12. oktober, 2019 / Literatura / Recenzija
Aleš Jelenko (1986), magister managementa; pesnik, pisatelj in urednik ter prejemnik nekaterih (ne)pomembnih literarnih nagrad na slovenski in tuji sceni. Izdane knjige: Spopad z moralo (Ekslibris, 2010), Kontejner (Volosov hram, 2016), Prvinska govorica (KC Maribor, 2017) in (Ne)obstoj (Volosov hram in JSKD, 2018).

Sergej Harlamov: Mnogoboj mitologij

Aleš
Jelenko

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Spremna beseda: Vid Bešter
Založba: Litera
Leto izida: 2019

Po zmagi na Festivalu mlade literature Urška in prvencu Jedci (JSKD) se Harlamov po večletnem premoru vrača na literarno sceno s pesniško zbirko Mnogoboj mitologij, ki je pravzaprav logično nadaljevanje njegovega dosedanjega ustvarjanja – zbirka je le še bolj izčiščena, pravzaprav kirurško natančna.

Knjiga, ki je posvečena Platonu, Ballardu in Centrali, je razdeljena na štiri poglavja in – s spremnim zapisom – obsega dobrih sto strani. Toda Harlamov nas že pred poglavji, pred začetkom zbirke, preden se pravzaprav dobro pripravimo na branje, jasno postavi na pot, po kateri nas bo vodil: »dovolj mi je / zapovedi / izpovedovanja / ker sočustvujem s tabo / bralec / se ne bom skušal / niti vživeti vase / samo pretvarjal se bom.« In te besede povsem jasno in razločno donijo skozi celotno zbirko.

V prvem poglavju (Pesnik se odpravi ali Shema) trčimo ob moč, pomen in smisel besed. Dejstvo je namreč, da – splošno gledano – tudi dandanes poezijo še vedno dojemamo precej kičasto, romantično …, utopično pravzaprav. S tem pa poeziji (in pesnikom/pesnicam) pripisujemo vlogo, ki ni nujno resnična: »tudi ta knjiga / je lahko orožje // če znaš dobro ciljati / in ti ni sveta* // *naboj seže globlje / od vsake poezije«. Ti verzi pravzaprav niso nič drugega kot posmeh vlogi poezije, ki ji nekateri pogosto priznavajo nadnaravno moč. In ko Harlamov v pesmi Nada? Nada (Amor Fati) zapiše: »že zdavnaj sem obupal nad poezijo / veliko prej kot adorno,« to deluje povsem organsko in v skladu z nastavkom pesniške zbirke, ki ji »ni mar / za manične manifestacije bede abecede.«

Drugo poglavje, ki nosi naslov Arhitekti duš ali O očesu, ki odsotno vse vidi, zgovorno nadaljuje poslanstvo zbirke, le da se v tem razdelku več ukvarjamo z navezami bog-človek-pesnik-pesem, ob katerih se spomnimo nedavnega intervjuja z avtorjem na portalu RtvSlo.Si, ki ga je opravila Nadina Štefančič. V njem Harlamov pravi, da ni pesnik, pač pa si je raje nadel oznako pezdnik, s katero se jasno distancira od nekih pavšalno sprejetih podob pesnika kot takega. S tem pa se postavlja v opozicijo; če je pesnik človek navdiha in inspiracije, ki nežno vodi pero po praznem listu papirja in se čustveno odziva na vse dražljaje okoli njega, je pezdnik njegovo alternativno nasprotje – jasno, mehansko, načrtno. Zato (svojega) življenja ne poveličuje, ker ni dano od boga (Pogubljen v lunaparku), niti od kogarkoli drugega: »moje življenje / je samo reakcija na to / da so me zasačili v tem telesu / v katerem se ne zmorem pretvarjati / da me ni doma.« Saj veste – upsss, sorry, ja, tukaj sem, kaj hočemo.

In nato (pre)stopimo v tretje poglavje – Mnogoboj mitologij ali O vrtoglavici zemeljskih revolucij –, ki se malce bolj neposredno dotakne družbene situacije, a hkrati ne deluje družbeno kritično per se: »zmeraj teže je bežati pred tem / da ni pred čem bežati / toda to samo po sebi še ne pomeni / odsotnosti sleherne avtoritete / pač pa zgolj to / da je edini možni izhod / tisti z glavo skozi zid // padle bomo revidirali kasneje.« V tem poglavju zaznamo tudi neko fascinacijo nad cono Rog, a ne tisto angažirano, kot je zadnja leta v navadi, pač pa na neki drugi ravni – realistični, brez političnega ozadja. Podoben občutek dobimo, ko se valjamo skozi besede: revolucija, trupla, demokracija, teror, humanizem, človečnost, hierarhija …, ki so prisotne, a ne moralizirajo po nepotrebnem, ne napeljujejo k dejanjem, zgolj so.

Zbirka se zaključuje z razdelkom Lucida intervalla ali Anekdote iz življenja, kot ga ni bilo, v katerem se – vsaj tematsko – kar nekajkrat pojavi smrt: »moje življenje / ni vredno toliko / da bi zanj / zahteval kakšnega / niti nočem / komur koli dati pooblastila / da stori to / v mojem imenu / ali skozme,« kar da zbirki v zaključku nek bolj počasen in umirjen tok, da lažje prikolovratimo do konca te t. i. sodobne psihomanije, kot piše na zadnji platnici knjige.

Kaj je torej značilno za celotno knjigo? Pesmi so (s)pisane ekonomično – značilno je varčevanje z besedami (napisane so le najnujnejše črke/besede), kar povsem strni vsako pesem, zato so tudi verzi izrazito kratki (ponekod sestavljeni le iz besede ali dveh). Iz pesmi je izvzet kakršenkoli intimistični moment, prav tako ni zaznati klasičnega pripovednega loka, gre bolj za aforistično naravnave tekste (kratkost in jedrnatost ter ironičen obrat), kar pravilno opazi tudi pisec spremne besede, Vid Bešter. Kljub vsemu temu Harlamov v svojih filozofsko naravnanih zapisih dobro ohranja ritmičnost, lomi verzov pa so narejeni tehtno in premišljeno.

Skratka, tistim, ki v poeziji iščejo odrešilno moč intimizma, ker menijo, da so pesmi pomembne zaradi izlitja čustev na papir, ta knjiga ne bo (iz)dala želene nirvane, saj kot pravi avtor v pesmi Bralcu ali O glasu in glasniku: »to ni pesniška zbirka.« In res ni; no, vsaj ni klasična pesniška zbirka. In ravno zato se bo Mnogoboj mitologij zagotovo znašel na knjižni polici vsakega bralca, ki v literaturi išče mejne/robne stvaritve. Mnogoboj mitologij Sergeja Harlamova je s tega vidika nespregledljiv; gre namreč za več kot dobrodošel endemit v sodobni slovenski pesniški produkciji.