• Datum objave: sreda, 24. januar 2018
  • Primož Sturman: Selitev

    V mestnem stanovanju je prebila skoraj pet let. V tem času je dvakrat postala teta, umrl ji je oče, na šoli pa so jo stalno zaposlili za nedoločen čas, kar ji je precej popravilo samopodobo. Z materjo pa je še vedno ohranjala konflikten odnos. Medtem je zamenjala tri partnerje, z vsakim je hodila dobro leto. Z zadnjim sta se razšla pred približno mesecem dni.

    Mestnega vrveža se je naveličala. Še pred koncem šolskega leta je zato v krajevnem oglasniku začela iskati nov dom izven mesta. Kmalu se ji je nekdo javil in jo povabil na ogled obnovljenega stanovanja v stari kmečki hiši na podeželju.

    Po krajšem pogovoru z lastnikom in ogledu kraja se je odločila za selitev. Kot bi me ta hiša poklicala, si je dejala. Predstavljala si je, da bo živeti tam kot v pravljici ali kot biti vedno na počitnicah. Svoje mestno stanovanje bo ponudila v najem za višjo ceno od tiste, ki jo bo morala plačevati podeželskemu lastniku. Za potne stroške bo, si je rekla. Dvajset minut vožnje iz vasi v mesto ni taka reč, zmogla bom, je bila prepričana.

    Življenje je bilo treba zastaviti na novo. Nič več dvakrat dnevno od doma, najprej v službo, potem nazaj domov, popoldne pa še k frizerki, kozmetičarki ali v fitnes. Za konec selitve je pustila knjige. Ko jih je s police zaprašene odlagala v kartonske škatle, je izmed dveh padla kuverta. Ni imela pojma, kaj naj bi počela med knjigami, ni se spomnila, da bi jo kdaj skrila tja vmes.

    Ko jo je odprla, jo je presunilo. V njej je bil denar, ki ji ga je pred nekaj leti nenadoma zmanjkalo. Prepričana je bila, da ji ga je ukradel nekdanji partner. Čeprav se je tedaj pred obtožbo krčevito branil, je bila to zanjo kaplja čez rob. Postavila ga je pred vrata, njun odnos itak ni vodil nikamor. Do nje je postajal vedno bolj sumničav in verbalno nasilen. Čutila se je šibko in ogroženo, poiskala je terapevta, ki ji ga je svetovala kolegica.

     

    »Veš, kaj sem včeraj našla med knjigami?« jo je nagovorila, ko sta se naslednjega večera v mestu dobili na aperitivu.

    »Ne, povej. Predstavljam pa si, da ob selitvah pride na dan marsikaj, za kar smo mislili, da je za vedno izgubljeno in pozabljeno.«

    »Kuverto z denarjem. Prepričana sem bila, da mi ga je ukradel tisti tip, ki sem ga nagnala. Se ga spominjaš?«

    »Bežno. Tisti, ki je bolehal za depresijo in ki ni hotel iti k terapevtu, ki sem mu ga svetovala? Kaj ne veš, kako je končal?«

    »Ne, kaj se je zgodilo?«

    »Pa saj je pozimi o tem pisalo v časopisu. Vrgel se je skozi okno materinega stanovanja in mrtev obležal na asfaltu. Očitno ni zdržal, prehudo mu je bilo, depresija, alkoholizem in vse skupaj.«

    Presunilo jo je, sploh ni vedela za tragičen dogodek. Počutila se je krivo. Morda ga je tista njena obtožba, ki se je naposled izkazala za popolnoma neutemeljeno, še dodatno potunkala.

    »Da se ne boš počutila krivo, očitno je bil samemu sebi v napoto. Bolje, da ga ni več,« ji je rekla kolegica.

    Nastalo je nekaj trenutkov tišine.

    »Pa kaj, saj si sveže samska, poletje je, službo imaš zagotovljeno, kaj boš pestovala občutke krivde, že par let nista imela več stikov … Jutri greva plesat.«

     

    Kljub prijateljičinim besedam so jo občutki krivde preganjali ves naslednji dan. Da bi se zatekla k materi po uteho, si ni mogla niti predstavljati. Občutkov ji ni uspelo pregnati niti s sprehodom v naravo, ki jo je komaj spoznavala. Samota njenega novega podeželskega doma jo je morila. Prepričana je bila, da bo tu našla svoj mir, a ni bilo tako. Tišina vinogradov, gmajn in gozdov je vpila o njeni krivdi.

    »Videti si, kot bi te pomečkal valjar,« ji je zvečer rekla kolegica.

    »Ves dan sem se trudila, da bi si svojega nekdanjega izbila iz glave, pa mi ni uspelo,« ji je zaupala.

