19. decembra, 2019 / Literatura / Recenzija

Maylis De Kerangal: Na tej točki noči

Založba: Sanje
Leto izida: 2018
Prevod: Jedrt Lapuh Maležič

Francoska avtorica Maylis de Kerangal je svoj prvi roman Hodim pod viharnim nebom (Je marche sous un ciel de traîne) izdala leta 2000, štiri leta kasneje pa je odprla založbo, specializirano za mladinsko literaturo, Le Baron Perché, in s tem svoje življenje popolnoma predala literarnemu svetu. Roman Rojstvo mostu, ki je bil nagrajen z mednarodno nagrado medicis in uvrščen v finalni izbor za Goncourtovo nagrado, najprestižnejšo francosko nagrado, jo je postavil na pisateljski piedestal in jo z množičnim prevajanjem v razne jezike ponesel v svet. Leta 2014 je pri Cankarjevi založbi izšel prvi slovenski prevod romana Bežiščnica na vzhod, sledili pa so mu še prevod uspešnic Pokrpajmo žive (2017, založba Sanje) in Rojstvo mostu (2018, založbaBeletrina) – slednji je izšel ob festivalu Fabula 2018, ki je avtorico ob izidu tudi gostoval na enem izmed literarno-pogovornih dogodkov.

Kratko besedilo zgoščenega intimnega razmišljanja Na tej točki noči, ki je bilo v slovenščino prevedeno (prav tako) leta 2018 (založba Sanje), je, kot je navedeno na začetku knjige, nastalo po navodilih, ki jih je avtorica prejela na literarnem srečanju v Chamonixu 7. junija 2014; prvič pa je izšlo maja 2014 na pobudo Fundacije Facim (Fundacije za mednarodno kulturno delovanje v gorah) v zbirki Paysages Écrits (Zapisane Pokrajine). Družbenokritični roman lahko zaradi ne ravno romanesknega obsega poimenujemo tudi novela ali pa celo daljša meditativna pesem v prozi. Zgodba se zgosti v kuhinji nekega stanovanja, sredi noči, ko se ob slišani novici o nesreči blizu otoka Lampedusa odpre dialog med žensko in radijskim sprejemnikom, ki v njej prebudi niz asociacij in pronicljivo refleksijo o begunski krizi.

»Neka kuhinja, noč. /…/ Vsi spijo. /…/ Lampedusa. Odzvanja med stenami, zastane, se prihuli med prašne delce in je mahoma tam, pred menoj, v vsej svoji dolžini se razteza, začne se strnjevati v minutah – masa razbeljene lave, vržena v morje. /…/ ladja, ki je pripotovala iz Libije in na kateri je bilo več kot 500 migrantov, je danes zjutraj potonila…« Ta »uvodni spev« romana vzpostavlja počasen ritem in poetičen slog, ki sledi konceptu francoske avtorice Annie Ernaux écriture plate (ravno pisanje) – zabriše meje med fikcijo in realnostjo. Radijska novica o brodolomu migrantov, ki odmeva v zatohli tišini kuhinje sredi noči, v prvoosebni pripovedovalki sproži niz asociacij, ki jih razpreda z dolgimi in slogovno zapletenimi stavki. Statičnost te točke noči deluje skoraj fiktivna, mistična, saj hipersenzibilna protagonistka lebdi med lahkotnostjo večera, ki je zanjo stvarna, polna življenja, ter pretresenostjo, ki jo doživlja zaradi nesreč, ki se ne dogajajo v njeni fizični bližini, pač pa v stvarni eksistenčni stiski petstotih libijskih migrantov, ki jih je pogoltnilo morje ob sončnem vzhodu.

Rdeča nit refleksije je otok Lampedusa, ki za žensko s skodelico kave predstavlja mnogo stvari – na eni točki noči je to roman Gepard avtorja Giuseppeja Tomasija di Lampedusa (in po njem posnet film, ki se ga spominja iz mladosti), s katerim avtorica odpira vrata medbesedilnosti; na drugi točki noči pa je to spomin na potovanje po italijanskih otokih. Lampedusa je zanjo pokrajina, ki pa je »tisto, kar ohranjamo v spominu, potem ko smo prenehali gledati; tisto, kar ohranjamo v spominu, potem ko smo prenehali uporabljati svoja čutila sredi prostora, v katerega je umeščeno telo«. Skoraj otroško nedolžne predstave lepote morja in italijanskih otokov ostro prereže realna podoba Sredozemlja, ki predstavlja križevpot mnogim svobode iščočim posameznikom in pokopališče upanja tistih, ki jim valovi svetle prihodnosti na poti niso bili naklonjeni. Z ugotovitvijo, da »na koncu koncev gre za zdaj za izginotje nedoločenega števila anonimnežev«, se idilična impresija pokrajine ruši, postaja poosebitev evropske nestrpnosti in skrhan portret človečnosti – fragmenti nekdanje lepote ostajajo le v spominu, ki pa ne preglasi grozljive resnice, ki jo živijo mnogi na tej točki noči. Kanček upanja išče v gostoljubju otočanov, ki »so jih ponovno postavili na noge, z njimi pa tudi celotno človeštvo«.

Svojo polnočno meditacijo zaključi z jutrom: s streznitvijo, izbrisom nostalgije in z občutkom sramu, gnusa, razočaranja, ki ga občuti tudi bralec, saj se ob branju ne more izogniti tudi samorefleksiji – po besedah avtorice namreč »literatura ne ponuja rešitev, postavlja lahko le vprašanja«.

Na tej točki noči bralca presune, tudi če se tega ne zave takoj po prvem branju. Stavki so dolgi, polni metafor, tenkočutni in prežeti s »hipnotično monotonostjo« ter medbesedilnimi primerjavami. Zdaj, ko sem zgodbo prebrala trikrat – slednjič zelo počasi, zbrano, z večkratnim vračanjem na začetek določenih zapletenih stavkov (ki se vlečejo tudi preko cele strani), sem se znašla šele na začetku razumevanja pronicljive poezije, ki jo predme postavlja de Kerangal. Vabi k razmišljanu o aktualni migrantski krizi, hkrati pa prevprašuje vlogo čutečega posameznika oziroma njegov vpliv na kaotično stanje sveta, katerega intenzivno zaznava, pa mu je vseeno tako zelo tuj. Kljub grenkemu zaključku je glavnina romana humana in prežeta z idejo upanja, ki odpira polje samorefleksije. Ob branju ideje, »da izkušnja spomina, drugače rečeno, dejanje ponovnega spominjanja, preobraža kraje v pokrajino, spreminja neberljive prostore v zgodbo«, se nam zazdi, da je naš največji vpliv tesno zvezan z zgodbami, asociacijami, ki jih slišimo, beremo ali delimo – Na tej točki noči sublimno sporoča, da z zgodbo širimo empatijo in poglede usmerjamo onkraj neke kuhinje (ponoči); da dajemo glas mnogim, ki so jim usta zalili sredozemski valovi.