. In nato nas ne izpusti več. Le redko smo še priča občutkom, ki smo jih imeli nekoč: »Zaskrbljenost in želja. Razlika med resničnostjo in željo … razlika med preračunljivostjo odraslega človeka in otrokom, ki preprosto gre in se spusti. Med njima niso le leta, temveč cel svet.« In začuda – v knjigi smo priča celo Kingovim humornim vložkom, na katere radi pozabljamo, da obstajajo. »Harold je vprašal Alfreda [], če meni, da se bodo ceste vdrle in zrušile. Ta je odvrnil, da bo prej zamrznil pekel, kot bi se lahko tukaj zgodilo kaj takega. Harold si je za trenutek predstavljal Hitlerja in Juda Iškarijota, kako si zavezujeta drsalke …«

In ravno zato, ker roman odpira tovrstna, pomembna vprašanja, je še kako aktualen tudi danes. In tudi pri nas. Iz tega vidika ga je še vedno nemogoče spregledati, zato smo lahko zadovoljni, da smo po toliko letih dobili tudi slovenski prevod.