12. februarja, 2020 / Literatura / Recenzija
Tija Zupančič, 30.10.1988, študentka primerjalne književnosti in literarne teorije. Nadobudna dj-ka in ljubeča mati dveh mačkonov. Ljubiteljica black metala. Oboževalka Srečka Kosovela.

Pierre J. Mejlak: Kar noč dopušča

Založba: KUD Sodobnost International 
Leto izida: 2018
Prevod: Andrej Pleterski

Knjige kratkih zgodb so idealne za današnji čas, ko bralec nima časa za branje daljših romanov. Zgodbe med seboj niso povezane, zato bralec lahko prebere danes eno, jutri drugo zgodbo, ni mu jih treba brati po vrsti in si lahko za vsako vzame čas za razmislek. Vendar  zgodbe Mejlaka ne sodijo v to skupino, ker so tako zanimive, da bralec zlepa ne bo izpustil knjige iz rok, vse do zadnje zgodbe, do Epiloga. Teme zgodb so življenjske in vsakdanje. Bralec se v njih lahko najde, vendar so po drugi strani začinjene s posebnostmi, ki se zgodijo le izjemoma. To naredi knjigo zanimivo, še posebej zaradi komičnih pripetljajev, ki omilijo sicer resne ali žalostne situacije, v katere zabredejo glavni liki.

Knjiga že takoj s prvo zgodbo (Prolog) pritegne bralca, ker mu odpre domišljijo in ga prisili, da se vpraša: kaj sedaj, kaj sledi, kaj se bo zgodilo? Gre za umetnost in čar pisanja, ko pisatelj pusti bralca, da živi v zgodbi tudi potem, ko jo prebere. Žena žaluje na sedmini svojega moža, minuto kasneje pa najde dokaz o njegovi nezvestobi. Konec zgodbe. Pa je res konec ali začetek neke druge zgodbe? Za razliko od nje, se druga žena (v zgodbi Papagajev vrišč) globoko v sebi veseli novice o moževi smrti, vendar njena sreča traja kratek čas. Mejlak tudi to pripoved preseka tam, kjer postane najbolj zanimiva, tako da si nadaljevanje zgodbe mora bralec izmisliti sam.

Čeprav gre za kratke zgodbe, nam vsaka izmed njih prikaže celotno življenje glavnega lika. Bralec se z lahkoto vživi v njihova življenja, saj gre za življenje navadnih ljudi, naših znancev, sosedov in nas samih. Kar pa najbolj prevzame bralca, je nepredvidljivi tok dogajanja in vprašanje: kakšno bi bilo nadaljevanje? V eni izmed zgodb (Veleposlanica) se pojavi poseben homage slovenskim fantom – gre za zgodbo o živahni gospe veleposlanici, zgodbo, polno znanih ljudi iz sveta politike, umetnosti in celo kraljeve družine, v kateri slovenski mladenič odkrije prijatelju skrivnosti zapeljevanja žensk: »Na primer, da umetnosti zapeljevanja ne moreš vaditi zgolj na ženskah, ki so ti všeč. Au contraire, začeti moraš z ženskami, ki ti niso pretirano všeč. To te postavi v vlogo sodnika s piščalko. Tekmo lahko prekineš kadar koli hočeš, v bistvu ti je vseeno kdo zmaga, in ženske nič ne gane bolj kot moški, ki ga nič ne gane. S časoma napreduješ in se priučiš večjega truda, spopadeš se z ženskami, ki so ti dejansko všeč. In šele, ko obvladaš vse veščine, se podaš za tistimi, ki te spravljajo ob pamet.«

Naslov knjige Kar noč dopušča najdemo v ljubezenski zgodbici Njegov vonj. »Lahko bi tisto noč in kar dopušča, da se izreče, izkoristil in ji povedal, kako lepa je in kako dolgo je že tega, kar je nazadnje spoznal nekoga tako posebnega.« Ta zgodba bi morala biti zaradi tega najbolj izstopajoča in markantna, vendar je med vsemi najmanj zanimiva. Sama nisem razumela točnega smisla zgodbe, ker dogajanje v njej ni povsem jasno. Sta se mlada ljubimca zares dobila ali samo sanjarita drug o drugem?

Čeprav je pisatelj mlad, se pokaže kot odličen poznavalec človeške psihe. Zna prikazati začetek in razvoj norosti moškega, ki išče pozornost bivše partnerke. Ta glavnega akterja odpelje v laž neslutenih dimenzij in posledic (Državni udar). Podobno se zgodi junakinji zgodbe  Núria Angels Barrera. Gre za zgodbo v zgodbi, v kateri si glavna junakinja prisvoji avtorstvo romana, misleč, da ga je napisal njen pokojni mož. Dejansko pa je on zgolj prevedel roman tuje pisateljice, česar žena ni vedela. V iskanju resnice o njunem odnosu gre izven meja svoje države. Pri tem pa povsem pozabi, da je tatica.

Vendar vsa ta maščevanja in stanja psihe niso nič v primerjavi z Amyjinim ljubosumnim in osamljenim bratom v zgodbi Tvoje zadnje poletje, Amy. Od vseh zgodb je ta najbolj dovršena, saj ima konec, ki bralca presune in ga pusti brez besed. Pisatelj v njej prikaže notranji svet otroka, bogat domišljijski svet, vendar gre tukaj za temačen, morbidni svet, tako nepričakovan za otroka. Odmaknjenost od realnega sveta in ljubosumje ga porineta v grozno dejanje, ki ga bralec ne pričakuje. Amyjin brat najbolj spominja na Kevina iz knjige Pogovoriti se morava o Kevinu avtorice Lionel Shriver. Pierre J. Mejlak je nedvomno mojster kratkih zgodb, zato bi bilo odlično, če bi dobili prevod tudi njegove prve zbirke kratkih zgodb Čakam, da padeš z dežjem in roman Južni veter. Za knjigo Kar noč dopušča je prejel nagrado Evropske unije za književnost. Ker gre za mladega pisatelja (roj. 1982), se lahko v prihodnosti veselimo še kakšnih »kratkih« mojstrovin.