5. junij, 2019 / Literatura / Recenzija
Eva Kryštufek je študentka primerjalne književnosti, ki se zanima predvsem za opero, balet in literaturo. Nekdo jo je nekoč nekje označil, da je stroga gospa, sama pa se s to trditvijo ne strinja, saj je za naziv gospa še premlada.

Rudy Francisco: Helium

Eva
Kryštufek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Button Poetry
Leto izida: 2017
 

Po različnih socialnih omrežjih že dlje časa kroži posnetek ameriškega pesnika Rudya Francisca med enim izmed njegovih nastopov, na katerem recitira svojo poezijo. S posnetki si je prislužil na milijone ogledov in množicam zbudil zanimanje za slam poezijo. Prav zaradi teh videov je gostoval v mnogih ameriških pogovornih oddajah, med drugim se je kot prvi pesnik s celotno pesmijo predstavil tudi v Tonight Showu z Jimmyjem Fallonom. Njegovi najbolj gledani videi vsebujejo recitale pesmi, ki so del njegove pesniške zbirke Helium, ki je leta 2017 izšla pri založbi Button Poetry.

Med branjem pesniške zbirke moramo imeti v glavi, da gre za zbirko pesmi, namenjenih slam poeziji, torej govorjeni poeziji, katere namen je hitro razvneti množico in (odvisno od narave dogodka) zmagati v dvoboju recitiranja. Bralcu, ki s tem žanrom ni seznanjen, lahko tako pesmi delujejo na prvo žogo in celo trivialne, saj so enostavne za razumevanje, metafore in druge pesniške figure pa so (če so že vključene v pesem) preproste in v sebi ne skrivajo posebne globine. A to nikakor ne pomeni, da so Franciscove pesmi plehke in prazne, ampak pomeni le, da so namenjene drugačni ciljni publiki kot poezija, ki smo je pri nas običajno vajeni.

Pesniško zbirko sestavljajo štirje deli in vsak obravnava svojo temo. V prvem delu tako najdemo ljubezensko poezijo, drugi del spregovori o nesrečnih razmerjih in depresiji, tretji del obravnava družbeno kritične teme, kot so rasizem, nasilje in okoljska problematika, medtem ko v četrtem delu obravnava različne, pozitivne teme (rojstvo otroka, odpuščanje, samosprejemanje, uživanje v samoti …).

Ko začnemo brati Franciscove pesmi, se vanje zelo hitro ujamemo in celotno zbirko preberemo na mah, saj s svojim iskrenim slogom in pisanjem v prvi in drugi osebi ustvarja iskreno, intimno atmosfero, ki bralcu daje občutek, da je z njim na prijetnem klepetu ob kavi. Njegove pesmi ne vsebujejo rim, a imajo kljub temu močan in jasen ritem, skozi katerega bralec sprejema intenziteto pesnikovih čustev. Kljub temu da običajno piše v kiticah (izjema je par pesmi v prozi), te bolj služijo sami preglednosti in nimajo ključne vloge. Prav ta, na čase kar otroška preprostost ustvari čustveno povezavo med samo pesmijo in bralcem, ki z lahkoto dojame, kaj želi Francisco v posamezni pesmi povedati. Njegove pesmi sicer variirajo od preprostih izpovedi in ugotovitev do obsežnejših pripovedi, ki bralca preko realističnih opisov dogodkov spretno vodijo do same ideje pesmi. Čeprav dela prav to njegovo poezijo dostopno in primerno za kar najširši spekter poslušalstva, pa ne moremo mimo tega, da njegovo spretno vodenje do bistva bralca prikrajša za lastno interpretacijo pesmi, saj je pravilni odgovor le eden – tisti, ki ga Francisco sam ponudi. To dejstvo lahko zmoti marsikaterega izkušenejšega bralca, ki uživa v lastnem reševanju poetičnih zagonetk, a ponovno je potrebno na tem mestu poudariti, da je prvoten namen namenjen dogodkom slam poezije, kjer mora pesnik–recitator za uspešen nastop v trenutku ustvariti povezavo s poslušalstvom, za katerega je zaželeno, da takoj dojame idejo in mu z vzklikanjem in ploskanjem pribori zmago v dvoboju.

Prav ta nedvoumnost in preprostost se izkažeta za izredno uporabni predvsem v tretjem delu zbirke, ko Francisco spregovori o perečih družbenih problemih, saj s svojim neposrednim jezikom z lahkoto zajame problematiko rasizma, homofobije, onesnaževanja in tako učinkovito sproži samorefleksijo pri svojih bralcih oz. poslušalcih. Prav tako se njegov slog več kot učinkovito izkaže pri branju ljubezenskih pesmi iz prvega dela, ki so na njegovih dogodkih tudi najbolje sprejete, saj se bralci v njihovi iskrenosti in včasih tudi naivnosti z lahkoto prepoznajo. Njegov slog se kot nekoliko pomanjkljiv pokaže le pri pesmih, ki obravnavajo zahtevnejše bivanjske tematike, kot so depresija in anksioznost, saj se jezik na določenih mestih zdi nekoliko siromašen in bi za opisovanje občutij lahko uporabil nekoliko bolj obogaten jezik z več pesniškimi figurami, ki bi bralca in poslušalca zadel enako močno kot pesmi iz prvega in tretjega razdelka.

Rudy Francisco s svojo pesniško zbirko dokazuje, da je poezija lahko namenjena tudi širšim množicam in da za uživanje v njej ne potrebuješ bogatega predznanja. Njegovo poezijo bi na kratko lahko opisali kot dostopno, preprosto in iskreno. V širšem umetniškem kontekstu pred seboj sicer nimamo posebnega presežka, vendar prav take pesniške zbirke skrbijo za priljubljenost in razvoj poezije, saj dajejo glas preprostim ljudem, ki dobijo priložnost, da se z umetnostjo istovetijo, četudi sami prej niso izkazovali zanimanja za poezijo. Kljub zelo preprostemu jeziku si pesniška zbirka Helium vsekakor ne zasluži vzvišenih pogledov, saj obravnava za današnji čas še kako relevantne tematike, ki so zahvaljujoč socialnim omrežjem dosegle svetovne množice in marsikoga spodbudile k branju in raziskovanju poezije, predvsem pa poslušalce in bralce pripravile do poglobljenega razmišljanja o trenutni globalni problematiki.

To the Girl Who Works at Sturbucks, Down the Street from My House on Del Mar Heights Road, I Swear to God I’m Not a Stalker

When I asked you for a chai latte,

what I meant to say was:

»I was walking past. I saw you in the window.

I only came in here because I had to know

what your voice sounded like.«

But instead of saying that, I got really nervous

and just ordered the first thing on the menu.

I don’t even know what »chai« is.

Or latte, for that matter.

I imagine, when God made you,

he cussed fort he first time. He turned to an angel,

gave him a high five and said: »Goddamn, I’m good!«

You are that beautiful. I spent the last five days

trying to figure out how I’m going to introduce myself

to you properly, and I think I’ve finally figured it out.

It’s going to be something like … »Hi«. That’s all I got so  far, but I think it’s a goo