• Datum objave: petek, 24. avgust 2018
  • Muanis Sinanović: Kako je punk preživel in umrl v Zrečah?

    Pri izletih v ruralno Slovenijo se v meni po pravilu miksata občutka blagega strahu ter enako blagega vznemirjenja. Tako je bilo tudi, ko me je prijatelj povabil na mali festival v svoj okoliš. Izvora strahu ni treba posebej pojasnjevati, navsezadnje je v teh krajih Slovenska nacionalna stranka dobila precej visok odstotek glasov. Vznemirjenje pa je stvar neke najbrž precej infantilne fantazme. Ker se moj videz ne razlikuje od videza domačinov, imam občutek, da se mednje zlahka infiltriram, to pa mi prebudi nekakšne vohunske instinkte. Obenem se počutim kot etnograf, ki s kolonialne perspektive opazuje lokalne navade.

     

    Prihod v kraj je hitro potrdil moje predsodke. Festival se je odvijal na relativno majhnem parkirišču, med odrom in njegovo polovico pa ni bilo nikogar. Klasična provincialna prestrašenost, ki je redna spremljevalka tovrstnih dogodkov. Spomnim se nastopa Moveknowledgement v Celju pred približno desetimi leti, ko se ljudje kljub neprestanemu pozivanju banda, naj se približajo, niso zganili; nekakšen primordialni strah pred izpostavljenostjo tu vlada, tako klišejski, da bi lahko s pisanjem o njem dobro služil na večjih portalih, skozi neštete kolumnistične variacije na isto temo (česar pa si ne želim).

     

    Nato pa je z igranjem začel band Panksterdam, v lokalnem okolju znan po hitu, katerega refren se glasi: »Unior, unior, delavski zapor.« Unior je band tožil in ta je bil primoran odstraniti komad z Youtuba. Kasneje ga je ponovno naložil in v ime podjetja dodal črko j – Unijor. Modeli so obvladali stvar: sposobni so bili energično in brezkompromisno nažigati hardcore, reggea in klasične punk ritme. Pesmi so posvečali vaškim posebnežem in večinoma so bila preigravanja angleških in ameriških klasik; tako je izgubljeni lokalni travar dobil reggea travarsko himno. Vaški transseksualec si je prislužil avtorski komad: »Porno Simon, porno Simon, kraljica noči, fafaj ga ti.« Ljudje so večinoma še vedno stali zadaj, le tu in tam se je na ponudbo banda, da tisti, ki se približa, dobi rizle, kateri od njih približal. V nekem trenutku je na oder stopil organizator festivala in izrekel bojno geslo, ki je združilo Jaha, Haileta Selassieja in Tita. Band je imel neprestane tehnične težave s kitarami in ozvočenjem, ki so po trajanju pogosto presegli komade: eden od njih je bil zares kratek in označen je bil kot najhitrejši komad v zgodovini zreškega punka. Vrhunec je nastopil s punk venčkom narodnozabavne in dalmatinske pop glasbe.

     

    Že pred tem sem pri tipu, ki je stal poleg, zasledil nekaj naših besed. V nekem trenutku sem ga povprašal:

     

    – »Imaš li cigaru?«

    – »Imam,« je odgovoril in mi jo ponudil.

    – »Jesi li iz Srbije?«

    – »Jesam, kako znaš?«

    – »Čujem po akcentu. Iz kojeg si kraja?«
    – »Iz Niša. Otkud si ti?«

    – »Jaz sam ovde rođen ali moji su iz Pazara.«

    – »U, pa bio sam mnogo puta u Pazaru.«
    – »Verovatno više puta od mene.«
    – »Da, možda. Da li ovo klinci puše ili ja tripujem?«
    – »Ne znam. Ne vidim dobro!«
    (Vidite, kaj sem tukaj storil, ho ho?)

     

    V tem trenutku mi je bilo jasno, da je punk v najbolj avtentični obliki, v samem svojem idealu, ki je presegel vse dosežke Sex Pistolsev, preživel ali pa se je morda šele rodil tukaj. Slackersko izpeljan koncert? Dobra zajebancija? Pesmi o ljudeh z margine margine margine? Delavski upor? Preseganje glasbenega elitizma s spajanjem kitare in ljudskih viž? Prav tako. Prepričan sem, da je to bil najpopolnejši punkerski koncert v zgodovini – da sem prisostvoval zgodovinskemu trenutku.

     

    Potem sva se prestavila kakšnih sto metrov stran, k techno šotoru, ki je stal na manjšem polju. Šlo je za vojaški šotor, v njem pa se je nahajal velik zvočnik, v katerem so se premetavale klubske luči. Na precej majhnem prostoru je bilo kakšnih petnajst ljudi. Prijatelj se je začel pogovarjati s starim znancem, sam pa sem deloma ironično tripal na prisotne ritme. Bil je to seljački tehno, nekaj precej privlačnega. K prijatelju sem zavpil: »Spavaš li mirno, Berghain?!«

     

    Čez nekaj minut je prijateljev znanec prvega šaljivo potegnil na stran in mu nekaj govoril, kažoč proti meni. Nato je prišel in rekel: »Jaz sem nazi, ti si žid.« Začudeno sem ga opazoval.

    »Naziji so streljali žide, haha.«

    Odvrnil sem mu: »Jaz sem nekaj dosti hujšega od žida.«

    »Boš potem plačal pir?«

    »Ne.«

    »Se mi je zdelo.«

     

    Prijatelj je rekel, da je imel dovolj: tip pred nama je govoril o Židih, nekdo za nama pa o tem, kako ne mara Srbov (je to bilo zaradi mojih besed v srbskem jeziku?). Nekdo tretji se je temu uprl, pri čemer pa ga je zadrževala, s prijemom za roko (ali je zadrževala tistega, ki je sovražil), neka punca, govoreč: »Pa kaj, če ne mara Srbov.« Istočasno pa je nekdo govoril nekaj proti »Španjolotom«.
    Vrnila sva se na parkirišče, kjer je igral cover band Pink Floydov. Stara kranjska obsesija s starim rokom, tem ultimativnim pokazateljem okusa in dobrih manir v palanki. Kot že punk band prej so neprestano opozarjali na luno, ki je visela za malim blokom, postavljenim sredi polja; vaški bloki, postavljeni sredi polj, sredi nedolžnih tratic in z ubornim številom nadstropij, mi nasploh predstavljajo poseben vir melanholije. Igrali so kar dobro, vendar so na odru stali kot v moda zbrcani ali na stranišče primorani fantje iz narodnozabavnih zasedb. Zdi se mi, da je tudi komunikacija s publiko bila podobna kot pri takšnih ansamblih.

     

    Punk se je rodil, preživel in umrl v Zrečah. Palanka je večja od punka: je njegova razširitev, obenem pa izdaja; je svetovnonazorski kaos in nihilizem, napol ironična identifikacija s fašizmom, a tudi politična dogmatičnost, ki jo zahteva zgodovinski trenutek. Kraji, ki so padli v geografsko razpoko, v zgodovinsko luknjo, v kateri so se naučili živeti z občasnimi pogledi v luno; z zvoki, ki se ne slišijo iz razpoke, zato imajo v njej posebne zakonitosti, roke trajanja in notranje dinamike. Vsakdo, ki v razpoko vrže vžigalico, lahko povzroči požar, ki ga je zavoljo manka resursov težko pogasiti. S tem lahko palanka postane pekel, ogenj, od katerega ni mogoče pobegniti. Palanka niso samo Zreče, lahko so tudi večja naselja; še več, večja naselja so kot bolj razvita in opremljena z več viri lahko tudi višja stopnja palanke, z bolj razvitimi elementi palanke. V njih se zaradi kritične mase lahko pojavi oblika alternative, ki pa v krajinah, kjer vlada palanka, pomeni predvsem transgresijo slednje, ne pa njenega prevladanja, transgresija se odvija s sredstvi same palanke kot posebne oblike provincialnosti. Ideja alternative najmočneje živi prav v takšnem okolju, alternativa kot poskus jasnosti, pobega in koherentnosti. Vendar alternative ni brez bizarnih sledi fascinacije nad fašizmom, brez elitizma, toksičnosti mikromiljeja, razvratnih izpadov alternative ni brez siceršnje zadržanosti in prestrašenosti, o čemer lahko pričajo prenekateri incidenti, za katere tukaj ni mesta. S tem seveda ne mislim demonizirati niti enega niti drugega, niti izčrpati teh pojavov v nekakšnem gnusu ali zlu; vse, kar želim, je začrtati točke lastne fascinacije nad provinco.

     

    Kmalu sva nazaj v mojem mestecu, sedla sva na vrh stopnic nad mestnim stadionom, opazovala pust prehod med igriščem in nakupovalnim centrom ter jedla in kadila.

    Sorodni članki: