25. december, 2016 / Literatura
Anja Grmovšek (1993) zaključuje magistrski študij slovenistike ter primerjalne književnosti in literarne teorije. V prostem času je literarna urednica spletne kulturne platforme Koridor – križišča umetnosti, urednica za poezijo pri literarni reviji Novi zvon, bere, piše pesmi in gleda nogomet. Rada si domišlja, da bo nekoč izdala pesniško zbirko in si v živo ogledala finale Lige prvakov.

Mojca Kumerdej: Kronosova žetev

Anja
Grmovšek

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si

Roman Mojce Kumerdej smo postavili na zatožno klop. Čeprav se govori, da je v mnogih pogledih izjemen (v kar moramo upravičeno in po dolžnosti podvomiti) in nas je sprva zavedel v mišljenje, da je, če ne vsebinsko, vsaj slogovno zanimiv, ga moramo obtožiti, da ne izpolnjuje svoje obljube, da skratka ni upravičen do svojega položaja, in zahtevati, naj ga odstopi tistim, ki so ga vrednejši. Kar sledi, je obtožnica, roman pa naj se brani sam.

 

  1. Pripovedovalec

 

Ton romana je retoričen. Veliko je ponavljanj, izrekanja očitnega, pojasnil in nenadzorovanih prehodov med temami, glasovi, zaradi česar celota učinkuje kot govorjeno besedilo: pridiga, pripovedka, govorica … Pri tem je identiteta pripovedovalca (retorja) nejasna. Je tretjeoseben in vsevedno izreka zgodovinske in moralične sodbe. Kljub temu, da je torej izvzet iz dogajalnega časa 16. stoletja, se izoblikuje kot še en lik v pripovedi, lik, ki ima zaradi svoje presežne vednosti edinstven položaj znotraj časa, v katerem se je znašel. Kot bi se naš sodobnik znašel v 16. stoletju, pa tega še sam ne bi opazil. Zviška gleda na svoje subjekte, ki so v njegovih očeh komaj nekakšni otroci z roba modernosti. V nasprotju s kakim Balzacovim pripovedovalcem, ki je nad svojimi subjekti zaradi ironične distance, je pripovedovalec Kronosove žetve nad svojimi – čeprav se od njih prav nič ne razlikuje –, ker jih pomiluje. Balzacov pripovedovalec se (poenostavljeno rečeno) norčuje iz svojih likov, ampak, ker je tudi sam Balzac znotraj skoraj istega časa kot romaneskno dogajanje, pripovedovalec ironizira tudi Balzaca samega. Pripovedovalec je torej od sveta, o katerem govori, ločen prav po svoji vsevednosti, ki se kaže kot ironija.

 

V Kronosovi žetvi pa vlada zmeda: pripovedovalec zdaj je, zdaj ni sočasen dogajanju, povsem je nerfelektiran v svojem odnosu do likov in zato ni sposoben ironizirati svoje pisateljice, ker ima ta nujno prav (zaradi svojega časovnega položaja glede na dogajalni čas), niti se ni sposoben razločiti od likov, ker jim je preveč podoben (v svojem govoru, načinu mišljenja in psihologiji). Da bi vzdrževal svojo izjemnost, mora pomilovati. To nas ne spomni po naključju na krščansko teologijo. Opraviti imamo s stvarnikom, ki je po eni strani od sveta povsem ločen (vseveden) in po drugi v njem vsebovan (človek, ustvarjen po božji podobi, Bog ustvarjen po človeški). Kakor krščanski Bog se tudi Avtor, ki ga nadomesti v romanu, da bi vzdrževal svojo večvrednost, zateče k usmiljenju: nebogljeni liki ne bi zmogli brez njega.

 

  1. Avtor

 

Kronosova žetev je roman, ki ni napisan ne z računalnikom ne s pisalnim strojem, ampak z roko. Pisati z roko pomeni tehniko pisanja, ki ima svoja pravila in svoje učinke in jo je moč doseči ali posnemati tudi z drugimi orodji. Pisati z roko pomeni na primer vpisati se v besedilo (spomnimo se samo grafologov), česar npr. računalniško pisanje ne omogoča, saj eksplicira nesmiselnost poskusov razbrati psihologijo pisca iz teksta: ne pišemo s svojimi psihozami. Bistveno vprašanje je torej, s čigavo roko je napisan ta roman, kdo je tisti, ki se je tako odločno vpisal v besedilo kot Avtor? Se pisec, s katerim imamo opravka, nahaja v času romana ali času njegovega bralca? Ker dogajanje, ki je enako pripovedi (fami) oziroma pogovoru (diatribi – torej simuliranemu dialogu), stalno prehaja med liki in poimenovanimi ter brezimnimi glasovi, potopljenimi v množinski lik ljudstvo, ustvarja zanimiv polifonični učinek. Glasovi in liki niso zares diferencirani od pripovedovalca. Ko torej pisateljica piše na način rokopisa (tudi, če to počne na računalniku), da bi zajela čas, ki ni poznal drugačne tehnike pisanja, z roko piše prav z namenom vpisati ta čas v roman po sposojeni roki, ki je v njem živela. Težava je, ker to dejstvo ni reflektirano: ne zaveda se, da roka, ki piše tekst v 16. stoletju, in roka, ki v 21. sledi njenim potezam, “bere” za njo, ne moreta biti enaki. In tako je rojena avtorska instanca, ki v sebi združuje pisateljičin zunaj- in pripovedovalčev znotraj-romaneskni pogled. Roka, ki je to knjigo pisala, je vanjo ponesreči vpisala več našega časa (same sebe), kot bi bilo dobro.

