Neža Ambrožič: Žverca

Neža
Ambrožič

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

“Kaj pa je s tabo?”

Skodelica kave je zarožljala na krožničku in dala sem si čisto preveč opravka s sladkorjem in praznim ovitkom piškota, ki so ga postregli poleg slabe kave. Bili sva v taki novi, moderni kavarni, ki se je želela pretvarjati, da je prijetna, toda nikakor ni mogla uiti steklobetonu grde pisarniške stavbe, v kateri se je nahajala. Če bi bila kavarna jaz, bi si želela, da sem na svetu s kakim plemenitim namenom, na primer, da ljudje radi zahajajo vame, da sem prijeten prostor za druženje, da ustvarjam nove, prijetne spomine. Da se v meni kujejo prijateljstva, začenjajo in končujejo osladne ljubezenske zgodbe, občasno pijane, občasno trezne, da v moje naročje zahajajo pesniki, pisatelji in grafični oblikovalci z beležkami in skicirkami in prenosnimi računalniki in kujejo nove zgodbe, študenti zaradi dobre poceni kave in prijetnega ambienta k meni hodijo brat romane. Ob večerih bi si želela gostiti ene in iste obraze, ki bi jim predstavljala prijeten prostor, zatočišče pred turističnim šumenjem večernih ur ob rečici s poceni in dobrim hišnim vinom, imela bi “psi dobrodošli” napis na vratih in vedno pripravljeno skledico vode za male terierje in velike doge, ki bi prihajale z okusno oblečenimi mladenkami in potetoviranimi starci.

To ni bila ena od takih kavarn.

Bila je kavarna s slabo, vodeno kavo, kamor so uradniki in pisarniški ljudje hodili na malico in se pogovarjali o službenih stvareh. Bila je kavarna brez oken, brez razgleda, hladna in preveč čista na napačen način, kavarna, kjer je vsak teden stregel drug študent. Bila je kavarna, kjer so se ljudje učili delat kavo, da so lahko potem čez kak teden ali mesec dobili službo v boljši kavarni. Bila je kavarna z nenavadno težko elektronsko glasbo v ozadju, prevelikimi mizami in preveč ženskami v kostimih in moškimi v srajcah, ki so sedeli v zasedbi, ki ni dovoljevala, da bi ženske za trenutek lahko snele neudobne salonarje, z nog, stlačenih v najlonke, in da bi si moški vsaj za milimeter lahko odtegnili kravate. Bila je kavarna, kamor so še hodili ljudje s kovčki, v katerih so imeli vizitke, kjer so se podpisovale pogodbe in kjer niso stregli alkohola, ker ga njihova klientela ni konzumirala.

V take vrste kavarni sva se dobili, ker je imela Jerneja pomembno pisarniško službo, zaradi katere je okrog hodila oblečena v prosojne najlonke in drage, predrage čevlje, službo, zaradi katere je svojo svetlo čudovito skodrano, sicer do pasu segajočo grivo nosila speto v tesno figo in je neprestano pogledovala na uro, saj je bil čas malice, ki mi ga je ljubeznivo naklonila, omejen.

Nekoč  sva skupaj praznili steklenico vodke, zmešane s poceni jagodnim sokom na robniku pločnika pred socialistično dvorano, ki si jo je specifična subkultura izposodila za koncert, oblečeni v črno, s pošvedranimi bulerji in preveč temnim in preveč na debelo nanešenim črtalom za oči, in, pijana ko kanta, je nekaj govorila o tem, da naj jo ustrelim, če bo kdaj postala taka zategnjena ženskica, kot je bila njena mama.

