• Datum objave: nedelja, 30. april 2017
  • Primož Sturman: Žigolo

    Iz trafike, v kateri je v gotovino zamenjal bon za petdeset evrov, je stopil na mestni pločnik. Država mu jih je dobro desetino pri izplačilu odvedla za dohodnino, tako da mu jih je v žepu ostalo nekaj manj kot štirideset.

    Pred tremi meseci je izgubil službo v javnem podjetju. Nesoglasja med njim in direktorjem so se poglabljala, motile so ga predvsem zamude pri plači, ki so postale stalnica. Na nekem sestanku sta se sprla, naslednji dan ga je povabil v svojo pisarno, kjer mu je izročil odpoved delovnega razmerja z utemeljitvijo, da je bila njegova prijava na razpis pomanjkljiva.

    Tistega dne se je zatekel k svoji dobri prijateljici, ženski srednjih let, s katero sta se spoznala prek interneta in to še v času, ko ni bilo družbenih omrežij. Vanjo se je zaljubil, ona pa je vse njegove osvajalske poteze odklanjala. Velikokrat se je zaradi tega počutil užaljenega, naposled pa se je le umiril in se sprijaznil z dejstvom, da sta lahko le prijatelja.

    Na poti iz trafike je prejel njeno sporočilo. Vabila ga je na obisk, pride naj naslednji dan.

    Prišla ga je iskat na železniško postajo.

    »Kako ti gre?« ga je vprašala, ko sta se z avtomobilom vozila v smeri njenega stanovanja v severnem predmestju.

    »Nekako gre. Nekaj denarja še imam prihranjenega, nekaj ga služim z boni …«

    »Kakšno je delo v vinogradu?«

    »Nisem navajen stati osem ur dnevno. Zadnjič smo vlekli rožje z brajd.«

    »Ko prideva domov, ti bom nekaj povedala. Morda te utegne zanimati.«

    Postajal je nemiren. Kaj neki bi to lahko bilo? Ona ga je sicer vedno podpirala, tu pa je šlo očitno za nekaj več. Ko sta pripeljala pred stanovanjski blok, ga je vprašala:

    »Boš nocoj ostal pri meni?«

    »Verjetno bom. Tvoj kavč je že nekaj časa moja druga postelja …« je skušal biti ironičen, čeprav je bila to tudi priložnost, da z neogrevanjem lastne hiše tisti dan nekaj prihrani.

    »Potem se kar usedi in poslušaj,« mu je dejala, ko sta bila že v stanovanju. »Ne bom ovinkarila. Jasno je, da si v nezavidljivem položaju, ne vem, koliko denarja imaš prihranjenega, pravzaprav me to sploh ne zanima. Ti pa lahko pomagam, če želiš.«

    Prikimal je.

    »Prijateljico imam, ne manjka ji denarja, lastnica potovalne agencije, je sicer poročena, a očitno naveličana. Išče nekoga, ki bi se z njo imel fino, seveda ne zastonj. Saj razumeš, za kaj gre.«

    Za trenutek mu je zastala beseda v grlu.

    »Kaj je to? Escort?«

    »Moški je bolj žigolo …« Podala mu je svoj telefon.

    »Fotografijo poglej, kako se ti zdi?« je dejala resno, nato z ironičnim nasmeškom dodala: »Že ko sem te spoznala, je bilo videti, da so ti všeč starejše ženske. Tokrat morda prideš na svoj račun.«

    Nekaj časa si jo je ogledoval. Že s fotografije mu je bila všeč.

    »Prijetna ženska je. Razgledana tudi. Z njo lahko o marsičem govoriš. Jutri gremo na aperitiv, nekje ob šestih zvečer se dobiva. Priporočam, da si uglajen in da se lepo oblečeš. Prvi stik je najpomembnejši.«

    Na poti domov naslednjega dne si njene podobe ni mogel izbiti iz glave, čeprav še njenega imena ni poznal. Miru mu ni dala niti potem, ko je prišel domov.