 

  1. Liki

 

Med romanesknimi liki je na eni strani množinski lik ljudstva (s katerim se pogosto staplja tudi pripovedovalec), na drugi pa individualizirani posamezniki, ki, kakor se za zgodovinski roman spodobi, prihajajo predvsem iz vrst višjih, izobraženih slojev. Ti aristokrati, kakršna sta knezoškof Wolfgang in grof Friderik, so tudi edini z dejansko razvitimi svetovno-nazorskimi prepričanji, ki segajo onkraj naivnega humanizma. Vsak kmet, ki mu je naklonjena Avtorjeva milost, da ga je izpljunila multituda ljudstva, namreč nemudoma postane humanist. Aristokrate moramo zavračati zaradi njihove nemoralnosti, ljudstvo pomilovati zaradi njegove neumnosti in nedoraslosti; preostanejo “dobri” kmetje-humanisti-individualisti in nekaj luteranskih meščanov, ki se upajo boriti za pravice posameznika proti zlim težnjam oblasti. Zariše se skratka vse preveč poznana in domača politično-moralistična delitev na sprevržene oblastnike na eni strani in nevedno, skorajda neumno ljudstvo na drugi, med njima pa nekaj liberalnih, humanističnih meščanov, edinih pravih posameznikov.

 

Vendar je na tem mestu treba izpostaviti določeno prednost Kronosove žetve pred drugimi zgodovinskimi romani. Prvič, lik ljudstva zaokrožuje podobo družbe, besedilo tako ne vsebuje le pogleda – čeprav mu ta še vedno vlada – izobraženih in vladajočih. Drugič pa je prek množinskega lika vpeljanih (in iz njega izpeljanih) tudi dosti diskurzov o ženski problematiki, ki v zgodovini sicer ne bi prišli do glasu.

 

  1. Struktura

 

Roman je sprva videti fragmentaren, mozaičen, šele globoko v tekstu se začno pripovedne linije in liki postopoma vračati in ponavljati; tako se izriše lok romana z vrhuncem v čarovniških procesih in razpustitvi v odprti konec, ki pa se morda bolj nagiba na optimistično stran. Vseskozi pa smo soočeni z istovrstno strukturiranim govorom. Ta sledi predvsem dvema žanroma, kakor smo nakazali že zgoraj, fami in diatribi. To dvoje in pa neka splošnost, tipskost in nedorečenost glede časa in kraja napeljujeta k branju Kronosove žetve kot filozofskega romana. Bolj kot zgodovinski dogodki so poudarjeni govori, ki jih spremljajo. Ljudstvo monologizira samo s seboj, rezonira in čenča, plemstvo in meščanstvo goji umetnost refleksije, dialektike in pridige.

 

  1. Slog

 

Način pripovedovanja in govora likov se razen tega le malo razlikujeta. Tudi razredne razlike so prej opazne na vsebinski kot na ubeseditveni ravni – pa še to le v določenih referencah na preteklost, filozofijo in literaturo, medtem ko se različni sloji povsem poenotijo glede svojih napovedi (ki se skušajo zamaskirati kot ugibanja) prihodnosti. Preteklosti je torej več, prihodnost pa je samo ena – naša. Druga stvar, ki je je v govoru in pisanju preveč, so razni medmeti, ki zaradi konstantnih ponovitev učinkujejo patetično. Tudi sicer mora biti naš zaključek, da je slogovno roman nekoliko prenapet – v želji po avtentičnem patosu 16. stoletja prehaja kar v patetiko 21. stoletja.

 

  1. Vsebina

 

Vsebina teh razvlečenih in patetičnih čenč in diatrib je bolj kot ne sestavljena iz nekih splošnih toposov sodobne kulture. Najlepši primer tega je ravno pisar Nikolaj, ki se izkaže za nekakšnega provincialnega Descartesa. Vprašanje, ki se tukaj zastavlja, je, zakaj prav ta Francoz, zakaj ne recimo provincialni Malebranche? Odgovor mora biti, da je pač ravno Descartes tisti, ki je zapisan v kod naše civilizacije: ravno z njegovim subjektom sami sebe razumemo. Gre skratka za neko domačnost: liki so natanko takšni, kot si danes predstavljamo, da bi bili ljudje 16. stoletja. Ker razmišljamo o Descartesu kot paradigmatskem mislecu te dobe in njegovem dvomu kot značilnosti tedanjega filozofirajočega subjekta, mora Nikolaj pač dvomiti (čeprav Descartesa časovno predhaja). Paradoksalno se na ta način odpravi prostor za realni dvom. Naj liki še toliko dvomijo v dogme svojega časa in premišljujejo o možnostih, ki jih nudi prihodnost, ne morejo domisliti ničesar novega, vsaka miselna pot jih pripelje na isto točko: v naš čas. Nimajo privilegija, da bi se v svojih ugibanjih motili ali mislili alternative. V Kronsovi žetvi nima nihče svobodne volje. Nobenega avtonomnega subjekta nima, razen Avtorja. Romanov univerzum in čas sta zato povsem determinirana, omejena z Avtorjem in njegovim časom.

 

Kako se je torej uštel ubogi nihilistični knezoškof Wolfgang, ko je ob svoji smrti končno izrekel, da Boga ni! Ne le, da Avtor je, tudi sodba je že bila zapisana. Avtorjevega usmiljenja – kakšno presenečenje – ta grešnik, zanikovalec vrednot in Boga, ni bil deležen. Pod vsem časovno-krajevnim koloritom in folkloro, ki ju roman premore, se tako lahko vedno znova pokažejo le do obisti poznani liki, toposi in nazori.

 

  1. Obsodba

 

Izkaže se torej, da je ta roman natanko tisto, kar od romana o 16. stoletju in protireformacijskih bojih pričakuje sodobni splošno razgledani bralec. Uresničeni so vsi toposi (vključno z “dobrimi” ljudskimi protestanti in “zlobnimi” katoliki–zatiralci), da bo vsak “napredni” bralec našel nekaj zase. Pri tem nosi tekst vse preveč didaktičnih potez. Po eni strani so tu ponavljanja in pojasnila, ki jih bodisi izreka pripovedovalec ali liki sami, ki za to načeloma nimajo razloga, saj naj bi reči, o katerih govorijo, uporabljali in poznali: “kajfež ali tista reč za sveče ugašati”, pravi nek glas iz ljudstva modernemu bralcu. Pogosti so tudi namigi “neumnemu” bralcu, ki spominjajo na skupek slabih ugank, ki jih mora razvozlati. Tekst se skratka trudi krpati luknje v bralčevem znanju, hkrati pa ga ves čas potrjuje v njegovi “napredni” poziciji, saj se tako liki kot pripovedovalec stalno sklicujejo na tisto, kar še bo (liki ugibajo, pripovedovalec pa sodi), se pravi tisto, kar danes je (letala, demokracija ipd.). Kljub temu pa delo ne razpira nobenih novih in neznanih področjih, saj obravnava le tiste tematike, ki so del splošne razgledanosti povprečnega liberalca (vključno s pedofilijo visokih cerkvenih dostojanstvenikov). Bralec se bo vrnil iz determinističnega, zaključenega in teocentričnega (v njenem središču je Avtor s svojimi predstavami) sveta romana z nespremenjenim mišljenjem o preteklosti in s potrjenimi predsodki do sedanjosti.

 

Po tem delu straši Avtorjev duh, potrebno je eksorcista. In tudi če mu to napako usmiljeno odpustimo, mu jih ostane še dosti, ki smo se jih dotaknili, zaradi katerih bo hitro pozabljeno. Pretenzija po avtentičnosti, ki jo ima, nas ne bi motila, če se ne bi izkazala za slabo prilegajočo se masko. Krinka nas ne bi motila, če bi bila ozaveščena. In končno, vse se da odpustiti, to, da se vseskozi stopiclja na mestu, da nas ne premakne niti za ped, da si ne drzne soočiti se z nobenim problemom in vprašanjem, ki ni že varno odgovorjeno, pa je za literarno delo neopravičljivo. Lahko bi sicer bilo prijetno branje – za to ima več kot dovolj nastavkov in dosti estetsko prepričljivih odlomkov –, vendar se preveč ponavlja in utruja s svojo razvlečenostjo in didaktičnostjo (kot bi znal kdo morebiti očitati pričujoči kritiki), da se na koncu celo posrečeni momenti zlijejo s patetičnimi medmeti. Ta roman je muzej, bralec pa postane zdolgočasen šolarček na ekskurziji. V njem ni žive in izzivalne misli, ki jo zahtevamo od filozofskega romana niti neukročenega gibanja zgodovine, ki jo iščemo v zgodovinskem. Skratka, našlo se ni nič izjemnega, je pa spodoben učbenik.

img_00036961-gif