Tekom let sem pomislila, da bi ji kdaj omenila tisti večer, če je slučajno pozabila, česa si je želela takrat in kakšno življenje jo je vleklo k sebi, toda obe sva se preveč spremenili. Jaz sem zabluzila, kot so vztrajno govorili njeni starši, in ne zgolj to, obstajala je namreč nevarnost, da bi zaradi mene zabluzila še ona, in čeprav se je sprva upirala, je sčasoma nehala z mano hoditi na koncerte dvomljive kvalitete, se vpisala na Ekonomsko fakulteto, pričela uporabljat torbice, take čisto prave ženske torbice, in vedno pogosteje se je videvala z moškimi, ki so vozili mercedeze in beemveje, take vrste moškimi, ki so se na avtocesti zapeljali čisto preblizu avtomobilu pred njimi in divje prižigali dolge žaromete, dokler se jim slejkoprej ni vsak umaknil in so lahko ponosno prehitevali in obsojali vse, ki so se držali hitrostnih omejitev.

Jaz sem šla v drugo smer, čeprav sem namesto vodke na pločniku pričela piti pivo v prostorih enako dvomljive kvalitete in še vedno sem poslušala čudno glasbo in še vedno sem nosila pretemna ličila in še vedno sem se obuvala v iste pošvedrane bulerje, ki jih je skupaj držala samo še moja nepremagljiva želja po tem, da ne želim nikoli odrasti.

Ko sem se nekega dne tuširala in si brila noge, se je zapestnica prijateljstva, ki mi jo je Jerneja spletla v srednji šoli med pripravami na maturo, odločila, da bo razpadla. Opazila sem šele kak teden kasneje, ko se je odtok zamašil in sem prekljinjajoč s pinceto iz sifona najprej vlekla kup kratkih čopkov las in sramnih dlak, potem pa z rjavo sluzasto svinjarijo prekrito zapestnico iz barvitih oranžnih, zelenih, črnih in rumenih nitk, v katero so bili vpleteni mali obrabljeni plastični kvadratki z najinimi inicialkami iz kitajske trgovine.

In potem sem se spomnila, da je ona svojo zapestnico nehala nositi že dolgo, predolgo tega, in ko sem jo pod hladno vodo skušala izprati, sem s kotičkom očesa prvič ujela majhno kosmato bitje, ki se je gugalo na robu tuš kabine in z nožicami bingljalo nad kupčkom svinjarije, ki sem ga med reševalno akcijo odtoka odlagala na tla v kopalnici.

Nekako sva zdaj po nekaj letih, jaz z drugačno, plastično bolnišnično zapestnico in ona z roza zlato uro s Swarovski kristalčki, obe odrasli pristali v tej nagnusni kavarni, kjer so stregli ogabno kavo in kjer so managerji inhalirali precenjene sendviče, vase zlivali rjavo brozgo in se s brezžičnim bluetooth setom slušalk pogajali o blazno pomembnih papirjih in grafih. Jerneja me je pričakujoče gledala, ker mi je ravno postavila vprašanje, jaz pa sem skušala prazno embalažo brezglutenskega izgovora za piškot raztrgati na prafaktorje.

“Veš, vse nas skrbi zate,” je še dodala, medtem, ko sem premlevala, ali od mene hoče iskren odgovor, jo dejansko skrbi, ali me je morebiti povabila na kavo, ker je želela slišati zagotovilo, da je z mano pravzaprav vse v redu, ali pa je prišla po nove trače, saj sem bila zdaj jaz kar naenkrat tista, ki je za nekaj tednov pristala najprej v rešilcu, potem na urgenci, potem pa na psihiatričnem oddelku, kjer sem si morala pod strokovnim nadzorom od osebja vsak dan izprositi kak list papirja in slabo ošiljen svinčnik, da sem lahko skušala nakracati majhno kosmato bitje, ki takrat ni več počivalo nekje na robu mojega vidnega polja, temveč se je pritlehno ugnezdilo v gubah mojih oblačil in z drobnim, krempljastim prstkom izmenično kazalo na to ali ono stvar.

