12. junij, 2019 / Literatura / Recenzija
Aleš Jelenko (1986), magister managementa; pesnik, pisatelj in urednik ter prejemnik nekaterih (ne)pomembnih literarnih nagrad na slovenski in tuji sceni. Izdane knjige: Spopad z moralo (Ekslibris, 2010), Kontejner (Volosov hram, 2016), Prvinska govorica (KC Maribor, 2017) in (Ne)obstoj (Volosov hram in JSKD, 2018).

Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji

Aleš
Jelenko

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: LUD Literatura
Leto izida: 2017

Nataša Kramberger nam je dostavila nov dodelan tekst – tokrat v obliki romana, v katerem kar vre problematik, s katerimi se sooča kmetovalec in/ali – to ni nepomembno – tudi pisatelj.

Roman je sicer razdeljen na dvanajst po mesecih razdeljenih poglavij – tudi zaradi tega ima knjiga podnaslov Pripoved v setvenem koledarju. In jasno, govori o kmetovanju. Ali bolje rečeno: govori tudi o kmetovanju. Protagonistka romana, sicer pisateljica, je namreč prevzela mamino kmetijo, in zdaj se na vse pretege trudi, da bi na stare načine rešila nasade, njivo in vse kar spada zraven, brez umetnih dodatkov.

Zato se dela loti resno, z vso silovitostjo (in morda tudi rahlo naivnostjo mlade kmetovalke): »Koplji! Krampaj! Tlači! Jaz kopljem, krampam, tlačim.« Toda zdi se, da nihče, razen nje same, ne verjame v uspeh oz. njeno sposobnost, niti babica, ki se – ob zavedanju, da bo neizkušena mladenka vodila kmetijo – zamisli, zazre v daljavo in ji reče: »Ampak kmetje morajo delati.« Pravzaprav se vsak, ki ima preveč časa, obregne ob njen prihod in delo na kmetiji, tudi sosedje, mimoidoči: »To se ti ne bo splačalo, veš. Saj boš hitro gor prišla, da ni lahko biti kmet. Ni za vsakega, to ti pravim. Še vedno lahko greš nazaj k cajtngom!«

In to je tudi ena večjih problematik, ki jih izpostavlja avtorica v pričujočem romanu. Torej: odnos ljudi do knjig, do piscev in nasploh vsega, kar je povezanega z literaturo samo. Nasploh, ne zgolj v romanu, je namreč na vsakem koraku začutiti to negativno konotacijo, povezano z umetnostjo; kot da je ne potrebujemo, še huje – kot da je povsem odvečna. In protagonistka to jezo začuti na lastni koži: »Vi mladi pa mislite, da bodo vedno vse drugi namesto vas naredili … K pameti se spravi ali pa idi nazaj knjige pisat!« Pozabljajo pa, da tudi »ko delaš literaturo, krampaš po poljih, o katerih nihče ne ve, kje sploh so.« Zato rešitev ni v umiku, jasno, tega se protagonistka zaveda, zato trmasto vztraja pri (ekološkem) kmetovanju, četudi se ob tem bori z mlini na veter (birokracijo, kontrolo in posmehljivimi pogledi) in tesnobo: »Ne morem dihati. Zaprem oči. Ne pomaga. Odprem oči. Ne morem dihati. Dihati ne morem.«

Se pa protagonistka vrača tudi v Berlin, tako da je pravzaprav ves čas razpeta med ruralnim in urbanim okoljem. Bralec dobi občutek, da se nikjer pravzaprav ne počuti doma: »Žalostno razmišljam, kako se od nikogar in ničesar ne utegnem posloviti.« Ko je v Berlinu, je namreč pogosto z mislimi na kmetiji, in obratno: ko je na kmetiji, pa je z mislimi v Berlinu. Ironično. In tukaj ugotavlja, da je kmečko, vaško okolje vselej nekje onkraj, vsaj za druge: »Kadar sem bila v mestu, sem bila navadno notri, kadar sem bila v vasi, pa tudi notri, drugi pa so prihajali k meni: ven.«

Roman Primerljivi hektarji je duhovit in družbeno kritičen roman. Nataša Kramberger pa ga je napisala v mojstrskem, poetičnem slogu: »Zemlja je topla in žarki mi v snopih padajo na oči, da iz vsakega pogleda naredijo odbliske zajčkov.« Zelo dobro prikaže dualizme, s katerimi se ljudje soočamo: ruralno/urbano, znotraj/zunaj, narava/kapitalizem itd.; s katerimi se ljudje ves čas na videz borimo. Ja, življenje ni lahko; »življenje je klateški pes, ki ga je treba ves čas na novo loviti.«