23. 9. 2020 / Literatura / Recenzija
Rina Pleteršek (1996) je študentka dramske in filmske igre v Rusiji. Piše kritike in urednikuje pri portalu Koridor in reviji Zamenjave ter deluje na Radiju Študent. Premalo spi in obsesivno kupuje knjige.

Marina Stepnova: Lazarjeve ženske

Založba: Forum slovanskih kultur
Leto izida: 2019
Prevod in spremna beseda: Borut Kraševec

Marina Stepnova je ruska pisateljica, prevajalka in scenaristka. Potem, ko je dolgo objavljala kratko prozo v literarnih zbornikih, je leta 2005 izdala svoj prvi roman Kirurg. Njen drugi roman Lazarjeve ženske, ki je bil finalist za Russian bestseller 2012 ter za nagradi Ruski Booker in Jasna poljana, pa jo je postavil v vrh ruske literarne smetane. Vse te nominacije so vsekakor zaslužene. Stepnova pred nas postavi pretresljivo družinsko zgodbo, ki se odvija skoraj sto let. Borut Kraševec, ki je poskrbel še za en odličen prevod ruske proze, v spremni besedi med drugim zapiše, da je roman »družinska saga brez družine«, in strinjam se z njim. Poznamo kar nekaj ruskih klasičnih romanov, ki se ukvarjajo s temo družine, med najbolj znanimi so zagotovo Očetje in sinovi Turgenjeva, Gospoda Golovljevi Saltikova–Ščedrina, pa seveda Tolstojeva Ana Karenina, med njimi pa so se znašle tudi Lazarjeve ženske, ki pa se te teme lotijo drugače.

Zgodba Lazarjevih žensk skozi tri generacije družine Lazarja Lindta, genialnega sovjetskega znanstvenika, pripoveduje o treh najpomembnejših ženskah v njegovem življenju. Naslovni junak po besedah pisateljice namerno spominja na Nobelovca, fizika Landaua, in skozi ves roman kaže krvavo potrebo sovjetske oblasti po genialnih znanstvenikih. Glede na to, da je začetek dogajanja postavljen v leto 1900, leto rojstva Lazarja Lindta, in se konča na koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja z njegovo vnukinjo Lidočko, nam Stepnova natančno predstavi ne samo dogajanje v družini Lindt, ampak tudi socialno-politično situacijo v carski Rusiji, Sovjetski zvezi in Rusiji ter analizo sprememb, ki so vplivale na ves ruski narod.

Roman je razdeljen na tri dele. Prvi opisuje Lazarjevo mladost in njegovo ljubezen, skoraj obsedenost z mnogo starejšo Marusjo, drugi del je posvečen njegovemu zakonu z Galino, v tretjem pa sledimo življenju njegove vnukinje Lidočke. Kljub temu, da roman ponuja pregled zgodovine te Lazarjeve družine, se izogne predvidljivosti in ponavljanju z občasnimi preskoki v času, z anekdotami iz preteklosti. Zgodbo beremo skozi vsevednega opazovalca, ki nas vodi skozi občutke in dejanja vseh vpletenih oseb v romanu.

Lazar Lindt se leta 1918 znajde v Moskvi in si kot mlad nadarjeni fizik, sicer brez izobrazbe, pridobi službo na Moskovski državni univerzi, posteljo v domu profesorja Čaldanova in mesto v srcu njegove žene Marusje, prve ženske, ki je nanj močno vplivala. Tu se začne zgodba o idiličnem zakonu Čaldanovih, ki Lindta sprejmeta kot lastnega otroka, in globokemu oboževanju, ki ga Lindt goji do Marusje. Lindt v svojih zrelih letih spozna drugo ljubezen svojega življenja, Galino Petrovno, mlado študentko, poslušno komsomolko in vzorno državljanko, ter se z njo poroči. Tu se začne zgodba o neljubezni. Pisateljica nam podrobno predstavi Galinino življenje, preden je spoznala Lazarja, njeno veliko ljubezen, asistenta Nikolaja Maškova, in žalosten splet okoliščin, ki je preprečil njuno poroko. Lazarjeva obsesija z Galino je namreč pripeljala do njene ugrabitve in poroke z Lazarjem, kar Galina sprejme z apatično vdanostjo v usodo. Kljub veliki Lazarjevi naklonjenosti Galina postane v njegovem življenju hladna lutka in zasovraži vse, kar jo obkroža, še bolj pa zasovraži vse, kar jo spominja na njenega moža in njeno uničeno življenje. Pisateljica idealni zakon postavi pred krivo zrcalo, hkrati pa nam predstavi sovjetsko realnost, kjer Lindt kot genij in pomemben član takratne družbe dobi vse, kar si zaželi, pa tudi če vsi vpleteni zaradi njegovih obsesij trpijo. Tretji del romana nas popelje v sedanjost oziroma bližnjo preteklost rodbine Lindt, ki se dogaja po Lazarjevi smrti, pred nami se prične slikati nov odnos, zgodba o tedaj že babici Galini Petrovni in njeni vnukinji, Lidočki, ki jo je Galina prisiljena posvojiti po tragični smrti žene svojega sina in sinovi depresiji. Zgodba šestletne Lidočke se odvija v času propada Sovjetske zveze. Na njeno življenje vpliva vsa družinska zgodovina in Lindtova genialnost, sama namreč postane genialna balerina. Opisi izobrazbe mladega dekleta na baletnem konservatoriju so pretresljivi in izredno realistični. Njeno usodo spremljamo do njenega 18. leta oziroma do leta 1998, 98 let od začetka romana.

Spretna uporaba jezika v romanu spominja na požirek hladne vode. Je namreč jasen, zveneč, živ in poln karakterja, prežet z ironijo in sarkazmom. Skozi spreten jezik Stepnove odsevajo emocije vseh oseb, medtem ko pripoved teče hitro, kot da želi avtorica vso zgodbo izliti  v enem samem trenutku. In zato so Lazarjeve ženske knjiga, ki jo brez kakršnihkoli problemov prebereš v enem dnevu, saj hiti in hiti in ti kot požirek hladne vode steče po grlu. In ko knjigo prebereš, si zadovoljen in odžejan. 

Prizori življenja se v pripovedi spretno izmenjujejo, medtem ko starejše generacije ena za drugo izginjajo v ozadje, mlajše generacije vstopajo na višek svojega življenja – nekateri izginjajo z obžalovanjem in zamero (Galina in njeno slovo od mladosti), nekateri polni miru in sreče (Marusja), nekateri pa tega sploh ne opazijo (Lazar). Cikel »rojstvo–življenje–smrt« živi in se vrti v vsakem izmed junakov, saj avtorica s kirurško natančnostjo podrobno opiše celotno življenje vsakega od njih.

Stepnovo obtožujejo, da z romanom kaže sovraštvo do ljudi in baleta. V njem so namreč tako ljudje kot balet predstavljeni grdo, sarkastično, naturalistično, občutek imamo, da ti ljudje nikogar ne ljubijo. Ženske so nore, moški so čudaki, ljubezen ni prisotna. Na tem mestu se je potrebno zavedati, da to ni roman o ljubezni, ampak o družini in pirogih (tradicionalna ruska jed, kot nekakšna kruhasta pita, ki je lahko polnjena s sladkimi ali slanimi nadevi). V tej zgodbi lahko bralec po zdravi kmečki logiki ljubi le eno osebo – Marusjo, saj je v družino znala prinesti ljubezen. Najbolj pa me je presenetilo to, da sem se sama kot bralka zaljubila v prav vsak lik. Zakaj? Ker so tako preprosto človeški. 

Borut Kraševec, ki je zagotovo eden najkvalitetnejših prevajalcev iz ruščine, tudi v tokratnem prevodu ohrani vso sočnost, lepoto, gladkost, opisnost in napetost jezika Marine Stepnove.

To je roman, ki govori o tem, kako pomembno je, da ne izgubljamo časa. Da bi bili srečni (kot na primer Marusja), je potrebno živeti tukaj in zdaj, ne glede na to, kaj se dogaja v politični situaciji okoli nas. Zgodba je namreč polna političnih in socialnih sprememb, vse od razpada ruskega cesarstva, revolucije, državljanske vojne, I. in II. svetovne vojne, hladne vojne, propada Sovjetske zveze do rojstva Ruske federacije, a zna Marusja kljub spremembam ceniti pogovor med ljudmi. Za razliko od nje so se preostale generacije v romanu (pa morda tudi v resničnem življenju) izgubile na poti gradnje svoje velike in bleščeče  prihodnosti.

Lazarjeve ženske so čudovit roman o človeških strasteh in vsem človeškem, kar spada zraven. Je kot nekakšno kristalno čisto zvonjenje, ki ostane v tvoji glavi, tudi ko je minilo že kar nekaj časa, odkar si knjigo zaprl. 

Marina Stepnova - Lazarjeve ženske