In potem sem pomislila, kaj bi ji lahko odgovorila. Kosmato bitje je sedelo na robu plastične kavarniške mize, bingljalo z nožicami in odkimavalo, ko mi je prišlo na misel, da bi ji lahko govorila o tem, da me je bilo vedno bolj strah, ko so me šopali s pomirjevali in me spraševali smešna vprašanja tipa “Kako bi na lestvici od ena do deset ocenili svoje počutje?”

Hotela sem ji govoriti o tem, kako prestrašena sem in kako mi gre na živce, da so se mi zaradi zdravil pričeli tresti prsti in kako zoprni so sledovi šivov na zapestjih, ker ne morem več rok na papir naslanjati enako, kot sem jih prej, in da mi gre na živce, ker sem se komajda naučila dobro skicirati dlani, zdaj pa sem zaradi tretmaja naredila deset korakov nazaj in moram spet pričeti na začetku, kot da bi imela prometno nesrečo in bi pozabila, katere besede spadajo h katerim stvarem.

Malo kosmato bitje je odkimavalo in nekje izpod mize privleklo drobno opekico, ki jo je odložilo zraven pokonci postavljenega s plastiko prevlečenega cenika, ki je mizo med nama delil na pol.

“Nikoli še nisem bila bolje,” sem rekla in se skušala nasmehniti. Šele po Jernejinem zgroženem odzivu sem ugotovila, kako sarkastično je to najbrž zvenelo.

“Nisi smešna,” je rekla očitajoče, “vse si nas zelo prestrašila.”

Bitjece je od nekod privleklo še eno opekico in jo postavilo zraven prve. Moški pri sosednji mizi v lakastih čevljih se je neiskreno zasmejal.

“A veš, da me je tvoja mama poklicala tistega večera?” je nadaljevala. “Najprej se mi je morala predstaviti, ker že tako dolgo ni govorila z mano. In potem je padla v histeričen jok in komaj sem razumela, kaj mi želeli povedati.”

Skomignila sem z rameni. Bitjece je pridrobencljalo do mene in me sočutno potrepljalo po dlani, ki je počivala poleg prazne skodelice in napol polnega kozarca vode.

“Kaj naj zdaj,” sem ji odgovorila, “kar je bilo, je bilo. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi se stvari lotila drugače,” sem izjavila, potem pa se bila spet prisiljena soočiti z ogorčenim strmenjem.

Jerneja je najbrž mislila, da ji hočem povedati, da bi stvar izpeljala bolje, tako, da bi mi uspelo. Kar sem ji hotela povedati, je bilo to, da bi najbrž res že prej morala komu omeniti, da se vsako jutro zbujam z gnečo v glavi in da sem se že nekaj mesecev tuširala sedeč na dnu tuš kabine in strmela v prazno, dokler ni zmanjkalo tople vode, in da sem vedela, da je z mano nekaj hudo narobe in da sem vedela, da top občutek v prsih ne misli kar odnehati in da se sama sebi zdim neumna, tako zelo blazno neumna, da nisem naredila prave stvari, ko je bil še čas. Potem, ko narediš nekaj tako skrajnega, življenje ne postane nič lažje, čeprav si prej vztrajno sanjaril o tem. Soočen moraš biti s solznimi starši in naveličanim osebjem na urgenci in psihiatri in odsotnostjo svinčnika in papirja, sprejeti moraš posledice, sprejeti moraš življenje in se naučiti stopati naprej in drugače misliti in drugače čutiti in razplesti ogromen gordijski vozel svojih misli in občutkov in strahov in skrbi, ki si ga celo življenje napletal v svoji glavi in postati ponovno funkcionalen, jesti solato, premikati noge, se spravljati iz postelje, umivati, zraven pa igrati še vlogo, za katero si nikoli v življenju nisi mislil, da ti bo naprtena.

“Glej, oprosti,” sem ji rekla. Čudno olajšanje ji je spreletelo obraz.

