14. 8. 2020 / Esej / Literatura / Pod površino

LITERATURA MED KRIZO IN PO NJEJ: Urška Bračko

Pandemija koronavirusne bolezni je svet ustavila v trenutku. Čeprav smo proti koncu letošnje zime in v začetku pomladi že lahko predvidevali in pričakovali, kaj nas čaka, si je le redko kdo upal pomisliti na tako grozljiv scenarij, ki je na koncu doletel nas, Evropo in svet. Gospodarstvo se je praktično ustavilo. Zapirale so se trgovine, gledališča, kulturni domovi, knjižnice, knjigarne, vse manjše obrti, odpovedani so bili koncerti, večje in manjše prireditve, omejeno nam je bilo celo gibanje na lastno občino. Vse to je marsikoga spodbudilo k razmišljanju o tem, kako bo ta kriza vplivala na našo prihodnost. Predvsem črnoglede so napovedi za kulturo, za katero se pogostokrat zdi, da jo zavrača celo lastna država.

Med poletjem bomo zato pri Koridorju vsak petek objavili razmišljanja uveljavljenih pisateljev, pesnikov, založnikov, literarnih kritikov, urednikov in knjižnih blogerjev o stanju literature med krizo in po njej. Za marsikoga od nas je bila pandemija (in posledično življenje v karanteni) nekaj povsem novega, nepredstavljivega, v preteklosti pa so bili takšni dogodki kar pogosti in so burili domišljijo marsikaterega literata. To dokazujejo številna literarna dela, ki opisujejo življenje v času bodisi resničnih ali fiktivnih epidemij, nekatera med njimi so jih celo napovedovala. Bo tudi »naša« epidemija vplivala na pisateljsko domišljijo? Kako je že vplivala na stanje v literaturi, kakšne so napovedi? Kakšni ukrepi bi bili potrebni, da bi se stanje v literaturi po krizi izboljšalo, kaj je že nepopravljivo? So napovedi za prihodnost (slovenske) literature res tako črnoglede?

Nekateri avtorji prispevkov so se tovrstnih vprašanj lotili direktno, drugi so črpali iz svojih lastnih izkušenj, s področij, kjer tudi sicer delujejo, spet tretji so se teh tem lotili popolnoma literarno. Na tem mestu se jim literarno uredništvo Koridorja iskreno zahvaljuje za čas in besede.

Kot sedmo v seriji Literatura med krizo in po njej objavljamo besedilo knjižne blogerke Urške Bračko, ki upravlja blog z naslovom Booknjiga.

___________________________________________________________________________

Ko nam je šef v podjetju, v katerem delam preko študentskega servisa, že nekaj časa nazaj rekel, da bomo morali za določeno obdobje ostati doma in delati od doma (ja, dejansko sem bila ena tistih »srečnic«, ki smo imeli privilegij delati), se mi to in drugim zaposlenim ni zdela tako zelo slaba stvar. Nisi porabljal časa s prevozom, delal si lahko v vsakem vremenu in za mizo si se lahko usedel skoraj takoj, ko si vstal iz postelje. Pri tem se seveda nihče ni vprašal, v kakšnih pogojih si delal doma, za jedilno mizo, na stolu, ki ne bi dosegel kriterijev za prijetno sedenje. Ampak dobro, nekako smo potrpeli vse skupaj, kaj šele, če dela ne bi bilo. Sama se že kar nekaj časa preživljam z lastnim zaslužkom – to leto je verjetno zadnje, ko služim še preko študentskega servisa.

Ko sem se pogovarjala z drugimi sotrpini (pri tem mislim na tiste, ki so delali od doma), kaj naj bi pomenila preobilica prostega časa, smo se strinjali, da o tem nimamo pojma. Doma smo včasih delali še več, težko je bilo ločiti prosti čas od tistega delovnega. Kakšna dodatna izobraževanja, kakšno razgibavanje na domu? Vse brezplačne vsebine so se nam zdele naravnost absurdne, saj jih preprosto nismo utegnili pogledati, se jih udeležiti, jih izkoristiti. Od okolice pa smo, nasprotno, dobivali informacije o tem, kaj vse naj bi zdaj, ko imamo res ogromno luknjo v svojem času, »morali« narediti. Nihče od teh ljudi ni pomislil na to, da morda pa ni pri vseh tako. Da so morda nekateri pod stresom zaradi dela od doma, da jim je morda zaradi tega težje, da imajo morda ob sebi nekoga, ki ne strpi brez dela, da imajo morda ob sebi otroke, ki zahtevajo pozornost …

Moj »blogerski« vsakdan pred epidemijo je potekal tako, da sem pisala takrat, ko se mi je dalo. Kar je pomenilo, da manj kot po navadi, ker sem bila pozno popoldne že preveč utrujena od dela, da bi še zaradi tega sedela za računalnikom. Ampak mi je nekako uspelo, veliko knjig sem prebrala med vožnjo z avtobusom v službo ali na trening. Potem pa kar naenkrat teh voženj ni bilo več in posledično sem zato imela manj časa za branje. Vsaj tako se mi je zdelo. Največji problem pred karanteno mi je delalo ustvarjanje fotografij za objave. Primerna svetloba je bila največkrat čez dan, ko pa sem med tednom prišla domov precej pozno, je bilo že prepozno za ustvarjanje kvalitetnih fotografij. Kaj dobrega je dejansko prinesla karantena za moj blog? Da sem lahko v vmesnem času, med odmorom za malico recimo, ustvarila fotografije, ki sem jih kasneje lahko uporabila. Ideje so kar kapljale ena čez drugo. In poznalo se je, moj instagram profil se je precej spremenil, postal bolj svetel in kreativen, poznalo se je, da sem vanj vložila precej več časa, truda in ga načrtovala. Posledično je to pomenilo tudi boljše vsebine za sam blog. Morda je to pripomoglo k večjemu številu sledilcev, morda pa tudi sama situacija karantene, da so ljudje bili precej več na družbenih omrežjih in odkrivali nove profile. Sama sem opazila porast sledilcev prav v tistem obdobju, vendar ne znam pojasniti zakaj. Verjetno sta k temu prispevala oba dejavnika.

Kljub temu da se med karanteno nisem naučila ničesar novega, pa je po njej prišla sprememba. Spletna stran mojega bloga je dobila preobrazbo, končno je dobil svojo domeno in kar nekaj novosti, ki si jih lahko ogledate na njem. Na obzorje je prišla tudi nova služba, ki je rezultat moje odločitve za temo magistrske naloge in ne dela na sebi med karanteno. Upam, da so vsi tisti, ki so imeli v tem vmesnem času obilico prostega časa, s tem resnično kaj dosegli. Ponudba vsebin je bila namreč ogromna. Kakšne posledice sicer to prinaša zaradi brezplačnih vsebin, še ne vemo, vsekakor pa bi bilo potrebno kulturo, muzeje, knjige, gledališča, kina … podpreti še na drugačen način. Če smo lahko naročeni na raznorazne pretočne vsebine, zakaj ne bi bili tudi na vsebine, ki jih ponujajo domače institucije in podjetja.

Literatura med in po krizi