    »Že včeraj sem ti rekla, da že leta nista imela več stikov. Kaj te briga? Koliko tipov si imela po njem in koliko jih boš še imela.«

    »Naj mu nesem rožo na grob?«

    »Si morda znorela? Plesat greva, ne pa na pokopališče.«

    Srepo in užaljeno jo je pogledala.

    Večer in noč sta se odvila dalje. Kolegica je opletala okrog moških in skušala k temu spodbuditi tudi njo, a ji nikakor ni uspevalo. Naposled se je usedla za eno od mizic in zrla v prazno. Z nikomer ni želela govoriti. Kolegica je končno prisedla.

    »Zdaj pa je dovolj. Tipa za nocoj sem zase našla, ti pa tukaj ždiš kot kup nesreče. Eden se je prav slinil, ko te je gledal, ti pa si ga poslala stran. Si morda kar naenkrat pozabila, kako si narediti srečo in veselje? Na živce mi greš.«

    »Prosim, greva ven. Slabo mi je.«

    Zapustili sta lokal in tik pred jutranjim svitom stopili na cesto. Visoke pete njunih sandalov so odmevale po prazni mestni ulici. Stopali sta brez besed, ona od žalosti, kolegica od jeze. Ko sta prispeli do pomola, se ji je vrgla v naročje in se zjokala, da ji je ličilo polzelo po licih.

    »Ni kaj, to ti ni podobno. Tako krepka si znala biti. Poglej, kaj vse si dosegla. Osamosvojila si se od staršev, mami še vedno uspešno kljubuješ, čeprav te želi prikleniti nase, dobila si stalno zaposlitev, moške postavila pred vrata, ko je bilo treba … Sedaj se pa tu nekaj cmeriš. Spet potrebuješ terapevta,« ji je rekla kolegica.

    Smrkala je dalje.

    »Mene poglej, k njemu hodim enkrat do dvakrat mesečno, pa mi nič ne manjka. Vse spolzi po meni, od sitnih mulcev v šoli do staršev, ki mi med nedeljskimi obiski tečnarita, da se moram poročiti. Da o tipih sploh ne govorim.«

    »Težko mi je bilo, govoriti sem morala o svoji preteklosti in odnosu z mamo. Zelo boleče postane.«

    »Vsaka učinkovita terapija je vedno boleča.«

    »Ne vem, trenutno se ne čutim dovolj močno. Morda bo šlo mimo.«

    »Se hecaš? Če ne greš k njemu, pozabi, da sva lahko še naprej prijateljici. Obdana želim biti s pozitivnimi ljudmi in z njimi uživati življenje, ne pa poslušati nekoga, ki mu gre slabo in ki si povrh vsega noče pomagati. Saj vidiš, kaj se je zgodilo s tistim tvojim nekdanjim, ki ni hotel na terapijo.«

    Šokiralo jo je, ostala je brez besed. Prepričana je bila, da ji prijateljica zagotovo želi dobro, čeprav je bil njen jezik včasih oster kot britev.

    Ni je hotela izgubiti, zato ji ni preostalo drugega, kot da znova obišče terapevta.

     

    »Lepo, gospodična, da ste me poiskali. Kdaj sva se videla nazadnje?«

    »Mislim, da pred več kot letom dni. Potem nisem mogla več hoditi k vam. Prehudo mi je bilo.«

    »Videti je, da vam je še bolj hudo, drugače ne bi prišli ponovno. Vidi se vam, da niste v dobri koži. No, kaj je bilo?«

    »Obdobje velikih sprememb, s partnerjem sva se razšla, pa še preselila sem se. Med selitvijo se je zgodilo nekaj, kar je v meni vzbudilo občutke krivde.«

    »Povejte!«

    Sogovornik je zastrigel z ušesi.

    »Našla sem kuverto z denarjem, za katerega sem bila prepričana, da mi ga je izmaknil nekdanji partner.«

    »No, kaj je v tem slabega? Niste srečni?«

    Iz nje je moral vleči vsako besedo.

    »Hudo mi je pri srcu, ker sem ga obtožila, da ga je ukradel on, pa ni bilo res.«

    »Koliko je minilo od takrat?«

    »Skoraj štiri leta.«

    »Če se dobro spominjam, ste mu marsikaj zamerili, potem pa sva precej stvari skupaj razdelala. No, kaj je v vsem novega? Sedaj pa ga res ne smete več gledati postrani, ko ga srečate na cesti.«

    »Žal ga na cesti ne srečujem več, morda tudi po lastni krivdi.«

    »Kako to mislite? Se je zaradi vas preselil, da vas ne bi gledal? Če vam ga ni treba srečevati, je za vas to še bolj v redu.«

    Zgubila je živce in zavpila.