“A nisi niti za trenutek pomislila, da bi me lahko poklicala, da bi lahko kaj rekla, saj veš, vedno sva bili jaz in ti proti svetu, vedno sva si krili hrbet, vedno sva skrbeli druga za drugo,” je očitajoče izjavila.

Spomnila sem se na tisto steklenico vodke in na njene dolge svetle kodre v mojih dlaneh, ki sem jih držala nad straniščno školjko pri meni doma, medtem ko je bljuvala bledo rozasto vsebino svojega želodca.

Jerneja ni ničesar razumela. Jerneja ni nikoli prosila za breme, ki sem ji ga bila naložila na ramena. Jerneja je bila našla svoj zemljevid, ki je vključeval pisarne in papirje in lepo negovane roke in obiske pri kozmetičarki.

Jaz pa tega zemljevida nikoli nisem imela. Vedno sem obstajala nekako narobe, vedno sem bežala, stran od vseh, ki so mi ponujali svoje zemljevide in me hoteli učiti, kako naj stopam po njihovih poteh.

Jernejin zemljevid očitno ni vključeval samomorilnih kolegic iz srednje šole, ki se nenadoma vrnejo v tvoje življenje s sarkastičnim odnosom in plastično bolnišnično zapestnico na roki. Njen zemljevid je vključeval morje enkrat na leto in zglancano fasado na hiši, kristalne kozarce in na kratko postriženega moškega. Jernejin zemljevid je vključeval denar in pogodbe in šoping.

Bitjece je od nekod privleklo še eno opekico in jo postavilo poleg vseh ostalih, ki so se nabrale na mizi.

“Jaz bom še eno kavo,” je rekla in se osredotočila na natakarja, ki je za šankom zdolgočaseno strmel v ekran svojega telefona. “Boš ti še kaj?”

Prosila sem za kozarec vode.

Potem je šla na stranišče, natakar je odnesel umazana kozarca in skodelici, prinesel novo skodelico in jo postavil na Jernejino stran mize. Kosmato bitjece je odskočilo, ko je centimeter stran na mizi zarožljal kozarec z vodo.

“A lahko poračunava?” me je vprašal natakar. “Jaz zaključujem.”

Iz žepa jakne sem privlekla zmečkan bankovec in ga za silo poravnala. Drobiž sem malomarno spustila nazaj v žep, iz njega potegnila kratek top svinčnik in pričela kracati po računu.

Bitjece na mizi je pričelo vzneseno od nekod prinašati gradbeni material.

Jerneje nekam sumljivo dolgo ni bilo nazaj in ko se je vrnila, sem opazila, da je imela rdeče oči in nekam razmazano maskaro. Kazalec na uri se je bil medtem prikladno pomaknil naprej. Vase je zlila neokusno kavo, jo poplaknila s kozarcem vode, potem pa je opazila, na kaj kracam, in spustili sva se v enega tistih a-si-ti-že-plačala pogovorov, v katerem me je skušala prepričati, da je vendar ona mene povabila na kavo in kaj si sploh mislim in naj vendar vzamem vsaj njen delež, saj je ona vendar naročila dve kavi in tako naprej in tako nazaj, dokler nisem naposled dvignila računa in z njim pomahala tam, kjer sem predvidevala, da je Jernejin obraz. Komaj sem še videla vrh njene glave skozi hitro rastoč zid.

Jerneja je utihnila.

Na prej prazni strani listka se je namreč zdaj nahajala reprodukcija fotografije, ki sva jo enkrat naredili v srednji šoli na eni izmed ekskurzij. Takrat je Jerneja lase še nosila spuščene, jaz pa prav tako še nisem imela kratkih las in sem jih vedno nosila spletene v tesno kito. Na ekskurziji sva v enem od muzejev zagledali razstavljeno baročno sliko, ki je upodabljala člane neke rodbine v hecnih oblekah z naborki, korzeti, zavito v metre brokatnega blaga.

“Ej,” je takrat rekla Jerneja, “prisežem, da ti je ta smrklja podobna.” In res mi je bila ena od mlajših članic aristokratske družine malo podobna, ne toliko zaradi obraznih potez, tudi ne zaradi frizure, temveč zaradi prezira, s katerim je bolščala v mimoidoče.

Naredili sva fotografijo na Jernejin telefon, eno tistih groznih fotografij slabe kvalitete, ko sva pozirali zraven tiste slike in sva se obe nehali smejati, a sta bila najina obraza vseeno spačena v režeče se grimase. Jerneja je naredila presenečen izraz, sama pa sem skušala karikirati naveličan pogled tiste gospodične iz osemnajstega stoletja, ki je imela oblečeno svetlo modro obleko s čipkami, v naročju pa je držala pudlja.

Na računu seveda nisem reproducirala najinega ozadja. Toda najina adolescentna okrogla obraza in grimasi mi je nekako uspelo ujeti.

Jerneja je vedela, za kaj je šlo. In najbrž je vedela tudi, zakaj sem skicirala točno tisto fotografijo, med neštetimi, ki sva jih naredili. Ne, da bi takrat res vedela; mali gradbenik je zid zgradil že tako visoko, da je bila Jerneja popolnoma skrita.

Tisti dan se je namreč zgodilo še veliko drugega. Moje mame ni bilo doma in ker sva  imeli priložnost, sem si uspela izprositi, da sem po ekskurziji prespala pri Jerneji pod pretvezo, da bova delali poročilo, ki smo ga morali oddati pri zgodovini. Iz steklene omarice v dnevni sobi sva Jernejinemu očetu ukradli steklenico viskija in se z glasno glasbo zaprli v njeno sobo ter gledali filmčke na internetu. Jerneja je tudi tistega večera bruhala in tudi tistega večera sem ji držala lase. Kadar je bila pijana, je postala žalostna in kadar je bila Jerneja žalostna, sem sama poskušala narediti vse, da ne bi bila več žalostna. Zato sem jo posadila v posteljo in jo nekaj časa obmetavala z njenimi plišastimi živalicami, toda ker to ni pomagalo, sem sedla k njej in jo objemala. Obe sva bili pijani in Jerneja se ni naslednji dan ničesar spomnila, vsaj tako sem mislila. Tistega večera je namreč kot izgubljen otrok prijela mojo dlan in jo pričela poljubljati. In potem je v svoje roke vzela moj obraz in se bližala in bližala, dokler mi ni bila tako blizu, da sva se skoraj dotikali in mi šepetala stvari, ki jih nikoli nisem povedala nikomur, bruhalo je iz nje in jokala je in takrat, takrat mi je morala na žive in na mrtve in na vse, kar ji je bilo sveto, obljubiti, da si ne bo nikoli ničesar naredila. Zaspali sva objeti. Ko sem se zbudila, je Jerneja že kuhala kavo. Vprašala sem jo, če se česa spomni in krmežljavo se mi je zahvalila, da sem ji držala lase, to pa naj bi bilo tudi vse. Naslednjič, ko sva se videli v šoli, mi je prinesla zapestnico, podobno, kot jo je že dolgo nosila sama.

In jaz sem ji leta, dolga leta verjela in znova in znova goltala skalo, ki se mi je dvigovala po žrelu.

Malo bitjece je sedelo na vrhu zidu, ki sem ga videla samo jaz in ki jo je skrival pred mano in iz druge strani sem slišala zgolj pridušene besede, za katere nisem vedela, kaj pomenijo. Bitjece je pogledovalo k njej, pa spet k meni, in nazaj k njej.

In potem je Jerneja dvignila roko in nastavila prst in mali kosmatinec je zlezel v njeno dlan.

Ko je živalica zlezla z njega, se je zid razblinil.

Najbrž sem bila videti kot totalen idiot, ko sem z odprtimi usti strmela v Jernejo in kosmato živalco, ki jo je ponesla k svoji rami, da se je prijela za ovratnik njene srajce, splezala na njeno štrlečo ključnico in se stisnila k njenemu telesu. Jerneja jo je nežno pobožala in kosmata stvarca je zapredla od ugodja.

Okrog naju se je vrvež nadaljeval in moški pri sosednji mizi je divje tipkal na prenosni računalnik. Natakar je štel drobiž na šanku. Mimo steklenih vrat se je sprehodila ženska z aktovko in šklopotanje njenih visokih pet je odmevalo po hodniku. Na veceju si je nekdo sušil roke z glasno šumečim tokom zraka. Ženska v srednjih letih je za sosednjo mizo srebala kavo in reševala križanko v časopisu.

Jerneja je imela rdeče oči. Moja zapestja sta krasili dve rdeči brazgotini. Svinčnik B3 mi je zdrsnil iz roke in udaril ob plastično mizo.

“Hvala,” je rekla Jerneja.

“Kaj,” sem rekla jaz.

Nekaterih stvari preprosto ni moč razložiti.

Jerneja tistega dne ni šla nazaj v službo, namesto tega je mene in malo kosmato bitje peljala na sprehod. Šli smo stran od steklenih stavb in sijočih avtomobilov in Jerneja in mali kosmatinec sta me poslušala, ko sem govorila, govorila, govorila. Izgovorila sem dneve in tedne in mesece in leta, pozabljena leta strahov in želja in stremljenj in izgovarjala sem bolečino in praznino in Jerneja je poslušala. Povedala sem ji, kakšen občutek je, ko kri počasi odteka iz telesa in kako sem se še pravi trenutek zavedla, kaj počnejo moje roke, da sem stekla ven iz stanovanja, na ulico, kjer sem omedlela in se osvestila šele na urgenci, kjer je mlad kirurg šival moja zapestja, ko so me priklopili na infuzijo; občutek je bil tak, kot bi nekdo praskal po dveh zrezkih na mojih rokah. In Jerneja je postavljala smešna vprašanja in ko sva prišli do parka, si je sezula salonarje in v najlonkah z mano stopicala po travi.

Vse pozabljeno se enkrat vrne.

In potem je začela govoriti ona. Povedala mi je o tem, kako ponoči ostaja budna in kako sovraži svojo službo in kako si ne more pomagati, da ne bi vedno znova in znova pristala s tipom, ki jo preveč spominja na njenega očeta. Kako se zgodi življenje, tako življenje, ki se ga bojiš, toda te najde in se dogaja in preden se zaveš, kje in kdo si, si že popolnoma spremenjen in je drugače, kot si si predstavljal, saj je bolj lagodno, kot se ti je zdelo prej. Kako so jo pogoltnili vsakdanji problemi in vsakdanje skrbi in kako se enostavno ni znala ustaviti, življenje ni bilo res slabo in ni zares trpela, in je potem ostala tam, se nagrajevala za male zmage v službi, ki so sčasoma postale njen svet in povedala mi je, kako se je naučila videti stvari, ki jih je sovražila, z druge perspektive in kako ni bilo zares tako hudo, kot sva si predstavljali.

“A potem naj te ne ustrelim,” sem rekla jaz, in

“ne,” je rekla ona, “saj še nisem podobna svoji mami, nisem še naredila otroka, ki bi mu zagrenila življenje,” in potem sva se obe histerično smejali.

Sonce je zašlo in obe sva se morali vrniti. Jaz k skali, ki sem jo nosila na ramenih, ona k delnicam in tabelam.

Malo kosmato bitjece je odšlo z mano.

“Pogrešala ga bom,” je rekla Jerneja, “toda ti ga bolj potrebuješ kot jaz.”

Zahihitalo se je in splezalo v žep moje jakne. Zacingljalo je, ko je pristalo na kupu drobiža.

Poimenovali sva ga Žverca.