    Hišo, v kateri je živel, je začel obnavljati prav tedaj, ko je ostal brez službe. Najprej je bil prepričan, da bo v njej živel z dekletom, ki je kmalu postala bivša, saj ni prenesla selitve iz mesta na podeželje. Tako je ostal sam, ni se želel vračati k staršem, ki bi ga sicer sprejeli odprtih rok. Tisti štirje zidovi so mu pomenili veliko več kot samo streho nad glavo. To je bil njegov prvi dom, kjer je odraščal do svojega šestega leta, dokler je s starši in nonoti živel pod skupno streho. Nonota sta umrla in hiša je ostala prazna, on pa je bil edini dedič, edini vnuk edine hčerke.

    Vlak je s svojimi štirimi vmesnimi postajami predstavljal vez med njegovim nekdanjim in sedanjim svetom, avtomobila si itak ni mogel privoščiti, kolo pa je bilo primerno le za okolico mesta ob vznožju Predalp. V lokalu se je znašel četrt ure pred dogovorjenim časom, usedel se je in poslal sporočilo, da je pripravljen na »delovni razgovor«.

    Nekaj po šesti uri je prispela s svojo prijateljico. Izza časopisa, ki ga je v pričakovanju listal, jima je pomahal.

    »Luca, to je Marisa,« mu je dejala.

    »Me veseli, Luca,« je odvrnil in jo poljubil na lica.

    Bila je radovedna, a do prave mere. Njeno uglajenost je bilo vsekakor čutiti, izbrano je govorila, izbrano je bila oblečena, izbrano je bilo pri njej pravzaprav vse. Diskretno si jo je ogledoval in se prepričeval, da bo nalogi kos.

    Prijateljici sta se skupaj znašli na toaleti pred ogledalom, kjer sta si hiteli popravljati šminko.

    »Kakšen se ti zdi?« jo je povprašala.

    »Zdi se mi v redu, tak je, kot sem si ga predstavljala.«

    »Potem pa si še danes kaj privoščita!«

    »Dobra ideja!«

    »Kaj nisi rekla, da bo danes le …«, je rekel zaprepadeno, potem ko je od prijateljice izvedel, da ga čaka »delovni poskus«.

    »Ne skrbi. Jaz grem, vidva se pogovarjajta dalje, predvsem pa uživajta! Jutri se slišiva.«

    Pobrala je torbico in plašč ter odkorakala proti izhodu.

    »No, sedaj sva sama,« je dejala, ko se je vrnila iz toalete. »Moj avto boste šli iskat na Zardin Grant. Beli alfa romeo je parkiran pred cerkvijo Madone di Gracie. Pripeljite se pome, ne skrbite, imam dovoljenje za vožnjo po območju omejenega prometa.«

    Ob omembi cerkve ga je za trenutek prešinil spomin na nonota. Ko je z z njima prihajal v mesto, sta ga vsakič vodila vanjo, kjer so skupaj pomolili Zdravomarijo ali dve. Vseeno se ni dal zmesti, takoj je od nje vzel ključe in šel po avto.

    »Na avtocesto zapeljite,« mu je dejala, ko je stopila v avto. Na sopotnikovem sedežu je prekrižala noge, sezula salonarje, nagnila naslonjač nekoliko nazaj, prižgala radio, nato pa zaprla oči. »Kar vozite, nič ne skrbite,« je dodala ob pritajeni glasbi, ki jo je bilo slišati iz zvočnikov. Mimo njiju so hitela polja in topoli. Ko sta se po ovinkih začela vzpenjati, je znova odprla oči in se za trenutek zagledala v nižje ležeče luči.

    Spustila sta se do obmorskega turističnega naselja in se namenila v tamkajšnjo restavracijo. Ko sta vstopila, je bila od vseh zasedena le ena miza, ostale so čakale na goste. Do nje je bil skrajno vljuden, pridržal ji je vrata, ji pomagal sneti plašč, primaknil njen stol. Njegove kretnje je sprejemala z odobravanjem, večkrat se mu je nasmehnila.

    Začela sta listati po meniju. Medtem se mu je zopet nasmehnila in ga vprašala: »Vam je nerodno?« In hkrati dodala: »Tega vam pa res ni treba!«

    »Ne boste se tako lahko izmazali,« je dodala in si pri tem snela očala, ki so jih krasile bleščice. »Vino boste izbrali sami!« Tokrat se je znašel. Za pomoč je vprašal natakarja, ki je prišel izpolnjevat njune želje.

    »Od belih vin vam še najbolj priporočam Zidaričevo mešanico prulke.« Natakar ga je prepričal, je pa za trenutek tudi premeril njo, ki mu je pokimala.

    »Ni vam treba skrbeti zaradi vina, nocoj se ne bova več vozila,« je dodala.

    Po okusni večerji sta se šla sprehajat ob morje. Malo turistično naselje je bilo popolnoma prazno, zima je odgnala še tako pogumne sprehajalce. Le tu in tam je iz kakega okna sijala luč. Vzpela sta se po stopnicah in kmalu zatem prispela do vhodnih vrat ene od turističnih hišic. Iz torbice je povlekla ključe in odklenila vhod v stanovanje. V oba je puhnila prijetna toplota.

    »Lansko leto sem si tole kupila sama,« je dejala samozavestno, ko sta prišla v dnevno sobo. Zaznal je, da se bliža trenutek, ko bo moral pokazati, kaj zna. »Tu me počakajte,« je mirno dejala in za trenutek ali dva odšla na hodnik. Od tam je prišla le v kombineži in najlonkah. Vzburil se je. Približala se mu je, komolce položila na ramena in oči zabodla v dno njegove duše. Znašla sta se na postelji, kmalu sta bila oba gola.

    Ležal je na hrbtu. Ko si je natikal kondom, je opazil, da širi svoje sramne ustnice. Njegov ud je želela vtakniti v svojo nožnico. Tedaj ga je preblisnilo: ne, ne bo ona mene! Zagrabil jo je in jo brez nadaljnjega položil na hrbet ter prodrl vanjo. Med penetracijo ni čutil kakega posebnega užitka, misli so mu uhajale drugam. Naposled je doživela orgazem.

    Naslednji dan sta se zbudila skoraj sočasno. Zaželela sta si dobro jutro, nato pa brez besed pospravila za seboj. Ko jo je pripeljal do železniške postaje, mu je pomolila kuverto. »To je za sinoči, lepa vam hvala, da ste bili z mano,« mu je rekla. On se ji je prav tako vljudno oddolžil in jo pozdravil »Mandi!«. Kuverto je odprl šele, ko se je vlak premaknil in ko se je prepričal, da okrog njega ni nikogar. Skoraj bi ga vrglo na tla. Za užitek ob hrani in pijači ter spolno uslugo mu je plačala vsoto, za katero bi moral skoraj deset delovnih dni preživeti v vinogradu.

    Večina njegovih pomislekov je kmalu odpadla. Ko se je dan nagibal k večeru, je poklical svojo prijateljico.

    »Kako si? Sta dobro opravila sinoči?« ga je vprašala.

    »Sva, sva.«

    »Glavno, da sta se imela lepo,« je rekla in s tem namignila, da je zadovoljna z njim.

    Natanko čez teden dni sta ponovila srečanje. Ker je očitno dobro prestal delovno preiskušnjo, so se njuna srečanja podaljšala. Enega od vikendov sta preživela na snegu, spomladi jo je pospremil na mednarodni turistični simpozij, za prvomajske praznike sta si privoščila kvarnerski otok. Njegovo vedenje je bilo vseskozi brez najmanjše napake, svojo vlogo je jemal zelo resno.

    Ko sta se nekega dne, bilo je na polovici maja, med tednom znova skupaj odpravila zvečer v njeno stanovanje ob morju, ga je v postelji presenetila. Zdelo se mu je, da mu mora nekaj povedati, nadejal se je nove zadolžitve za več dni, za katero si je lahko obetal honorar s tremi ničlami.

    »Ljubček, naslednji teden poglej na spletno stran, kjer so objavljeni razpisi za nova delovna mesta v podjetju, v katerem si bil zaposlen.« Ko sta bila v intimnih trenutkih, je na vikanje pozabila.

    Rekel ji je le: »Hvala!«

    »Misliš, da je to naredila zame?« je vprašal prijateljico, ki jo je naslednji dan obiskal v njenem stanovanju.

    »Očitno si ji, svoji vlogi plačanega ljubimca navkljub, prirasel k srcu.«

    »Očitno je, da ima svoje lovke razpredene povsod. Pa toliko tega denarja, da ga lahko kar tako trosi.«

    »Kam pa boš ti z vsem denarjem, ki si ga zaslužil?«

    »Avto bom kupil.«

    »Pazi, da ne predragega, dacarji ti utegnejo stopiti na prste, ko si bil toliko časa brezposeln.« Tudi tokrat je preživel noč pri njej na kavču.

    Čez teden dni je bil spet pri njej na obisku. Tokrat ga zjutraj ni peljala na postajo, ampak ga je odložila v središču mesta. Stopil je v cerkev in poiskal duhovnika, ki ga ni videl že petnajst let. Še vedno je bil debeluškast, kot se ga je spominjal. Medtem se je tudi vidno postaral, hodil je s palico.

    »Luca sem, vnuk Renza in Mariute, se spominjate?«

    Duhovnikov obraz se je razcvetel v nasmeh. Najraje bi obiskovalca objel.

    »Don Vittorio, nekaj bi vam rad povedal.«

    »No, povej!«

    »Za mano je zapleteno obdobje. Najprej sem pred pol leta izgubil službo, ampak ker sem potreboval denar, me je prepričala ponudba, da bi z neko gospo proti plačilu preživljal lepe trenutke. Saj veste, kaj mislim …«

    »Si lahko predstavljam. Te preganjajo kaki občutki krivde?«

    »Niti ne, znašel sem se v takem stanju in sem si moral pač pomagati. Direktor v službi je kriv za vse to.«

    Duhovnik se je za trenutek zamislil, nato pa dejal.

    »Kaj bi hotel slišati? Naj tudi jaz rečem, da je direktor norec?«

    Ni odgovoril. Z roko je segel v žep in otipal ovojnico z denarjem. Sogovornik mu je medtem podal izvod Biblije.

    »Janeza si preberi, 8. poglavje, vrstice od 1 do 11.«

    Prebral je in njegov zaskrbljeni obraz se je sprostil. Že je mislil znova seči v žep.

    »Kaj še potrebuješ?« ga je presenetilo duhovnikovo vprašanje.

    »Mislim, da imam vse. Avto si bom kupil, stanovanje si urejam, znova bom v službi. Pa še nekaj imam za vas …«

    »Preden mi karkoli izročiš, si preberi še Lukov evangelij, 12. poglavje, vrstice od 12 do 21.«

    Ko je odložil knjigo, se ga je nelagodje znova polastilo. Svoje zadnje besede bi najraje požrl. Nastala je mučna tišina. Duhovnik se je zavedel, da je šel predaleč.

    »Poslušaj, ali je tebi še všeč brcati žogo, kot tedaj, ko si bil mulc?« je skušal popraviti situacijo.

    »Uh, parkrat na leto se s kolegi dobimo na tekmi malega nogometa in to je vse.«

    »Tu gostimo deseterico prosilcev za azil. Bi prihajal ob sobotah in z njimi igral nogomet?«

    Sorodni članki: