Primož Sturman: Cena domovine

Primož
Sturman

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Na hodniku pred uradom v avgustovski soparici ni bilo nikogar. Zaposleni na občini so bili v glavnem na dopustih.

»Oprostite, to ni ravno moj resor. Sodelavca nadomeščam, on ima veliko več prakse s takimi stvarmi. Nekaj bova vseeno rešila.«

»Hvala.«

»Kar sem razumel, imate mesec dni, da zberete tisoč petsto evrov. To je denar, ki ga zahteva agencija, da opravi vse potrebno. Po tem času moramo za stvar poskrbeti mi. Ste vi sorodnik?«

»Ne, nisem.«

»Po predpisih potrebujemo pisno pooblastilo, a bomo tokrat zamižali na eno oko.«

»Hvala za uvidevnost. Nihče ni bil pripravljen na kaj takega.«

Iz občinske pisarne je odšel pomirjen. Karkoli bo, bo prav, je razmišljal. Tisoč petsto evrov ni malo in treba se bo organizirati. Da bi prosili za posojilo na banki, ni bilo govora. Kakšno garancijo pa ji lahko nudijo?

S tovariši so se po napornih delovnih dneh pod soncem dobivali v enem od barov nedaleč od mestne plaže. Tistega večera so vsi strmeli vanj, imel jim je kaj povedati.

»Tisoč petsto evrov moramo zbrati, drugače poskrbi občina in ostal bo za vedno tu. Mesec dni imamo časa.«

Začeli so se spogledovati. Treba bo organizirati solidarnostno akcijo.

»Kaj če bi deset odstotkov dnevnega zaslužka spravili v posebni fond?«

»Si že napravil račune?«

»Ne, samo tako sem rekel. Ima kdo kako drugo zamisel?«

Vsi so molčali.

»Če nas je pet, pomeni, da mora vsakdo prispevati tristo evrov. V enem mesecu je približno deset evrov na dan. Poleg stroškov za prenočišče in hrano ter vsega ostalega, kar gre domov, ne pozabite.«

»Poskusimo.«

»Dobro, za začetek moramo do jutri zvečer zbrati 50 €.«

Odšli so izpred bara, ko je bilo še svetlo. Komarji piki niso prizanašali nikomur.

Naslednje dopoldne je njegovo običajno delo na plaži zmotil telefonski klic.

»Oprostite, da vas motim. Nekaj se je zakompliciralo pri sestavi mrliškega lista vašega prijatelja.«

»Kaj to pomeni?«

»Morali bi priti v našo pisarno, da izjavite, da gre zares zanj. Treba bo opraviti prepoznavanje trupla. Vse se je zgodilo zelo hitro, spregledali smo ta pomemben korak. Lahko vam po elektronski pošti pošljem zapisnik, da preverite, če so vsi podatki pravilni.«

»No, kar pošljite. Mi smo začeli zbirati denar.«

»Lepo, se vidimo.«

Priimek: Diakhate

Ime: Omar

Datum in kraj rojstva: 18. 6. 1978, Kolda (Senegal)

Datum in kraj smrti: 17. 8. 2018, Senigallia

Vzrok smrti: zastoj srca

Začel se je spraševati, ali je šlo res za naraven zastoj srca ali za posledice udarca, ki ga je utrpel na plaži od kopalca … Zdravniki in osebje reševalne službe so rekli, da je smrti botrovala visoka temperatura in celodnevno izpostavljanje soncu. Udarec mu je priletel v glavo, kar naj ne bi bilo povezano z vzrokom smrti.

Med potjo k občinskemu uradu je razmišljal, kako ju je pot vodila v Italijo. Na nabito polni ladji, ki je odplula z libijske obale, sta potovala nekaj dni. Hvala bogu na krovu nihče ni umrl, so pa bili vsi precej zdelani, dokler jih niso rešili nevladniki in jih odpeljali na južno obalo Sicilije. Od tam pa v begunski center blizu Catanie.

Delavec v mrtvašnici je izvlekel truplo iz hladilne celice.

»Je on?«

»On je.«

Črna potplutba na glavi se je v primerjavi z dnevom smrti povečala za dvakrat.

»Tukaj podpišite. Tu še enkrat. In tu še enkrat.«

Papirologiji je bilo zadoščeno.

»En izvod je za nas, druga dva pa vzemite vi. Enega dajte občinskemu uradniku, da bo stvar dokončno rešena.«

Že se je napotil proti izhodu in mislil na to, da bo v nekaj trenutkih zapustil hlad mrtvašnice ter se znova potopil v vročično soparico, ko ga je delavec zmotil z vprašanjem.

»Ste tudi vi Senegalec?«

»Skupaj sva odrasla, moj bratranec je bil.«

»Kako dolgo pa ste že v Italiji?«

Vrata za njim so se zaprla brez odgovora.

»Nimam dobrih novic,« je rekel svojih tovarišem, ko so se istega večera dobili pred običajnim barom.

»Niti mi.«

Ostrmeli so.

»No, kdo bo začel?«

»Ti najprej povej.«

»Dopoldne me je klical občinski uradnik, da s papirji nekaj ni v redu. Dejansko sem izgubil cel dan s tem, da sem urejal te birokratske postopke. Ničesar nisem zaslužil. Čas pa neusmiljeno teče.«

»Kaj pa je bilo z vami? Vas je znova kdo ozmerjal ali napadel na plaži? Videti ste nekoliko zdelani …«

»Ne. Policija nas je popisala in nam zaplenila robo.«

»Kako to mislite? Kaj takega se nam še ni zgodilo.«

»Nekdo je poklical policijo, češ da ga motimo.«

»Dobro, en dan smo izgubili, ostaja nam jih še devetindvajset.«

Skušal je biti čim bolj prepričljiv.

»Težko postaja,« je nekdo pripomnil.

»Kaj govoriš? Padci se zgodijo vsakomur. Treba se je pobrati.«

»Vzdušje se spreminja. Še do pred kratkim so se na plaži razveselili, ko so nas zagledali, sedaj pa nas gledajo vedno bolj mrko.«

»Ne bi Omarja pokopali kar tu?« je nekomu ušlo iz ust.

Drugi mu je sledil.

»Prešel je puščavo, prešel je morje. Toliko je plačal, ko je bil živ. Naj bi sedaj plačeval, še ko je mrtev?«

»Tiho bodite,« se je vmešal. »Dolgo pot sva opravila skupaj. Obljubila sva si, da če bi se komu od naju kaj zgodilo, ga mora drugi pripeljati domov. Živega ali mrtvega. Tega se bom držal.«

»Glej trezno. Ne bomo zmogli. Prevelik zalogaj je. Tudi glede na to, kar se je zgodilo danes.«

»Ni rečeno, da se bo spet ponovilo jutri.«

»Rekli so nam, naj se več ne prikažemo na plaži …«

Spet je med njimi zavladala tišina.

»V Ancono bomo šli.«

»Misliš, da nas bodo kar tako spustili na plažo? Tam prodajajo že drugi.«

»K imamu v mošejo. Po radiu sem slišal, da je pred nekaj dnevi v Genovi pokopal dva naša brata, ki sta umrla v zrušenju viadukta. On nam bo pomagal.«