    »Pozimi je naredil samomor, vrgel se je skozi okno in se raztreščil na asfaltu!«

    Umolknila sta. Njej se je naredil cmok v grlu, on pa je razmišljal.

    »Krivdo čutite. Tudi o tem sva veliko govorila, se spomnite? Vaša mati vam je vcepljala občutke krivde, za katere sva bila prepričana, da ste se jih uspešno znebili. Treba bo še delati na tem, očitno.«

    Zavila je z očmi, spet terapija, spet bolečina.

    »Se spomnite, kaj sem vam rekel, ko ste bili prvič pri meni? Negativnost se v nas kopiči, če je sproti ne čistimo. Nič nenavadnega ni, da tako hudo doživljate vse skupaj. Več kot leto dni vas ni bilo, v vas se je poleg te zgodbe verjetno nabralo še marsikaj drugega. Saj veste, kaj se dogaja, če imamo v sebi nakopičene preveč negativnosti? Pojavi se bolezen, ljudje se nas začnejo izogibati, ker podzavestno čutijo, da v nas nekaj ni v redu in da bi lahko slabo vplivali nanje. Potrebno je predvsem takoj prekiniti začaran krog, v katerega se zapletate. Saj vam je mar za svoje zdravje, dobro počutje in osebno varnost?«

    »Kaj pa ima s tem varnost?«

    »Našemu ustanovitelju in utemeljitelju je uspelo znanstveno dokazati, da človek z velikim negativnim nabojem poleg večjega tveganja za bolezen priteguje tudi nesrečo. Da je torej večja verjetnost, da bo padel po stopnicah in si zlomil nogo, da ga bo povozil avto in podobne stvari. Ne nazadnje se vam lahko zgodi, da si znova nakopljete koga, ki vam bo začel streči po življenju. Vaša kolegica ne mara negativnih ljudi, to veste bolje od mene, kajne?«

    Z zadnjo povedjo jo je sesul. Postavil jo je pred zid. Srh ji je šel po telesu, a ni imela druge izbire. Nihče drug ji ne bi mogel pomagati, kot sta ji doslej kolegica in terapevt. Drugih prijateljev dejansko sploh ni imela.

    »Koliko sem dolžna za tokrat? Še vedno sedemdeset evrov kot zadnjič?«

    »Ne, tokrat z vami delam na drugi, veliko bolj zahtevni ravni. Sto dvajset vas bo stalo.«

    Spet se je zdrznila. Postalo ji je še bolj neprijetno.

    »Izvolite,« je rekla in mu ponudila denar.

    »Če želite, vas lahko prijavim na delavnice ustanovitelja in utemeljitelja naše psihološko-vedenjsko-miselne šole. V prvi polovici avgusta bo gost našega društva. Teden dni popolne potopitve v svet lastnega jaza. Znanstveno dokazano deluje, tudi sam sem se tako izobraževal. V nasprotnem primeru tvegate, da v svojem duhovnem razvoju ne boste napredovali.«

    »Koliko pa te delavnice stanejo?« ga je vprašala.

    »Se vam zdi pravi trenutek, da mislite na denar, ko sta vaše zdravje in prihodnost ogrožena?«

    »Prav imate, kar prijavite me,« je dejala.

    Domov je kljub vsemu odšla precej pomirjena.

     

    Nekaj dni zatem jo je kolegica obiskala na njenem novem domu. V večernih oblekah sta si aperitiv privoščili kar na majhnem dvorišču ob prenovljeni kmečki hiši, čakala ju je nova noč na plesišču ob morju.

    »Božansko je tu pri tebi. Kaj hočeš več? Še novega tipa si zrihtaj za to poletje in bo super.«

    Nič ni odvrnila, kolegici se je le nasmehnila.

    »Kako je bilo pri terapevtu?« jo je vprašala.

    »Pomagalo mi je, hvala. Vlil mi je novega upanja.«

    »Sem ti rekla, da ti bo koristilo. Meni je doslej vedno. Odkar hodim k njemu, nimam več težav s samopodobo. Življenje trdno držim v svojih rokah. Nič me ne zamaje.«

    »Vesela sem zate.«

    »Aha, pa še to: preden greva plesat, pojdi na bankomat po dvesto evrov. Ko sem bila včeraj pri njem, sem mu iz lastnega žepa plačala avans za tvojo delavnico. Rekla si, da se je boš udeležila, pozabila pa si plačati kotizacijo, zato si resno tvegala, da bi te kdo lahko izpodrinil. Zahvali se mi in česa takega, prosim, ne stori nikoli več. Če se mu zameriš, ne bo dobro!«

    Sorodni članki: