• Datum objave: sreda, 7. september 2016
  • Neva Lučka Zver: »Zdi se mi egoistično zadržati svoje besede zase.«

    Neva Lučka Zver je s svojim pesniškim prvencem Razsežnosti (Didakta, 2015) letos postavila rekord kot najmlajša izbrana pesnica Festivala Pranger. Ne boji se kritike in tudi druge mlade avtorje poziva, naj svoje ustvarjanje pošiljajo v svet. Neva je študentka filozofije in politologije na Sorboni v Parizu, ki želi kljub dejstvu, da študira v tujini, prispevati predvsem k slovenski kulturni dediščini.

     

    Jaka Smerkolj: Trenutno živiš med Ljubljano in Parizom, kjer študiraš. Kako bi primerjala mesti? Gre za dva čisto različna svetova?

     

    Neva Lučka Zver: Tu velja prepričanje, da so stvari v tujini čisto drugačne, a v resnici skorajda ni razlike. Idealiziramo selitev v katero od evropskih prestolnic, kjer se bosta cedila mleko in med, v resnici pa temu ni tako. Sama sem si želela študirati v Parizu, odkar sem bila stara sedem let in mi je mama brala Zofijin svet (roman Norvežana Josteina Gaarderja, ki opisuje zgodovino filozofije). Nato sem z babico tudi obiskala Pariz ter Sorbono in všeč mi je bila misel na to, da bi se sprehajala po hodnikih, po katerih so hodili tako veliki umi. Šele ko so se mi uresničile te otroške sanje, sem ugotovila, kako zelo lepo je doma. Ker sta mesto in država majhni, življenje teče počasneje. Pariz je le metropola, v kateri veliko ljudi neprestano hiti, veliko je sivega betona, izpušnih plinov … Saj je vredno, njihov študijski pristop, ki temelji na pisanju esejev, je res dober. Ni dovolj, da se stvari naučiš na pamet, ampak moraš o njih tudi razmisliti. Za primer: lani sem imela v okviru političnih znanosti predmet ustavno pravo. Ni bilo dovolj, da si poznal vsak člen ustave, bistveno jo je bilo razumeti in problematizirati, najti težavo v določenem členu in o njej napisati deset strani. Zdi se mi pomembneje, da se naučiš manj in znaš to v življenju uporabljati.

     

    JS: Tvoj študij poteka v francoščini, torej jezik zelo dobro poznaš. Bi lahko rekla, da je tvoje poznavanje primerljivo s slovenščino? Ali morda celo pišeš v francoščini?

     

    NLZ: Gotovo se pozna, da to ni moj materni jezik in poezije nedvomno ne morem pisati v francoščini. Enostavno ne morem, saj obstajajo besede, ki so tako rahle in fine, da jih v francoščini niti ne poznam. Po tem niti ne čutim potrebe, ker se čutim Slovenko, ne Francozinjo. Poskušala sem že prevajati svoje pesmi, a je prevesti samega sebe skorajda nemogoče. Sprva je obstajala celo ideja, da bi bil moj prvenec dvojezični, a sem zelo vesela, da ni bil. Želim graditi slovensko literaturo, ne francosko. Francija ima svojo kulturno dediščino, ki jo zelo spoštujem, a raje prispevam k svoji – slovenski. Po drugi strani pa mi je filozofijo veliko lažje brati in pisati v francoščini. Če bom kdaj kaj izdala v francoščini, bodo to najverjetneje filozofska besedila, ki si jih tudi želim pisati.

     

    JS: Posvetiva se malce tvojemu prvencu Razsežnosti. Kako je prišlo do njegove izdaje?

     

    NLZ: Pesmi so večinoma nastajale med gimnazijo, do njihove knjižne izdaje pa je prišlo dokaj naključno. Zdi se mi egoistično zadržati svoje besede zase. Če je tvoje delo slabe kvalitete, bodo to presodili in hitro izpostavili drugi, ker to sam zelo težko narediš – čeprav morda pri poeziji še najlažje začutiš, kaj ni v redu. Svoje pesmi sem preprosto želela deliti z drugimi. Oblikovala sem rokopis z vsemi razdelki in ga poslala naokrog po založbah.

     

    JS: Kaj pa predstavljajo razdelki v tvoji knjigi?

     

    NLZ: Razsežnosti so, če uporabim tujko, dimenzije. Predstavljajo vse različne dimenzije bivanja, čustvenega zaznavanja. Tematsko se gibljejo od najtemnejših ter najbolj žalostnih delov obstoja do najbolj »vzvišenih«, kar zame predstavlja ljubezen, ki vodi do spoznanja. Res verjamem v platonsko ljubezen in v zbirki jo skušam ubesedovati.

    Pri pisanju načeloma nimam zadržkov, a se, recimo, skušam izogniti tujkam. Sem dokaj slovansko usmerjen tip človeka in zdi se mi, da se naša kulturna dediščina močno razlikuje od latinske ter germanske, zato se mi zdi škoda, da bi se izgubljala v tujkah. Zdi se mi, da se jezik z vpijanjem tujk siromaši. Zdi se mi, da v slovenščini obstaja veliko besed, ki lahko zelo lepo in zelo natančno opišejo reči. Nekateri ljudje pravijo, da radi uporabljajo tujke, ker z njimi zajamejo širšo paleto pomenov, a jaz imam v poeziji rada natančnost.

     

    JS: Mlade prvence pogosto spremlja pikro vprašanje, ali si prepričan, da boš s knjigo zadovoljen tudi po izdaji. Si želiš, da bi pred izidom vedela vse to, kar veš zdaj?

     

    NLZ: Kosovel je umrl pri enaindvajsetih in le hvaležni smo lahko, da imamo njegovo poezijo. Seveda nismo vsi Kosoveli, a mladostna poezija se mi vedno zdi nekakšen neobrušen biser. To tudi ni stvar literarne kritike, saj je lahko neka zbirka drag kamen za nekoga in popolnoma ničvredna za koga drugega. Z zbirko sem zadovoljna, je, kakršna je. Ko jo sedaj berem, vidim, da je bilo to popolnoma drugačno obdobje. Oblikovno še vedno pišem podobno, a se mi zdi, da pesmi zdaj tečejo veliko bolje. Prvega koraka gotovo ne obžalujem. Vsak ga mora enkrat narediti in še bolje je, če ga narediš, ko si mlad, saj je mladost sama po sebi neobrušen biser.

     

    JS: Ko že omenjaš Kosovela – zagotovo je eden najvidnejših vplivov v tvoji zbirki. Obstaja še kdo, ki se skriva med tvojimi verzi?

     

    NLZ: Priznati moram, da v tistem obdobju nisem brala čisto nič sodobne slovenske poezije. Sedaj jo, a vseeno ne bi rekla, da močno vpliva name. Trenutno sem najbolj prevzeta nad Kajetanom Kovičem. V moji zbirki se gotovo poznajo tudi vplivi filozofije. Takrat sem na gimnaziji Poljane prišla v stik s profesorjem Šinigojem, ki se me je v filozofskem smislu zelo dotaknil. Njegov filozofski pogled na svet se me še vedno drži, zato je tako prisotna recimo tudi Levinasova etika.

     

    JS: Letos si se tudi udeležila Festivala Pranger. Kako si doživela svojo udeležbo?

     

    NLZ: Do literarne kritike sem dokaj skeptična, saj se ima rada za objektivno, čeprav se mi zdi vsaj toliko subjektivna kot umetniško delo samo. V sodobni poeziji, kjer se izgubljata ritem in metrum in je verz svoboden, je še posebej težko objektivno vrednotiti poezijo. Zdi se mi, da ima vsak svoj ritem življenja in umetniškega dela ne more ocenjevati neodvisno od tega. Kritika je vedno dobrodošla in umetnik od nje nekaj dobi, pa naj bo to v negativnem ali pozitivnem smislu. Meni se zdijo bolj pomembne pozitivne kritike, ker pri pisanju po določenem času sama ugotovim, kaj ni v redu, kaj bi lahko izločila. Pozitivnih strani svojega pisanja pa se redkeje zavedam. Ljudje težimo k samokritičnosti in zato bolj cenim pozitivno kritiko, ker pove, kaj se je nekoga dotaknilo in te tako pozitivno usmerja. Zagovarjam stališče, da je kritiko potrebno jemati z rezervo, saj obstaja veliko pesnikov, ki so jih v njihovem obdobju kritiki razcefrali, dandanes pa predstavljajo velika imena književnosti. Kar me pri njej moti, je torej pretencioznost, saj se rada postavlja nad umetniško delo, a je v najboljšem primeru na isti ravni kot delo samo. Kritik sam je prav tako človek in pri branju poezije gre za subjektivizacijo subjektivnega doživljanja, kar ne more temeljiti na objektivnih kriterijih, razen če se ocenjuje zgolj tehnika, ki iz nekega dela še ne naredi umetnosti. Zame najboljša kritika pride od ljudi, ki so mi blizu in me poznajo ter vem, da jim moja poezija nekaj pomeni. Sicer pa mi je Pranger predstavljal kratek vpogled v slovensko literarno srenjo, kar je bilo povsem zanimivo. Spoznala sem razgledane ljudi, ki se preživljajo z literaturo in ugotovila, da je to mogoče, kar me je opogumilo.

     

    JS: Zaradi trenutne situacije (afera Radaljac-Flisar in podobna izkazovanja moške premoči v slovenskem kulturnem prostoru ki jim je bila Neva priča tudi sama, op. a.) se v intervjuju ne morem izogniti vprašanju mladih ženskih avtoric. To vprašanje si najbrž pričakovala, bi lahko malce pokomentirala to tematiko?

     

    NLZ: Imam težavo, in sicer, da se bojim zelo malo stvari, kar včasih vodi v tvegane pripetljaje. Ampak enostavno me ni strah nekih dedkov s kupom kapitala pod prsti. Kar se mi zdi pretresljivo v tej zgodbi, je predvsem to, da je prišla na prve strani Dela tik pod poročilo o državnem udaru v Turčiji. Sama se počutim zelo žensko in moja poezija je ženska, mimo tega ne morem, ne zdi pa se mi, da bi bila zaradi tega kakorkoli manjvredna. Če sem bila na Festivalu Pranger deležna pokroviteljskega tona, bi ga prej pripisala mladosti. Bolj kot podrejen položaj intelektualk me skrbi položaj preprostih žensk, ki živijo na vasi z možmi, ti pa od njih pričakujejo, da bo vse pospravljeno in jih obravnavajo kot metle. Glas ženskih intelektualk se vendarle sliši, medtem ko obstaja veliko žensk z manj sreče in izobrazbe, ki nimajo glasu. Pisati in govoriti želim za te ženske, ne za tiste, ki že imajo socialni status in zaradi spola ne trpijo tako zelo. Konec koncev se nihče ne more imeti za intelektualca, če je seksist in pričakuje, da bo šla ženska z njim v posteljo v zameno za delo. In enako velja obratno, nobena ženska, ki gre za delo v posteljo, ni ravno ‘intelektualka’. Sicer pa je po mojem mnenju ta beseda tako ali tako samo nalepka.

     

    JS: Za zaključek bi te vprašal: kam naprej?

     

    NLZ: Načrtov imam veliko. Pripravljam novo zbirko. Delam in še dolgo bom delala na romanu. V tem času je nenačrtovano nastala tudi drama, za katero še ne vem, kaj točno bo iz nje. Zaenkrat odhajam v Pariz še malo študirat, zdi pa se mi, da se bom vrnila nazaj.

     

    JS: Še obvezni nasveti za bralce: knjige/glasba/filmi?

     

    NLZ: Od knjig bi zagotovo priporočila prej omenjenega Koviča in njegovo zbirko Poletje, od katere se kar ne morem ločiti. Pa tudi knjiga Lovec/Gvaši je čisto posebna umetnina. Na eni strani Kovičeva pesem, na drugi slika od Ciuhe. Prav tako toplo priporočam klasike, predvsem antične. Hegel je dejal, da je ohranjenih grških tragedij tako malo, da je greh ne prebrati vseh, in s tem se zagotovo strinjam.

    Sorodni članki: