22. 2. 2021 / Literatura / Recenzija

Muriel Spark: Zlata leta gospodične Jean Brodie

Založba: Cankarjeva založba (zbirka Moderni klasiki)
Leto izida: 2020
Prevod in spremna beseda: Tadeja Spruk 

Zlata leta gospodične Jean Brodie, šesti roman pisateljice Muriel Spark, daje na prvi pogled zaradi navidezno lahkotnega in enostavnega sloga ter preprostega pripovednega jezika občutek hitrega in nezahtevnega branja. Relativno kratek roman, sestavljen iz šestih približno enako dolgih poglavij, tvorijo nezapleteni stavki, ki nas lahko hitro odvrnejo od kompleksnejših in estetsko dovršenih skritih pomenov in vprašanj, s katerimi manevrirajo liki v romanu. Na takšno obliko pripovedovanja naletimo predvsem pri eni izmed šestih izbrank gospodične Brodie – Sandy, ki ima v romanu tudi vlogo glavne protagonistke. Če se zdi, da je ravno Sandy najbolj dojemljiva pri osvajanju lekcij gospodične Brodie, pa je po drugi strani tudi edina od učenk, ki ji s svojimi zgolj navidezno enostavnimi replikami ponudi več kot naučene odgovore, ki jih gospodična Brodie želi slišati – in ravno to je največja mojstrovina tega romana. Za prikrito nezahtevnimi in kratkimi stavki, ki se včasih, ko nastopajo v dialogu, tudi ponavljajo in dajejo vtis, kot da želi avtorica z njimi zgolj zapolniti prazne strani, se skrivajo pomembna politična, verska, psihološka in družbena vprašanja.

Sandy je skupaj s še petimi učenkami dekliške šole Marcie Blaine izbranka gospodične Brodie, katere cilj je, da iz šesterice naredi »creme de la creme« po svojem zgledu. Zgodba je postavljena v trideseta leta 20. stoletja, v leta, ko se je v Evropi začel vzpon fašizma in nacizma, kar je svojevrsten vpliv imelo tudi na poučevanje gospodične Brodie. Tako je v njeni učilnici poleg glavnih renesančnih slikarjev in njihovih del imel svoje mesto tudi portret Benita Mussolinija, oboje, tako italijanska umetnost kot evropsko politično dogajanje, pa je imelo prioritetno pozicijo pri njenem poučevanju. Karizmatična, vznesena in umetnosti predana učiteljica, ki svojo vlogo na dekliški šoli razvija v skladu s kultom osebnosti, katerega zgled je občudovala pri omenjenemu voditelju in njegovih črnosrajčnikih, svoje izbranke poučuje od njihovega desetega do dvanajstega leta, a njen vpliv punce čutijo celo življenje. Če se je njena neuklonljiva in karizmatična nrav kazala ravno pri njenem poučevanju, kjer ni želela kloniti predpisanemu kurikulumu šole, na kateri je poučevala, in je zato predstavljala trn v peti šolskemu svetu, ki je samo čakal na napako, da bi jo lahko odstranil, pa je drugi, nasprotni pol Jean Brodie kazal njeno naivno in zaslepljeno predstavo o sebi kot o kultu osebnosti, ki ga je želela zgraditi okoli sebe in svojih učenk. Njene učenke so v višjih razredih sodile med najbistrejše ravno zato, ker jih je gospodična Brodie učila lekcij življenja in umetnosti, ki jih šolski učbeniki niso vsebovali, vendar pa je zaradi svoje zaslepljenosti puncam vtepala tudi sporne ideje, temelječe na fašizmu in nacizmu. Taktična in dojemljiva Sandy je kot edina v skupini že takrat v mladih letih v svoji učiteljici videla nekaj, kar jo je navdajalo z dvomom: »Sandy je prešinilo, tam na koncu poti skozi park, da so bile one fašistke gospodične Brodie, resda ne na pogled, ko so takole stopale v korak, pa vendar so, zedinjene za njen blagor, na neki drugi način držale korak z njo. Saj nič zato, toda zdelo se je, da se za učiteljičinim odporom do skavtinj skriva zavist, in tu je tičala nedoslednost, pregrešek.«

Pester nabor deklet, ki si jih je Jean Brodie izbrala sama, je včasih zaradi specifičnih karakteristik, ki jih je avtorica pripisala šesterici punc, in nas vse od začetka do konca romana spominja nanje (kar je lahko za preciznega bralca, ki nima težav s pomnjenjem, precej moteče), dajal vtis neuglašenega orkestra, ki ga skupaj drži zgolj naklonjenost do njihove učiteljice in tisti tihi pakt, ki se v skupini, ki izstopa od množice, z leti pač razvije med pripadniki določene formacije. Odnos med puncami je predvsem v višjih letnikih spominjal na odnos, ki se gradi na podlagi dolgoletne predanosti istim stvarem in skritega zavezništva, in ne toliko na odnos, zgrajen iz pristnega prijateljstva.

Pripoved vse od začetka ni linearna, saj se od zrelih let, ko so dekleta že odrasla, vračamo v njihova mladostna leta, ki so jih preživela na dekliški šoli. Prav tako nam avtorica že na začetku pove, da je ena izmed učenk gospodično Brodie izdala in tako, vsaj navidezno, naredila konec vplivu karizmatične učiteljice.

Vase zagledana Jean Brodie ni niti slutila, da jo bo ravno njena goreča vdanost Mussolinijevemu in Hitlerjevemu režimu ter kasneje spodbujanje novinke Joyce Emily, da se odpravi v Španijo služit Francu, stala njene kariere in njenega konca. Pomislila ni niti na to, da bo njen konec uresničila ravno njena najljubša učenka. Zaradi tega je Jean Brodie problematičen in tragičen lik. Njena slepa lojalnost in zaverovanost vase in svoj prav, pa četudi dostikrat upravičen, je Sandy pripravil do tega, da temu naredi konec in tako za vedno prekine vez med njo in učiteljico. Sandy to prekinitev simbolno nakaže tudi s tem, ko zapusti Edinburg in vstopi v Katoliško cerkev. Slednje lahko razumemo kot dejanje, storjeno iz uporniškega kljubovanja ideologiji gospodične Brodie. Čas v samostanu nameni pisanju psihološkega dela Transfiguracija vsakdana, obiskovalcu pa na vprašanje, kaj je nanjo najbolj vplivalo v šolskih letih, suvereno odgovori: »Bila je gospodična Brodie v zlatih letih.«

Torej, se res lahko od nekoga, ki je imel nate tako močan vpliv, da o njem napišeš psihološko delo, resnično za vedno posloviš? V enaki meri, kot je možno, da bi gospodična Brodie, če ne bi bila ustavljena, vzgojila fašistični podmladek, je moč sklepati tudi, da se Sandy še v zrelih letih za namene preizpraševanja lastnih versko-moralnih vzgibov oklepa določenih ideoloških podlag Jean Brodie, tiste Jean Brodie, ki je svoja zlata leta namenila vzgoji punc na dekliški šoli Marcie Blaine v Edinburgu.

Muriel Spark: Zlata leta gospodične Jean Brodie (Cankarjeva založba, 2020)